Slovenska Policija letno obravnava okoli 115 primerov kaznivih dejanj Spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let. "Lani je bilo 121 takšnih primerov, leta 2020 približno 100. In vsak od teh je preveč," je jasen Vinko Stojnšek z Oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi. Poleg tega nihče ne ve, koliko je sivega polja oz. primerov, ko se žrtve za prijavo ne odločijo, še dodaja. 

Največja težava pri obravnavi tovrstnih kaznivih dejanj je, da mora otrok, ki je tako travmo doživel, svojo izpoved ponavljati, saj različne institucije v okviru svojih dejavnosti to potrebujejo. S tem pa prihaja do ponovne viktimizacije. "Otroci spolno zlorabo podoživljajo drugače kot odrasli – travmatizirani so že zaradi same zlorabe, nato pa se lahko soočajo še s sramoto, z občutki krivde, jeze … Vse te stvari vplivajo na to, da spregovorijo. Zato je toliko bolj pomembno, da odrasli, ki smo njihovi zaščitniki, spremljamo njihovo vedenje. Če otrok naenkrat postane agresiven, če uporablja besede v povezavi s spolnostjo, ki jih prej ni, se zapira vase, je nasilen do sovrstnikov … Vse to so lahko znaki, da se je mogoče nekaj zgodilo," pojasnjuje. 

Hiša za otroke tik pred odprtjem 

Zato je še toliko bolj pomembno, da tudi pri nas čim prej zaživi islandski primer dobre prakse Barnhaus oz. hiše za otroke – otrokom prijazno in varno okolje, ki pod eno streho združuje več služb za obravnavo žrtev kaznivih dejanj na usklajen in učinkovit način. 

Na Ministrstvu za pravosodje pravijo, da je projekt ena ključnih prioritet v sklopu prizadevanj za otrokom prijazno pravosodje. Začetne aktivnosti za vzpostavitev Hiše za otroke segajo v leto 2017, bolj intenzivno delo pa se je začelo leta 2020, ko so začeli s pripravo zakonskih podlag za njeno delovanje. Vzporedno so potekali postopki za pridobitev sredstev norveškega finančnega mehanizma, s katerimi so v okviru vnaprej opredeljenega projekta Hiša za otroke zagotovili prenovo, preureditev in opremo prostorov, kjer bo Hiša za otroke delovala. 

"Direktorica javnega zavoda Hiša za otroke Simona Mikec je z delom pričela 11. aprila letos. Trenutno je osredotočena na zagotavljanje vsega potrebnega, da bo hiša v skladu z Zakonom o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovo celostno obravnavo v Hiši za otroke lahko začela sprejemati otroke v maju 2022. Tako so v fazi postopki zaposlovanja ustreznega osebja za administrativno in tehnično-informacijsko podporo delovanja zavoda ter za psihosocialno pomoč otrokom, ki bodo v hiši obravnavani," so nam sporočili z ministrstva.

10 delavcev Policije prejelo certifikat za opravljanje forenzičnih intervjujev 

S pomočjo skupnega projekta Evropske unije in Sveta Evrope ter projekta PROMISE III je ministrstvo zagotovilo tako usposabljanje kriminalistov, ki bodo izvajali forenzične intervjuje z otroki, kot tudi strokovnjakov za psihosocialno pomoč. Center za izobraževanje v pravosodju bo v maju začel tudi z usposabljanji sodnikov, tožilcev in strokovnih sodelavcev na temo navedenega zakona in obravnave otrok v Hiši za otroke.

Deset delavcev Policije, večina kriminalistov in ena višja policijska inšpektorica so tako pred kratkim prejeli certifikate za opravljanje forenzičnega intervjuja z otrokom. 

Gre za znanstveni pristop k zbiranju informacij od otroka, ki je doživel spolno zlorabo. "Za nekega laika, ki posluša, je to običajen pogovor z otrokom. Ima pa ta pogovor točno določeno strukturo – začne se z nekim uvodom, preverjanjem spomina otroka, orientacije v času in prostoru, po naši zakonodaji mora biti zraven še seznanitev s pravno dobroto in pravnim poukom, kako preiti na glavno fazo in zaključek," našteva Stojnšek, ki je bil eden od koordinatorjev izobraževanja.

