Hude preizkušnje 46-letne Linde: Parkinsonova bolezen in dva raka

Parkinsonova bolezen. Dva raka. Tri diagnoze, ki bi marsikoga zlomile. A ne 46-letne Linde. Hčerka, mama, partnerica in prijateljica tudi v najtežjih trenutkih ni izgubila ljubezni do življenja. Verjame, da je vsaka zgodba edinstvena in da bi bilo življenje brez prijateljev polomija. V najtežjih obdobjih je uteho iskala v glasbi, ustvarjanju nakita in potovanjih. Zdravstvenim delavcem ostaja neizmerno hvaležna, a si želi, da bi jih odslej srečevala le še zunaj bolnišnice.

Linda nas sprejme na slikovitem vrtu, ki ga poleg dreves in rastlinja krasijo unikatne stvaritve izpod njenih rok. Njena mama nam skuha kavo, starejši sin Žan postreže limonado in piškote, Linda nas posede, v ozadju se sliši glasba Sergeja Ćetkovića - in za trenutek se zdi, da smo se znašli sredi pravljice vročega poletnega dneva v Krškem.

Linda poosebja življenje in izžareva upanje, čeprav se je zdravstvena kalvarija začela, ko je bila stara komaj 37 let in je obiskala zdravnika, ker je bila prepričana, da jo roka boli zaradi težav s karpalnim kanalom.

"Te težave so bile tako močne in potem sem šla v bolnišnico in in sem na hodniku dobila diagnozo, se pravi, da je Parkinson," se spominja.

Parkinsonova bolezen je kronična, napredujoča nevrološka bolezen, pri kateri postopno propadajo živčne celice, ki proizvajajo dopamin. Diagnozo je težko sprejela, a jo je, njeno življenje so začela narekovati zdravila, dokler ni na dojki zatipala bulice. 

"To sem gledala v filmu, recimo, da so se ljudje tresli. Najprej sem pomislila ... o moj bog, ko bom stara "baba", se bom tresla, ne ... Mislim, se bom že prej tresla. Ampak sem rekla, nič, to bomo vzeli, kot je, živeli s tem in to je to. In nekako sem potem jaz te tablete jedla in s temi tabletami nekako živela, ko je pa leta 2020 potem prišel rak dojke in to je potem pa vse poslabšalo."

Odstranili so ji jajčnike, nato še dojki, opravili rekonstrukcijo z vsadki, sledili so številni obiski Onkološkega inštituta in obsevanja. Poleg družine in prijateljev, ki ji ves čas stojijo ob strani, je neskončno hvaležna tudi zdravstvenim delavcem. Še danes se spominja neznanke, ki jo je ob prvem prihodu na kemoterapijo prijazno pospremila do oddelka.

"Ona je vse iz rok spustila in potem je ona mene peljala na kemoterapijo. Sem rekla, poslušajte, vi ste zdaj to vse iz rok spustili in mene peljali ... Je rekla, lubica draga, a ste vi bolani ne jaz, ne. No in jaz zdaj tudi tako delam, recimo, da ko sem na Onkološkem inštitutu, pridejo tisti, ki jih vidiš, ljudje, ko so prvič, ki ne vedo, kje je kaj, ko dobijo diagnozo, in jaz sem tista, ki jih spremljal in opazujem in takoj, ko je en tak, mu jaz pomagam," pripoveduje.

Raka dojke je uspešno premagala, a je zdravljenje poslabšalo Parkinsonovo bolezen. Hoja je postajala vse težja, občasno so se pojavile težave z govorom. Žarek upanja je posijal, ko je izvedela za možnost globoke možganske stimulacije in pred enim letom prestala zahtevno operacijo.

To je preko elektrod povezano po žici, imam tukaj stimulator in ta stimulira možgane. Ko je bila operacija, so mi zvrtali dve luknji v glavo, opisuje.

Pri globoki možganski stimulaciji nevrokirurgi v možgane vstavijo elektrode, ki z električnimi impulzi blažijo simptome Parkinsonove bolezni in številnim bolnikom povrnejo del samostojnosti. Linda je bila med zahtevnim posegom ves čas budna.

Dolga in težka operacija je Lindi vrnila del življenja.

Živim čisto normalno, s svojo napravo, se pravi kolesarim, izdelujem nakit, žuriram, hodim na koncerte, vse.

V senci vseh operacij, zdravljenja, malih in velikih zmag, pa je v Lindinih ustih, natančneje na jeziku rasla afti podobna nepravilnost, ki je Lindo močno bolela. Tri mesece so jo zdravili zaradi napačne diagnoze.

"Potem je pa mene jezik že tako bolel, vam povem, da nisem mogla jesti, ne nič, tudi govoriti nisem mogla. No, potem sem šla v Ljubljano, v Ljubljani pa so v eni minuti dali diagnozo. Rak jezika." Linda se je zlomila, odrezali so ji tretjino jezika in zaradi zdravljenja izpulili 9 zdravih zob. Hrana ni imela več okusa, poletje, ki ga tako obožuje, pa so prekrili oblaki jeseni.

"In takrat sem imela pa krizo, sem imela krizo in takrat pa sem ... o moj bog, takrat sem pa jokala kot dež. Jaz nisem nikoli jokala, ampak takrat sem pa ... To je bilo novembra. Prideš domov in kaj ... Nimaš se česa veseliti, veš, da moraš še na obsevanja hoditi. Nič, nič. Ostane samo še prazen okus v ustih, prazno vse. No, ampak smo tudi to nekako dali čez in eto mene! No, do naslednjega zapleta ..."

Nekega januarskega jutra se je zbudila, se prijela za glavo in pod prsti zatipala žičke elektrod, ki so prebile kožo.

In vam povem, takrat mi je pa tudi vse dol padlo. Ker še enkrat na to operacijo, sem rekla, tega pa ne privoščim nobenemu. Ampak sem morala dati tudi to čez. In to je to. In potem se ta zgodba, kar se tiče tega, konča.

Pred mesecem in pol je prestala še eno operacijo. Zaradi globoke možganske stimulacije sta z Alešem že drugič preložila poroko, a se nista predala, poročiti se nameravata prihodnje leto. Ob podpori družine in prijateljic iz mladosti je v času bolezni odkrila še novo strast: ustvarjanje unikatnega nakita.

"Ne gre več več oseba z moje terase, da česa ne bi dobila. To je to. Z veseljem naredim in z veseljem podarim. In mi je všeč, ko ljudje to radi nosijo in ko se poslikajo in to je neka potrditev, da dobro delam."

Tudi midva s snemalcem nisva odšla praznih rok. Poleg čudovitih uhanov in zapestnice sva dobila še novo prijateljico, ki s svojo toplino, iskrenostjo in neomajnim optimizmom vliva upanje tistim, ki preživljajo težke čase.