Ihanski župnik Andrej Marko Poznič je za našo spletno stran odgovoril, zakaj je farane pozval, naj se pri darovanju izognejo bakrenim kovancem in kako je izračunal, da je primeren dar tistih, ki redko zahajajo v cerkev, 50 evrov.
"Da boste sploh razumeli in v upanju, da boste pravično poročali, celostno in v celoti, brez dvoumnih dodatkov in komentarjev (marsikdo bi rekel, da sem naiven), vam odgovarjam na vaša vprašanja," je uvodoma zapisal Poznič. Odgovore objavljamo v celoti.
Zakaj ste se odločili za tak poziv vernikom?
Vzgoja k velikodušnosti je del našega poslanstva. Vsak od nas naj bi daroval 10 odstotkov svojih neto prihodkov v dobrodelne namene. V Svetem pismu Bog terja zase desetino premoženja in sedmino našega časa. Ker Bogu pač ne moremo ničesar dati, saj ničesar ne potrebuje, se vprašamo "kako to misli?" in odgovor je na dlani. Drug za drugega smo odgovorni in zato moramo deliti. Desetine Cerkev ne pobira več, ostaja pa zapoved "podpiraj Cerkev po lastnih močeh".
Če torej ne izhajamo iz desetine, temveč od tega, kar more vsak dati, potem so zneski zelo različni. Ker v Cerkvi nimamo ne milijonarjev ne tajkunov, ki bi lahko darovali milijone (saj jih tudi nočemo, ker so po krivici pridobljeni), je Cerkev odvisna od darov navadnih ljudi, s povsem povprečnimi ali podpovprečnimi slovenskimi plačami. Vsak daruje torej toliko, kolikor more in hoče. A vsak se mora vprašati, ali je pri svojem daru velikodušen.
Za kakšne potrebe župnije pobirate velikonočni ofer?
Velikonočni ofer je ustaljena oblika za podporo župniji. Ker je to slovesna oblika darovanja, je vsem jasno, da se daruje več kakor običajno.
Kakšne so potrebe župnije? No, najprej plačujemo davke, ki jih ni malo, potem vse stroške "obratovanja": elektrika, telefonija (tudi vašo POP TV moramo podpirati, posredno preko ponudnika internetnega priključka, ampak ne moremo ubežati), komunalne storitve ipd. Potem pa so tu še čisto tipične župnijske potrebe in seveda obnove, pri katerih moramo plačati najprej 22 odstotkov DDV in niso mačji kašelj.
Ko ni obnov, pa zbiramo za prihodnje obnove, saj vemo, da bodo prej ali slej prišle na vrsto. Ker so to visoki zneski, moramo kot dobri gospodarji od vsakega daru nekaj shraniti za te primere. Vsak pameten gospodar pa ima še nekaj "zlate rezerve" za nepredvidene stvari. Nobena od teh stvari ni poceni in zanje tudi 100.000 evrov ni veliko.
Navajate, da nekateri na pogrebih mečejo bakrene kovance v svojo sramoto. Je po vašem sramotno darovati malo? Ste kdaj kakšnega vernika soočili s tem, po vaše, sramotnim ravnanjem?
Ali bi bili vi ponosni, če bi vas kdo zalotil, da vržete enega, dva ali pet centov? Nihče ne gleda, koliko kdo meče, torej nastavljam ogledalo vsakemu v njegovi vesti. Kdor je v vesti prepričan, da je prav metati "baker", mu bo dobro. Drugi bodo pa premislili, ali je metati baker vredno imena "dar". Nikoli nisem nikogar soočil s tem dejstvom, tudi tistih ne, ki vztrajno mečejo tolarje, stare prebite pare ali podobne kovance. Bolje se mi zdi, da jim napišem priporočilo in se vsak po svoji vesti odloči, kako in kaj.
Zakaj imajo tisti, ki pridejo redko v cerkev, dolžnost dati več? Kako ste prišli do zneska 50 evrov, kolikor priporočate takim?
Vsak vernik je dolžan podpirati Cerkev po svojih močeh. Prav zaradi tega, ker prihaja redko, je tedaj, ko je slovesno darovanje, dolžan vreči več, saj sicer ne prispeva ničesar in prelaga breme vsega na druge. To pa ni pravično.
Podpirati Cerkev po lastnih močeh je cerkvena zapoved, ki jo je papež Frančišek razglasil. Povprečen dar nedeljnika se giblje okoli 0,80 evra na nedeljo (všteti so tudi otroci). Če pomislimo, da je nedelj nekaj čez petdeset in da imamo še nekajkrat nabirko, potem pomnožimo povprečnino s tem in že smo okoli 50 evrov. Torej sloni moje priporočilo na načelu pravičnosti.
Zakaj pravite, naj vržejo toliko, da če se bodo že hvalili, da bi jih drugi občudovali? Mar ni hvalisanje greh in bi potemtakem morali odsvetovati tako početje?
Očitno ste spregledali pogojnik. "Če" se že boš hvalil, potem se hvali za kaj vrednega in se ne blamiraj z vsoto v centih. Ker je dar popolnoma oseben in nihče ne ve, koliko kdo meče, če že poveš, boš povedal prijateljem za kakšno mizo in vsak ve, kako se znamo v taki rundi pohvaliti.
Hvalisanje je seveda greh, to delate npr. novinarji POP TV, ko nekritično poročate o sedanji vladi. To, kar delate, je hvalisanje in je greh, pa tudi zavajanje državljanov, ki smo prikrajšani za pomembne novice.
Greh je tudi, da vas prazniki popolnoma nič ne zanimajo in ne sporočate gledalcem o njegovi vsebini (že govor v tretji osebi je tu problematičen), ampak poudarjate le neke poganske, komercialne poteze, o Jezusovem vstajenju, ki je novica vseh novic, pa nič.
KOMENTARJI (726)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.