Ideologija, politika in strah

Slovenski strah pred ideologijo

Za Slovenijo je značilen izrazit zadržek pred vsem, kar naj bi dišalo po neki ideologiji. To je povezano z neznanjem o samem konceptu in z uspešno redukcijo besede ideologija na družbeno-politično ureditev, v kateri smo živeli pred osamosvojitvijo. Ideja, da je vse, kar je ideološkega, preprosto rdeče, je podobno neprimerna kot ideja, da se je mogoče neideološko politično udejstvovati. Najbolj znameniti teoretik s področja proučevanja ideologije, Louis Althusser, je za ideologijo zapisal, da je predstava o imaginarnih razmerjih med individuumi in njihovimi realnimi eksistenčnimi pogoji. Poudarjal je njeno materialno eksistenco, ki se izraža v točno določenih praksah in ritualih in jo vsak dan opravljamo, pri čemer dobro vemo, kakšno dejanje bo pri drugih izzvalo odobravanje in kakšno obsojanje. Theodor W. Adorno je poudarjal, da je ideologija laž, ki jo izkušamo kot resnico, s čimer se nam že nakazuje vseobsežnost ideološkega v še tako majhnih področjih našega bivanja. Ker takšno razumevanje ideologije predpostavlja določeno stopnjo naivnosti, je jasno, da se je v političnem prepričevanju hitro lahko pojavila ideologija, ki se predstavlja kot nadideološka resnica, kot prava resnica, očiščena od zablod, s katerimi svet gledamo in razumemo vsi ostali.

Povezovanje ideologije zgolj z najbolj totalitarnimi režimi preteklosti je nevarnost, ki spregleda sodobne prakse (ideološkega) izključevanja, diskreditiranja in obračunavanja s političnimi nasprotniki. Čeprav bi danes že lahko vedeli, da je ideologija skupek prepričanj, ki jih nenehno ponavlja skupina somišljenikov zato, da bi utrdila, spremenila ali prevprašala določene norme, dogovore in prakse, pri čemer vsaka ideologija aktivno tekmuje in s tem nasprotuje nasprotni, se moramo vprašati, kako nam je uspelo, da je toliko desetletij – pravzaprav do nedavnega petka, ko je nastal janšizem, veljalo, da je edina ideologija, ki Sloveniji preprečuje demokratični razcvet, komunizem? Komunizem in vse z njim povezano je bil ideologija, vse ostalo pa je resnica in demokracija? Smo nadideološki ali neideološki potemtakem samo, če vsi sprejmejo našo ideologijo kot edino in pravo zveličavno resnico? Ali takšna nadideološkost ne zanika samega temelja demokracije – soočenja različnih pogledov in zagovarjanja lastnih idej ob spoštovanju tujih, znotraj politične arene, kjer veljajo in so spoštovani civilizacijski dosežki in demokratična načela?

Kako delujejo ideologije v praksi – strah pred LGBT na Poljskem in maternicami na Hrvaškem

Tisti, ki ideologijo razumejo zgolj v kontekstu njenega enačenja s komunizmom, so zanimivo tudi tisti, ki ideologijo kot žaljivko uporabljajo za diskreditacijo gibanj, ki se zavzemajo za širjenje svobode in pravic LGBTQ skupnosti in tudi za pravice žensk oziroma za vzpostavljanje enakosti spolov v družbi. Z nevarnostjo, ki je bojda še hujša od komunizma, se ukvarjajo tudi med predsedniškimi volitvami na Poljskem, ki sicer velja za državo z najslabšim položajem istospolno usmerjenih oseb v Evropski uniji. Predsednik Andrzej Duda je že v začetku junija podpisal družinsko listino, ki preprečuje poroke istospolnih parov, njihovo posvajanje otrok ter poučevanje LGBT vsebin v šolah. Zakaj se aktualnemu predsedniku Dudi zdi, da se njegovi starši niso borili proti komunizmu zato, da bi sedaj pokleknili pred še hujšo ideologijo – ideologijo spola?

