Pri tem ne gre za koridor, ki bi ga Hrvaška spremenila v odprto morje, temveč o delu morja, ki ga Hrvaška sedaj nadzoruje, a bi ga se ga odrekla v korist Slovenije. Problem predstavlja koridor, s katerim Hrvaška del svojega teritorialnega morja odstopa, ne Sloveniji, temveč, pogojno rečeno, mednarodni skupnosti, ker ga razglaša za odprto morje. Pri tem gre za 47 kvadratnih kilometrov površine. Povsem drug problem pa je morski teritorij s površino približno 113 kvadratnih kilometrov, ki ga Hrvaška neposredno odstopa Sloveniji.
Da gre za teritorij, ki ga Hrvaška odstopa, govori dejstvo, da so s sporazumom med Račanom in Drnovškom meje zarisane izven Piranskega zaliva. Namreč, če je že Hrvaška odstopila od črte sredine v Piranskem zalivu, tako da Sloveniji pripade nekaj več kot štiri petine zaliva oziroma 80,2 odstotka, potem ni jasno, zakaj razmejitvena črta na morju pred Piranskim zalivom ni potegnjena tako, da bo podaljšek črte iz Piranskega zaliva, kar bi na nek način bilo logično, temveč je zarisana v nasprotju z vsemi pravili o meji na morju. Posledica tega je, da bi morje tik pred savudrijskim rtom pripadlo Sloveniji, čeprav je najbližje slovensko mesto, Piran, dokaj oddaljeno. Takšna razmejitev je popolnoma neobičajna v mednarodnih odnosih in v nasprotju s konvencijo Združenih narodov o morskem pravu, na podlagi katere se meja določa s črto sredine med najbližjimi kopenskimi točkami.
V zvezi s sporazumom o meji se je pojavil še dodaten problem. Na podlagi konvencije ZN o morskem pravu, kot vztrajno ponavljajo strokovnjaki, je morje del kopnega in ni teroritorialnega morja, ki se ne naslanja na kopno. V zvezi s tem je akademik Rudolf opozoril na možnost, da Hrvaška izgubi mejo z Italijo, ki je s sporazumom Račan-Drnovšek na nek način zagotovljena preko eksklave hrvaškega teritorialnega morja. Ta trikotnik hrvaškega morja s površino sedmih kvadratnih kilometrov brez povezave s hrvaškim morjem po Rudolfovem mnenju ni mogoč, ker takšne eksklave po mednarodnem pravu niso mogoče, saj nimajo stika s kopnim.