Forenzični intervju lahko izvaja samo strokovnjak, ki je usposobljen za to. Potekati mora v okolju, ki je prijazno do otroka, zato da ta začuti, da lahko zaupa spraševalcu in dobi občutek, da mu verjame. Pogovor se dokumentira z zvočnim zapisom in videom ter ima procesno vrednost, kar pomeni, da se ta izjava lahko oz. bi se morala upoštevati v vseh postopkih na sodišču. "Za kaj takega je treba otroka najprej spoznati in ugotoviti, kakšen spomin ima, kakšne so njegove verbalne sposobnosti, ali je nagnjen k laganju in sugestibilnosti, ali razume pomen vsega … In potem z vprašanji odprtega tipa počasi brskati po spominu in pridobivati odgovore na to, kaj se mu je zgodilo," nadaljuje naš sogovornik.

Ob tem pa opomni, da je protokol, ki spremlja forenzični intervju, samo pripomoček, spraševalec pa je dejansko tisti, ki mora otroka začutiti, ga spoznati in ugotoviti, na kakšen način naj pristopi k njemu.

Izobraževanje je potekalo na daljavo ob pomoči t. i. Avatarja

Izobraževanje policistov se je začelo septembra 2020 v okviru projekta PROMISE III (Promoting Inclusion in Society through Education), katerega cilj je v okviru medresorskega delovanja zagotoviti sistematičen, pospešen in trajnosten pristop k usposabljanju osebja Hiše za otroke, k izmenjavi izkušenj in razvoju po vsej Evropi. 

Udeleženci so bili razdeljeni v dve skupini po pet oseb, skupino pa so sestavljali predstavniki še šestih drugih držav. Uvodoma so se učili teorije, predvsem razvojne psihologije, praktični del pa se je zaradi covida-19 pokazal za poseben izziv, saj so bili inštruktorji večinoma iz Švedske, pa tudi iz ZDA in Velike Britanije. Izobraževanje je zato potekalo na daljavo.

"Švedi (AvBIT Labs) so razvili programsko orodje Avatar – računalniško upodobljenega otroka, ki ga upravlja inštruktor. Lahko premika usta, odgovarja nazaj in spreminja emocije glede na vprašanja. Tisti, ki ga upravlja, mu dejansko posodi samo glas. Na drugi strani pa je spraševalec. Vse zgodbe so bile realne, intervjuje smo lahko izvajali v slovenščini in na tak način so udeleženci šest tednov trenirali posamezne faze forenzičnega intervjuja. Dokler nismo prišli do rezultata, ko je udeleženec rekel, da je pripravljen opraviti forenzični intervju," pripoveduje Stojnšek. Pri treningu so pomagale vrhovni državni tožilki Mirjam Kline in Barbara Jenkole Žigante ter klinična psihologinja dr. Mateja Hudoklin.

Drugi del izobraževanja, t. i. BASE-CAN (Base-Child Abuse and Neglect), je bil namenjen poglobljenemu vpogledu v otroka, ki je žrtev nasilja, in nudenju pomoči žrtvam nasilja. V sklepni fazi pa jim je Svet Evrope omogočil izobraževanje po t. i. modelu Train the trainers – o tem, kako to znanje prenašati naprej. "Svoje znanje želimo širiti, gre pa tudi za osveščanje, za strokovno pričanje na sodišču v zaščito otroka. Zaradi sproščanja ukrepov je v Slovenijo lahko prišla tudi ena od vodilnih strokovnjakinj iz ZDA, da smo šli lahko še skozi odprta vprašanja glede izvajanja forenzičnih intervjujev," dodaja.

Udeleženci izobraževanja, skoraj vsi z najmanj 10-letnimi izkušnjami na področju tovrstnih kaznivih dejanj, so povedali, da je bilo izobraževanje naporno, največjo težavo pa jim je predstavljal miselni preskok iz tega, kar so delali prej – ko so se z otrokom pogovarjali brez kakšnih posebnih pravil, kot jih sicer določa forenzični intervju, na pogovor s točno določeno formo. "Ampak izkušnje, ki so jih pridobili kot preiskovalci, so jim pri tem zelo pomagale," še pravi Stojnšek. 

Cilj je, da bi otrok svojo pretresljivo izpoved povedal čim manjkrat

Verificirani delavci Policije bodo z delom lahko začeli takoj, ko bo začela delovati Hiša za otroke. Po zakonu, ki ureja njeno delovanje, bodo forenzične intervjuje z otroki, ki so bili žrtve spolnega nasilja, opravljali v prehodnem petletnem obdobju na podlagi odredbe sodišč in za potrebe kazenskega postopka.

"Strokovnjaki iz tujine nas opozarjajo, naj si ne ustvarjamo iluzij, da bo otrokova izpoved o spolni zlorabi samo enkratna zgodba. Treba pa je stremeti k temu, da bo to čim manjkrat in da se mu takoj nudi psihološka pomoč, da mu ne bo potrebno večkrat podoživljati stvari. Otrok tako v okviru forenzičnega intervjuja pove, kaj se mu je zgodilo, vsi nadaljnji intervjuji z njim pa so lahko samo to, da se zgodba dopolnjuje. Vsak ima namreč pravico do obrambe in ta mu bo verjetno hotela postaviti še več vprašanj. A to naj bo samo tisto, kar ni že razčiščeno v zgodbi, ki jo je otrok že povedal," pojasnjuje Stojnšek.

