Po pisanju Večernjega lista bi lahko arbitraža rešila vse spore na meji, a ne bo rešila ranjenega ponižanja, ki jih je Hrvaška doživela na morju.
Če bi Hrvaška na te incidente odgovorila, kot se spodobi za suvereno državo, bi zagotovo prišlo do odmevov in odzivov, ki bi oteževali položaj hrvaških oblasti v Evropi in svetu. Toda država bi se okrepila, zdaj pa se nadaljujejo razmere, v katerih je Hrvaška šibkejša, bolj kot je Ivica Račan močnejši in več kot Stipe Mesić dobiva mednarodnih priznanj.
Slovenska policija v hrvaškem morju ni samo incident, nadaljujejo v Večernjem listu, temveč pomeni uveljavljanje neke namere z uniformo in državnimi simboli. Če bi dopustili, da se takšna namera uveljavi, to ne pomeni le dopustiti Slovencem, da ulovijo ne vem koliko rib, temveč dovoliti komurkoli, da zanika hrvaško suverenost, bodisi da gre za mejo ali kaj drugega.
Tudi časnik Vjesnik pozornost posveča hrvaško-slovenskemu mejnemu sporu. Nepodpisani slovensko-hrvaški sporazum o meji je nelogičen, neumen in nesprejemljiv, vsaka mednarodna arbitraža pa bi se začudila, če bi ga prejela kot hrvaško stališče. Potemtakem bi bilo neumno, če bi nanj računali tudi Slovenci, glede na to, da tega sporazuma o meji Hrvaška nikoli ne bo sprejela.
Gre za nenavadno skladnost, skoraj istočasno izpodbijanje hrvaške meje na Donavi, Uni, pri Prevlaki in v Savudrijskem zalivu, pišejo v Vjesniku in se sprašujejo, ali gre torej za srbsko-črnogorsko-srbsko-bosansko-slovensko zaroto proti Hrvaški. Na to vprašanje sicer odgovarja z ne vem, vendar nato dodaja, da ti akterji medsebojno spodbujajo položaje na mejah, da bi ugotovili, koliko je moč pritiskati na Hrvaško. V Vjesniku dvomijo, da so se omenjene strani dogovarjale o tem, ampak so zgolj izrabljale zmedo. Ta pa je nastala zaradi oslabljenega položaja Hrvaške in njene nemoči, da bi izrazila jasno, odločno, smiselno in ciljno politiko do sosed. Medtem ko se Hrvaška ukvarja s seboj, se sosede ukvarjajo z njo, še dodajajo.
Komentatorka hrvaškega dnevnika Jutarnji list pa piše, da spora v Piranskem zalivu oziroma pogostih ribiško-mejnih incidentov v zadnjih desetih dneh nikakor ne gre obravnavati kot izključno ribiškega. To je v ozadju. Hrvaški in slovenski politiki - ne nekdanji ne sedanji - spora glede meje v Piranskem zalivu ne morejo ali morda celo ne želijo rešiti. Istrskih ribičev - najbolj glasnih zagovornikov hrvaških nacionalnih interesov - kot se zdi, tako nihče ne posluša in ne jemlje resno.
Istrski ribiči so v slovenskih medijih dobili status "militantnih hrvaških nacionalistov" in tistih, ki iščejo spopad. To pa bi politiki z malo dobre volje ter več posluha in občutka lahko rešili. Politiki so tisti, ki bi predvsem morali poslušati glas svojega ljudstva, česar doslej niso storili, tako se npr. premier Račan nikoli ni odločil sesti z istrskimi ribiči za skupno mizo. Ribičem so se izogibali tudi drugi. Prepovedali so jim policijske in protestne zbore, danes pa se vsi kljub temu strinjajo glede ene stvari - incidentom se je potrebno izogibati. Istrski ribiči se tega vsaj za zdaj držijo, toda koliko potrpljenja bodo še imeli, se sprašuje komentatorka. Hrvaško soglasje o tem problemu je vsekakor potrebno, še zaključuje.
