Ne gre le za gradnjo klančin in parkirišč za invalide: 'Šteje tudi pomoč sočloveka in dejstvo, da si viden in slišan'

Vsak posameznik običajno dobro pozna mesto, v katerem živi. Zato rek, da bi ga lahko prehodili z zavezanimi očmi, pogosto pije vodo. Ampak ste si kdaj resnično predstavljali, kako bi na primer iz zdravstvenega doma do mestne knjižnice ali urada za delo prišli z zavezanimi očmi? Ste kdaj pomislili, da bi se odpravili na literarni večer in tam zaradi slabšega sluha slišali zgolj nekaj stavkov, besed?

Žal je to vsakdan za veliko število oseb s posebnimi potrebami, ki živijo v manjših in večjih slovenskih krajih.

V Sloveniji je 30 invalidom prijaznih občin. Pravilnik za pridobitev naziva je točno določen s strani Zveze delovnih invalidov Slovenije (ZDIS). Decembra lani je listino poleg občine Miren-Kostanjevica, Žalec in Prevalje prejela tudi Idrija.

Občine se z nazivom zavežejo, da bodo odpravile arhitektonske in gibalne ovire, zaposlovale invalide, jih vključevale v družabne aktivnosti, prilagodile javni prevoz, izobraževale invalide ter ostale o njih ter omogočile dostop do verskih aktivnosti.

Dostopnost do prostorov, informacij in storitev

"Invalidi včasih potrebujejo več podpore s strani skupnosti, da dosežejo enake življenjske pogoje kot ostali državljani. Na takšno podporo ne smemo nikoli gledati kot na privilegij, to je človekova pravica. Za invalide je lahko vsakodnevno življenje polno majhnih in velikih ovir, ki jim onemogočajo živeti polno življenje. Vendar ni nujno, da je tako," je zapisano v Agendi 22, ključnem dokumentu za uresničevanje Standardnih pravil ZN pri načrtovanju invalidske politike.

Obstajajo namreč rešitve, ki lahko odstranijo mnoge nepotrebne ovire. Standardna pravila Združenih narodov za izenačevanje možnosti invalidov so bila predstavljena leta 1993, njihov namen pa je bil invalidom zagotoviti enake pravice, kot jih imajo drugi državljani. 

Agendo 22 izpostavlja tudi Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica in vodja idrijskega Sveta za invalide, ki pravi, da je širši pogled na to problematiko izjemno pomemben.

"Dostopnost namreč ne pomeni le dostopnosti do nekega občinskega prostora, pač pa je tu še dostopnost do informacij in storitev. In ko uredimo to za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, za osebe na invalidskih vozičkih, smo hkrati pomagali tudi mamicam z otroškimi vozički, starejšim osebam, prebivalstvo se namreč hitro stara. Zato venomer opozarjamo na širši pogled," pravi Miljavec. 

Izzivov za občino je še precej, kljub temu, da so v Idriji v okviru pridobivanja naziva invalidom zagotovili dostopnost do občinske uprave in knjižnice v Spodnji Idriji, prilagodili most za pešce čez Idrijco, povečali napise za slabovidne osebe. Idrija se je s pridobitvijo prenosne indukcijske zanke vsaj nekoliko približala osebam z okvaro sluha, zanemarljivo pa ni niti dejstvo, da so se v projektu pridobivanja povezala vsa invalidska društva.

Levji delež prilagoditev nosi zdravstveni dom, ki je, kot razlaga Miljavec, vzorčni primer za vso državo, ne le za malo občino. Najprej so optimizirali spletno mesto, ki je prilagojeno slepim in slabovidnim, kar je eden redkih tovrstnih primerov spletne strani na področju javnih zdravstvenih zavodov pri nas. 

"Za prenovo dvigala, ureditev napisov v vseh nadstropjih in na vratih ambulant, nadgradnjo spletnega mesta ter izdelavo celotnega projekta dostopnosti za slepe in slabovidne osebe smo iz lastnih sredstev namenili okrog 20.000 evrov," pove Maja Filipič Trpin iz Zdravstvenega doma (ZD) Idrija. 

Uspešno nadgrajujejo tudi načrt ureditve varnih poti za invalide v občini in s tem dopolnjujejo svoje poslanstvo - izvajati zdravstveno dejavnost, ki bo prijazna in dostopna vsem uporabnikom.

"V letu 2016 smo bili registrirani tudi v slovenski spletni imenik, ki je namenjen gibalno oviranim osebam," doda Filipič Trpinova in še, da precej pozornosti dajejo tudi izobraževanju njihovih zaposlenih, ki na delavnicah spoznavajo posebnosti različnih ranljivih skupin.

Ko te na sprehodu zmoti šumenje vode

Idrijčanka Metka Pavšič me najprej popravi, da ni slepa, pač pa ne vidi, ker "je beseda slep preveč zastarela in stereotipna in obsega vso osebnost,". "Če rečem, da ne vidim, to zajame le sposobnost vida."

