Kot so zapisali v svoji utemeljitvi, je nagrado dobil zaradi tega, ker je v svojih razmišljanjih o slovenski prihodnosti in odgovornosti za resnico povedal mnogo stvari, ki so preprosto morale biti izrečene. "Predvsem to, da za prihodnost slovenskega naroda ni vseeno, kaj piše na državnih spomenikih tistim žrtvam, ki so jih na skrivaj pobili po koncu vojne. Da je razlika med usmrtitvijo in ubojem tako pomembna, da tega preprosto ni mogoče spregledati."
Hribar je po prejetju nagrade poudaril, da je nad nagrado presenečen, ker se je o povojnih dogodkih vedno govorilo "bolj podtalno", predstavljajo namreč globoko slovensko travmo, ki se je v podzavest celotnega naroda zarezala na ravni nezavednega. Po njegovih besedah je to ogromen premik v slovenski zavesti, gre namreč za nov odnos, ne samo med živimi, temveč tudi do mrtvih. Hribar namreč meni, da ljudje nismo le skupnost živih, temveč občestvo živih in mrtvih. Ob tem pa je še dodal, da o tej temi ni bilo možno pričakovati hitrih sprememb. Povojni poboji so bili namreč globoka rana, zato je bilo potrebno počakati, da družba dozori in preboli.
Izrazil je upanje, da bo Slovenija ob 60-letnici konca druge svetovne vojne in narodne osvoboditve dosegla nacionalni konsenz o preteklosti, kar bo omogočilo tudi svobodno razpravo o prihodnosti. "Prihodnost je ključna", se je strinjal Hribar, ob tem pa poudaril, da brez jasnega vpogleda v preteklost ni mogoče oblikovati prihodnosti. Opredelitev, ki jo je julija 2003 sprejel državni zbor, je opredelil kot laž, saj po njegovih besedah "ni šlo za sodne izvršbe smrtne kazni, temveč za zunajsodne pomore, eksekucije mimo vseh zakonov".
Tine Hribar, profesor fenomenologije in filozofije religije na ljubljanski Filozofski fakulteti, se je rodil 28. januarja 1941 v Goričici pri Ihanu (Domžale). Leta 1964 je na Filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in sociologije, kjer je 1968 tudi magistriral, še isto leto pa je na univerzi v Zagrebu tudi doktoriral. Najprej je bil zaposlen na inštitutu za sociologijo in filozofijo, leta 1971 pa je dobil docenturo na sedanji Fakulteti za družbene vede, a je bil po direktivi CK Zveze komunistov Slovenije štiri leta kasneje izključen iz pedagoškega procesa. Ponovno je začel poučevati leta 1992, ko je bil sprejet na filozofski oddelek Filozofske fakultete. Leta 1995 je postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je odgovorni urednik Tribune, Problemov in od leta 1982 do 1985 prvi glavni in odgovorni urednik Nove revije. Sodeloval je pri pisanju slovenske ustave. Je član uredništev Nove revije, revije Phainomena, upravnega odbora Slovenske matice in sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije.
Časnik Delo nagrado za Delovo osebnost leta podeljuje že od leta 1990. Prva leta so omenjeno nagrado podeljevali na podlagi glasov bralcev, zadnja štiri leta pa nagrado podeljuje uredniški kolegij dnevnika Delo. V teh letih je "ljudsko" nagrado za Delovo osebnost leta kar osemkrat dobil Milan Kučan, v letih, ko so podeljevali tudi tuje osebnosti leta pa jo je večkrat dobil tedanji ameriški predsednik Bill Clinton. Odkar nagrado podeljuje uredniški kolegij Dela, so jo prejeli popotnik Tomo Križnar, ovčar iz Loga pod Mangartom Domen Černuta, lani pa sta si nagrado razdelila minister za evropske zadeve Janez Potočnik ter mirovnica Marta Gregorčič.