Ilfan Ademi in njegova (ne)pravica

In ta druga oseba bi po tem, ko bi vaš objekt porušili, za povrh dobila še nadomestno bivališče, vi pa bi morali živeti v spalni vreči na cesti? To je resnična zgodba danes 60-letnega Ilfana Ademija in njegove družine. In ko je pristojne tudi ljubljanskega župana prosil, naj mu vrnejo dom, je dobil odgovor: izginite tja, od koder ste prišli.

Ilfan kljub invalidnosti in hudemu pljučnemu raku z ženo vsako jutro prihaja pred ljubljanski magistrat. "Jaz bom stavkal tu, dokler ne dobim nazaj stanovanja, saj nimam kam,“ v obupu pravi Ilfan.

Njegova zgodba sega v leto 1980, v čas Jugoslavije, ko sta z ženo iz Makedonije prišla delat v Ljubljano, si ustvarila družino, od občine pa v uporabo dobila barako pri Žalah, za kar še vedno hranita pogodbo. Kot poudarjata, nista povzročala nikoli nikakršnih težav in prav tako nista bila v breme socialni blagajni.

Potem so, pripoveduje dalje, ker je tam dobil delo, začasno odšli v Nemčijo. Ko so se leta 1992 vrnili v novo državo Slovenijo, so izvedeli, da ne obstajajo več, izbrisali so jih iz registra državljanov. V njihovo hišico se je vselila druga družina, njih pa so deportirali. Po 20 letih životarjenja po različnih delih razpadajoče Jugoslavije, so se vrnili v Slovenijo, kjer so letos, kot vsi izbrisani, dobili stalno bivališče.

"Sem stopil pred župana Jankoviča in ga prosil, naj mi vrne stanovanje, pa mi je zagrozil, da me bo z vozičkom vred vrgel ven. Kot da sem kakšna žival, tako se je obnašal do mene. Kam boste šli, je rekel, me ne zanima, pa pojdite na železniško postajo spat,“ pravi Ilfan.

Po pomoč se je, ker dejansko živi na železniški postaji, obrnil na najbližji, bežigrajski center za socialno delo. Kot zatrjuje, so ga pristojni na centru grobo odslovili in mu rekli, naj zapusti državo, saj tu nima več kaj iskati.

Družina, ki se je brez odločbe stanovanjskega sklada vselila v njihovo barako, je, ko so hišico zaradi gradnje štajerske obvoznice lani porušili, dobila nadomestno stanovanje. In zakaj ga ne dobi tudi Ilfan?

Kot pravi direktorica Stanovanjskega sklada Slovenije Jožka Hegler se stvar zaplete pri tem, da je Ilfan stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno, zapustil že leta 1992. Čeprav stanovanja ni zapustil samovoljno in po lastni krivdi, temveč zato, ker je bil izbrisan, se pristojne inštitucije sklicujejo na zakonsko določilo, po katerem vsak, ki ne uporablja stanovanja več kot tri mesece, smatra to kot krivdni odpovedni razlog.

Ilfan se proti državi ne namerava boriti, želi pa si le, da mu vrnejo tisto, kar mu je bilo po krivici odvzeto. Prijavil se je tudi za socialno občinsko stanovanje, a do njega nima pravice – ker nima slovenskega državljanstva. V skrajnem obupu je pisal celo predsedniku države. A odgovora ni dobil.