Pravi, da se po mestu giblje precej težko: "Na pločnikih so velikokrat parkirani dostavni avtomobili, pravi stres doživljam na dveh prehodih za pešce, saj sta tam postavljena prometna znaka in vedno  čakam, kdaj bom treščila vanju. Katastrofa je, da na Marofu na primer ni prehoda za pešce, kar pomeni, da se moram z mestnim avtobusom zapeljati dodaten krog, da pridem v dom za starejše občane, vodnjak pri lokalni banki mi poleti otežuje prehod čez cesto, ker zaradi šumenja vode slabše slišim promet. Takšna je moja realnost."

A Pavšičeva v isti sapi dodaja, da nikogar ne obtožuje za težje gibanje po centru mesta, zelo vesela je namreč vsake spremembe na bolje. Ena od teh je recimo zvočni semafor v enem od križišč.

"Cenim prizadevanja vseh, da se karkoli premakne in olajša vsakdan oseb s posebnimi potrebami v Idriji. Ponosna sem na naše ljudi in moram se jim zahvaliti, pogosto mi pomagajo pri prečkanju ceste, v trgovini, na uradih. To šteje največ, ta ozaveščenost in dejstvo, da si viden in slišan," pravi Pavšičeva.

Delo kljub pridobljeni listini še zdaleč ni končano

"Delo seveda še zdaleč ni končano. S podpisom listine smo se zaobljubili, da bomo v občini določene pomanjkljivosti odpravili in tako še nekoliko olajšali življenje osebam s posebnimi potrebami," je povedala Ljudmila Erjavec, predsednica Medobčinskega društva delovnih invalidov Idrija-Cerkno, ki ima okrog 200 članov, čeprav je invalidov v občini veliko več.

Z listino je namreč hkrati prišla zaveza, da se vsem prebivalcem olajša življenje v občini. Da se ne pozablja na dostop do športnih objektov in kulturnih dobrin, ker je tudi to del posameznikovega vsakdana, ne glede na to, ali do mestnega stadiona pride peš ali se pripelje tja na invalidskem vozički. In smo znova pri širšem pogledu.

Na občini ob tem dodajajo, da so predstavniki invalidskih društev izpostavili preobrat v razmišljanju občinske uprave, ki je tematikam invalidnosti pričela posvečati več pozornosti, predvsem pa se je okrepilo razumevanje, da ovire niso le arhitektonske narave, prilagajanje storitev in prostorov invalidom pa koristi celotni populaciji, ne le delu prebivalstva.

Da gospodarstvo v regiji prepoznava pomen vključevanja invalidov v družbo, kaže Ascom, Kolektorjevo invalidsko podjetje, ki zaposluje velik del invalidov v občini.

Vedno znova - prilagoditve so namenjene vsem, ne le invalidnim osebam

Ivo Ozebek, ki je po prometni nesreči pred 16 leti na invalidskem vozičku, je zaposlen prav v Ascomu. Izpostavi še en vidik prilagoditev, namreč, da mora Idrija kot dobro obiskano turistično mesto z dolgo in bogato zgodovino poskrbeti za dostop do objektov in dobrin obiskovalcem, ki niso vedno le šolarji in ljudje srednjih let.

"Pomembne so oznake, informacije, dostop do prehodov za pešce, kjer ne sme biti robnikov, potrebujemo klančine. Kot paraplegik imam pogosto težave, a hkrati vidim, da so se v mestu stvari res izboljšale. Ker ureditev pločnikov, ulic, parkirišč ne pomeni le izboljšanja življenja v mestu za invalide, pač pa za vse gibalno ovirane."

Metka Pavšič znova doda tisto, kar ponavljajo vsi deležniki, ki so sodelovali pri pridobivanju listine v Idriji in ki bodo sodelovali še naprej: "Vsaka stvar, ki je v tem mestu narejena recimo za osebe z okvaro vida, je narejena hkrati za starejšo populacijo, za gibalno ovirane. Med nami so ljudje, ki hodijo s pomočjo hodulje, bergel, tu so mamice z vozički. Te prilagoditve res niso le za invalidne osebe, pač pa tudi za ostale in tega ne smemo pozabiti."

Igor Miljavec zaključuje optimistično: "Slovenija je kar se tiče odpravljanja ovir za invalide precej pred Evropo. Postajamo pilotni primer pri digitalizaciji, velik poudarek dajemo tudi izobraževanju in osveščanju, da v lokalnih skupnostih živijo osebe s posebnimi potrebami."

Glede na to, da v državi živi okrog 170.000 invalidov in da tu deluje 144 invalidskih podjetij, drugače niti ne more biti. Oziroma drugače ne bi smelo biti, sploh ob zavedanju, da nihče od nas ne postaja z vsakim dnem mlajši.