Hitro prepoznavanje in pomoč lahko preprečita marsikatero smrt

Približno 30 odstotkov ljudi utrpi možgansko kap v aktivnem delovnem obdobju. 40 odstotkov bolnikov ima po možganski kapi zmerne, od 15 do 30 odstotkov hujše težave pri funkcioniranju, več kot polovica pa jih potrebuje pomoč pri izvajanju najbolj osnovnih dnevnih aktivnosti. Zato je pomembno, da jo znamo pravočasno prepoznati in takoj ukrepati. Na ta način lahko skupaj s sodobnimi načini zdravljenja in rehabilitacije omilimo in preprečimo marsikatero smrt, poudarjajo strokovnjaki ob današnjem svetovnem dnevu možganske kapi.

Kako prepoznamo možgansko kap?

"Prepoznamo jo po motnji govora, odpovedi polovice telesa, bolnik ne more dvigniti in obdržati iztegnjenih rok pred seboj, ne more se simetrično nasmehniti, torej ob širokem nasmehu usta delujejo postrani," je tipične znake opisal Sašo Rebolj, direktor zdravstvenega doma Kamnik, ki tam dela tudi kot urgentni zdravnik nujne medicinske pomoči. Ker je znakov možganske kapi več, bo morda lažje, če si zapomnimo besedo GROM, ki nas bo spomnila nanje.

Razlika med srčnim infarktom in možgansko kapjo

Tako pri možganski kapi kot pri srčnem infarktu gre za motnjo oskrbe tkiva s kisikom zaradi zapore žile, arterije, ki ta predel oskrbuje s krvjo in s tem dostavlja kisik, je pojasnil Rebolj: "Pri srčnem infarktu gre za zaporo arterij, ki dovajajo kisik srčni mišici in ima lahko za posledico moteno delovanje dela srca, brazgotino prizadetega predela in, česar se najbolj bojimo, motnjo srčnega ritma, ki lahko pomeni zastoj srca. Simptomi srčnega infarkta – ali kapi, ki pomeni isto – so precej drugačni od možganske. Tipična je nenadna bolečina v prsih, ki se lahko širi v roko ali vrat, lahko s pridruženim težkim dihanjem. V obeh primerih je nujen hiter klic na 112 in hitra medicinska oskrba. Bolnik mora do prihoda medicinske ekipe obvezno mirovati."

Temeljni postopki oživljanja potekajo vedno enako

Tako pri srčnem infarktu, možganski kapi in drugih stanjih, ki vodijo v zastoj srca, oživljanje poteka enako.

Srčni zastoj prepoznamo tako, da nezavestno osebo obzirno stresemo za rame in jo vprašamo: ali ste v redu, svetuje Rebolj: "Če ni odziva, pokličemo pomoč. Nato ji sprostimo dihalno pot, tako da ji zvrnemo glavo ali dvignemo čeljusti. Svojo glavo prislonimo k njenim ustom, da čutimo izdih na licu in opazujemo dvigovanje prsnega koša. Če prizadeti ne diha normalno (kamor ne sodi hropenje in drugi morebitni zvoki), lahko smatramo, da je oseba v srčnem zastoju. Pričnemo z oživljanjem, druga oseba pa naj skuša pridobiti avtomatski defibrilator, če je v bližini. Z oživljanjem nadaljujemo do prihoda ekipe nujne medicinske pomoči," je postopek opisal Rebolj. Temeljni postopek oživljanja lahko zelo izboljša možnost preživetja bolnika. A ne le to, s hitrim ukrepanjem lahko zmanjšamo možnost posledice srčnega zastoja – okvare možganov, ki so lahko nepopravljive.

Prva pomoč v hribih ni bistveno drugačna kot v dolini

Tudi v hribih lahko doživimo srčni zastoj, poleg drugih možnih poškodb so nevarne tudi hude krvavitve. Ponesrečencu pomagamo enako, kot bi mu v dolini, je razložil Rebolj: "Glavna razlika je, da je strokovna pomoč na razpolago praviloma bistveno kasneje – zaradi oddaljenosti in težjega dostopa. Pri krvavitvah je izredno pomembno, da jo zaustavimo, saj močne krvavitve zelo hitro vodijo v smrt zaradi izkrvavitve. Zelo pomembno je poskrbeti za ohranjanje telesne temperature ponesrečenca, saj življenje ogroža tudi podhladitev. Ostali ukrepi so podobni tistim v dolini. Skrbimo za odprto dihalno pot, ob znakih srčnega zastoja oživljamo. Če gre za padec z višine oziroma poškodbe, moramo biti previdni pri premikanju poškodovanca zaradi morebitnih poškodb hrbtenice. Praviloma pa morajo vsi poškodovanci ali oboleli, zaradi česar koli naštetega zgoraj, ležati. Pri večjih krvavitvah mu dvignemo noge, da ostane čim več krvi za cirkulacijo v pomembnejših delih telesa."

Če je človek nezavesten, ga ne oživljamo

Človek, ki je padel v nezavest, je videti enako kot nekdo, ki je doživel srčni zastoj. Kako ugotovimo, da je nezavesten? Kot v vseh drugih primerih mu sprostimo dihalno pot – dvignemo brado in zvrnemo glavo nazaj. Če našo glavo približamo k njegovim ustom in čutimo, da diha, poleg tega pa se mu dviguje prsni koš, pomeni, da je nezavesten. Glavo držimo prislonjeno k njegovim ustom 10 sekund. "V tem času mora človek vdihniti vsaj dvakrat, sicer pomeni, da ima srčni zastoj. Če ugotovimo, da diha, ga položimo v stabilni bočni položaj in ga opazujemo vse do prihoda reševalcev," je pojasnila zdravnica in predstavnica Slovenskega reanimacijskega sveta Špela Baznik.

Zakaj so pri oživljanju ključne minute?

Možgani so lahko brez kisika okrog tri do pet minut, potem se začnejo pojavljati možganske okvare. Po 10 minutah je možnost preživetja zgolj še 2,2-odstona, oziroma 6,7-odstotna, če oživljajo očividci, je povedal Rebolj.

Z izvajanjem stisov prsnega koša telesu zagotovimo nekaj kisika in hranil, ki so še v krvi. "Kri pride v pljuča in možgane. Zato je tako pomembno, da takoj začnemo s temeljnimi postopki oživljanja. Če jih ne izvajamo, se vsako minuto zmanjša možnost preživetja za 10 odstotkov. Ko nekdo prinese še avtomatski zunanji defibrilator, naprava prepozna, da je prišlo do migetanja srca, zato uvede električni sunek," kar spodbudi srce, da začne ponovno biti, je povedala Baznikova in dodala, da če nam to uspe, smo lahko zelo uspešni. "Govorimo o 50- do 75-odstotnem preživetju, če rešujemo znotraj treh do petih minut," je poudarila.

Ali pri temeljnih postopkih oživljanja lahko naredimo kaj narobe?

"To, da ne storimo nič. Da se izgovarjamo, da ne znamo ali si ne upamo. Temeljni postopki oživljanja so enostavni, izredno koristni in jih osvojimo z zelo malo truda. Tudi uporaba avtomatskega defibrilatorja je enostavna. Napačna ali neupravičena uporaba ni možna – vse, kar moramo znati, je, kam se nalepijo nalepke na prsni koš, pa še to je označeno na samih nalepkah," je strnil Rebolj.