Forenzični intervju naj ne bi bil daljši od 50 minut, potem je treba narediti premor ali pa končati. Zraven sodi še pripravljalni sestanek, na katerem so navzoči strokovnjak za izvajanje intervjuja, tožilec, sodnik, osumljeni, obdolženec ali njegov odvetnik. Na njem se določi, kaj se bo otroka sploh spraševalo. Celotni intervju bo posnet, lahko se ga bo spremljalo v živo, prisotni pa bodo lahko postavljali vprašanja.  

'Želimo si, da ne bi govorili o tednih, pač pa o dnevih'

Kriminalisti, ki bodo delovali v Hiši za otroke, bodo sicer še naprej opravljali svoje delo, še dodaja Stojnšek. "Za delo Policije se ne spreminja nič. Še vedno bomo zbirali obvestila, govorili z otrokom, hodili na preglede, da bomo dobili dokaze o spolni zlorabi. Kar si želimo za prihodnost pa je, da bi se čas od zaznave kaznivega dejanja do podaje kazenske ovadbe skrajšal na minimum. Da ne govorimo več o tednih, ampak o dnevih. Da tožilstvo, ki prejme našo kazensko ovadbo, takoj predlaga preiskovalnemu sodniku, naj izda odredbo za obravnavo v Hiši za otroke. V daljni prihodnosti pa si želimo, da se bo že ob prijavi kaznivega dejanja opravil forenzični intervju. In če bo opravljen tako, kot mora biti, bi se lahko to upoštevalo tudi kot dokaz na sodišču."

Naš sogovornik se zaveda, da je pot do tja še dolga. "To je proces spreminjanja ljudi v glavah in zaupanje v strokovnost naših udeležencev. Veliko je že narejenega. Hiša za otroke je, zakon o njenem delovanju je – smo eni redkih, če ne celo edini, ki ga imamo. Ampak zdaj se ne smemo ustaviti. Hkrati pa ne smemo hiteti, kajti takrat se običajno delajo napake. Z majhnimi koraki gremo naprej. Videti moramo pravno prakso, kako bo šlo organizacijsko, kaj bo treba še izboljšati, mogoče predlagati spremembe zakonodaje in sprejeti vse v največjo korist otrok, ki so doživeli tisto, česar sploh ne bi smeli doživeti. Pa ne zato, ker nas k temu zavezujejo konvencije, direktive in zakonodaja, ampak ker si otroci to zaslužijo," zaključi.

Minister za pravosodje: To je proces, ki ima vzpone in padce

Minister za pravosodje Marjan Dikaučič je ob prisotnosti Jožeta Senice, pomočnika generalnega direktorja Policije, policistom čestital za uspešno opravljeno usposabljanje.

"Prepričan sem, da se pomembnosti in odgovornosti svojega dela dobro zavedate. Žal boste soočeni z zgodbami, pred katerimi bi si mnogi izmed nas želeli zatisniti oči. A so del krute realnosti. Zato še toliko bolj cenim vaš pogum za soočanje s težkimi zgodbami, predvsem pa vaš trud ter aktiven in konstruktiven pristop pri iskanju rešitev za zagotavljanje prijaznejše obravnave otrok, ki so žrtve ali priče grozovitih dejanj," je dejal. 

Implementacija modela Barnahus v Sloveniji je po njegovih besedah proces, ki ima vzpone in padce. "Je proces, kjer je potrebno kdaj narediti tudi korak nazaj. Ljudje pogosto zmotno mislijo, da je potrebno zagotoviti zgolj prostore in zaposliti nekaj ljudi. Na Ministrstvu za pravosodje se zavedamo, da gre tukaj za mnogo več," je dejal in implementacijo modela Barnahus opredelil tudi kot priložnost za razpravo o tem, kako prijazen je naš sistem do otrok, kakšen odnos imamo kot družba do spolnih zlorab otrok, kje so šibkosti v procesu obravnave otroka od prvega suma dalje. 

"Prav zato smo pravne podlage pripravili s posebno pozornostjo in skrbjo, samo Hišo za otroke pa zasnovali tudi kot kompetenčni center, ki bo vpet v mednarodni prostor, napredek in nova dognanja na tem področju pa bo prenašal v slovenski prostor in bo pomemben sogovornik vsem institucijam."