To naj bi bila ideološka nevarnost, zgrajena na ideologiji teorije spola, ki naj bi družbe nevarno potiskala stran od varnih zavetij domačega ognjišča, kjer smo vsi hetero spolno usmerjeni in čakamo na odločitve in ukaze moških patriarhov, ki so jim bogovi pač namenili večje možgane in s tem posledično modrejše odločitve. K njim po nasvet se morajo po novem zatekati tudi Hrvatice, kadar po posilstvu zanosijo, kot je predlagal Miroslav Škoro (Domovinski pokret) v predvolilnem soočenju z Gordanom Jandrokovićem (HDZ). V napetem soočenju, kjer sta si kandidata za predstavnika ljudstva (da, predstavljala bosta tudi ženske) bila precej navzkriž, sta se lepo poenotila ravno pri vprašanju abortusa – seveda oba zagovarjata svetost življenja od spočetja in njegovo ščitenje do konca. A ta konec nastopi hitro, po devetih mesecih v maternici navadno politika ne izraža več tolikšnega zanimanja za naš obstoj in dobrobit kot v prvih dneh od spočetja. Nenavadno, kajne?

Ob vsem tem je v mnogih medijih (slovenskih in hrvaških) bilo mogoče slišati nasvete kandidatom, naj se raje posvetijo pomembnejšim temam, kakršne bi bile denimo predstavitev načrtov za obuditev gospodarske rasti in pomoč obubožanemu narodu, ki ga bo izguba turistične sezone še dodatno prizadela. Res, lepo sporočilo vsem volilnim upravičenkam – vaše težave so nepomembne. Pa kaj, če splav v vaši državi še vedno ni dostopen vsem (stane namreč od 1800 do 3000 kun). Pa kaj, če izbira medikamentoznega abortusa ni vedno ponujena. In koga briga, če v kar osmih od analiziranih (1) 29 bolnišnic na Hrvaškem informacij o splavu preprosto ne dajejo, niti splava na zahtevo ženske ne opravljajo. Pa kaj, če namesto medicinskega nasveta prejmete dušebrižne pozive zdravstvenih delavcev, da pomislite, kaj počnete, da vam ne bo žal. Pred katero nevarnostjo točno je Željka Markić pretekli teden začela Shode za življenje (Hod za život), letošnje varovanje nerojenih otrok kot najbolj ogroženega dela hrvaškega ljudstva?

Podobna ideološka nevarnost, ki je pretila Poljakom (in Poljakinjam), je bila celo tako velika, da je oblast kar med razmerami epidemije (ko je običajno protestiranje oteženo) želela še dodatno omejiti pravico do umetne prekinitve nosečnosti. Če ženska na Poljskem namreč zanosi in si otroka ne želi obdržati, je to mogoče le v primerih ogroženosti njenega življenja, če je za nosečnost dokazano posilstvo ali če so zarodku dokazane hujše nepravilnosti. Sporni predlog zakona je želel iz izjem kar izbrisati zadnjo, ki sicer obenem predstavlja največkrat uporabljeni razlog za umetno prekinitev nosečnosti na Poljskem, a Poljakinje so se temu odločno in uspešno uprle. Hitro so se dvignile na noge, kot Hrvatice, ki so Škoru že isti dan po njegovi izjavi pokazale sredinec. Niso dopustile, da o njih in njihovih izbirah govorijo moški. Tudi po tistem, ko jih je Škoro v maniri odločnega državnika discipliniral z grožnjo, da bo on ob izvolitvi poskrbel za to, da jih tisti, ki danes kažejo s prsti, pozneje po prstih tudi "dobijo", jih to ni prestrašilo. Škoro pa se je branil, da je bil spet izvzet iz konteksta, kar je najpriročnejši izgovor latentnih šovinistov, ki ga lahko večkrat slišimo tudi v naši državi. Lahko bi se opravičil, ampak zakaj bi se, če je govoril v skladu s svojo politično ideologijo?

Tako danes mislimo, da živimo svobodni v teh postideoloških časih, ko naj bi za nami ostali vsi totalitarizmi tega sveta? Ko lahko odkrito sovražimo migrante, črnce, homoseksualce, novinarje in novinarke, ki si z nami ne delijo ideološkega prepričanja ali pa ženske, ki se ne dajo pokoriti in ob vsem tem mislimo, da ne počnemo nič narobe, mi samo izrabljamo demokratične pravice, svobodo govora in izražanja mnenja. Pred očmi se nam ustvarja novo razumevanje demokracije, njena popolna redukcija na golo branje pravilnikov in sledenje zakonom, kot da smo si res že vsi enaki in je črka zakona brez upoštevanja neenakosti in strukturnih nezmožnosti, s katerimi različno vstopamo v vsak novi dan, vse, kar nas mora zanimati. Mogoče bo Thompson lahko pisal himne takšnim demokracijam?

1 Raziskavo je izvedla Platforma za reproduktivnu pravdu med 14. in 23. aprilom 2020.