Spolna zloraba ni nekaj, kar se pomete pod preprogo in zamahne z roko, češ, saj so še hujše stvari na svetu. Ne. Ta dejanja se zarežejo v vsako celico in dušo vsakega otroka, ki je spolno zlorabo doživel. To so dejanja, v nekaterih primerih tudi dolgotrajna, ponavljajoča, ki jim nasilno odvzamejo otroštvo, jih oropajo otroške brezskrbnosti in radosti, odtlej bodo drugačni. In četudi jih obrambni mehanizmi silijo v to, da mnogi pozabijo zlorabo, jih njihovo življenje, v katerem pogosto zapadejo v zanje tvegana in škodljiva vedenja, pripelje do tega, da slej ko prej potlačena zgodba priplava na plan.
"Zaupala sem mu in imela sem ga zares rada. Prepričana sem bila, da ima tudi on mene rad. Rada sem odšla k njemu. A lepega dne so se najine igre spremenile, v igro je začel uvajati stvari, ki jih nisem poznala. Najprej mi je kazal slike – danes vem, da so to pornografske revije, takrat pa sem le sprejemala, da je to prav, da me dedek uči stvari in da to počnejo vsi dedki na svetu. Potem je šlo počasi naprej, vedno malo dlje, sledili so dotiki, tudi mene je napeljeval, da se dotikam njega, da počnem stvari, za katere se mi pri petih letih ni sanjalo, za kaj sploh gre ...," s težavo spomine, ki bi jih želela pozabiti, pred kamero prikliče ženska v svojih tridesetih letih, ki jo je dedek začel spolno zlorabljati, ko je imela komaj pet let. Bila je izjemno pogumna, da je pri osmih letih o tem spregovorila svoji mami, a največji šok – mama ji ni verjela in ni naredila ničesar.
"To je bilo zame še huje kot zloraba in zato sem mami še bolj zamerila kot dedku," mi pove, nato pa jo premagajo solze. "Saj imava danes boljši odnos, a očitno je to nekaj, kar še nisem popolnoma predelala," mi pove in zaupa, da je pomoč, ko jo je mama zavrnila, poiskala pri učiteljici v šoli. Slednja ni imela razloga, da pridni učenki ne bi verjela, postorila je tisto, kar je potrebno, obvestila policijo, stekli so postopki, s prijavo je prekinila dedkovo početje. A pridna učenka je zaradi vsega doživetega, tudi razdora v družini, ki je sledil, tudi prisilnega molka, saj se o tem, kaj je doživela, niso želeli več pogovarjati, začela živeti na način, da je tudi sama začela povzročati težave sebi in drugim. "Ko sem odraščala, sem se začela upirati vsemu in vsem. Upirala sem se odraslim, ki jim nisem več zaupala, začela sem piti alkohol, kaditi marihuano, imela sem veliko fantov, nad katerimi sem želela imeti moč ...," pove mlada ženska, ki je naposled le poiskala psihoterapevtsko pomoč in se spopadla s tistim, kar je tlačila v sebi, saj doma o tem ni smela govoriti.
Priznana psihoterapevtka in zdravnica dr. Sanja Rozman iz Zavoda Sprememba v srcu že desetletja pomaga tudi ljudem, ki so doživeli podobne strahote kot naša sogovornica. "Kar tretjina mojih klientov ima tudi izkušnjo spolne zlorabe," nam pove. To velikokrat priplava na površje šele med obravnavo, ki pa je nujna, kot poudarja Rozmanova, če želijo te osebe spet zaživeti srečno in polno življenje.
"V terapijo se vključijo, ko postane njihovo življenje neznosno. Ne morejo naprej. Spolna zloraba poseže v jedro človeka, v to, da ima ta oseba potem o sebi zelo slabo mnenje, prepričana, da je slaba, da ni veliko vredna, da ni pomembna. In če ti misliš, da nisi nič vreden, da se moraš podrediti vsakomur, ki to zahteva, če ne moreš reči ne stvarem, ki zate niso dobre, če prevzemaš odgovornosti, ki so odgovornosti drugih, ki niso tvoja odgovornost, če imaš čustvene težave, lahko tudi izbruhe ali pa nesposobnost čutiti – obe skrajnosti sta simptomi – si skušaš pomagati tudi na način, da zlorabljaš alkohol ali neko drugo sredstvo za omamljanje in si s tem pridelaš še zasvojenost ... Vse to so simptomi, zaradi katerih ljudje pridejo v terapijo," opiše Rozmanova.
Ko gre za tako globoke rane, so potrebne korenite spremembe, ki terjajo včasih tudi večletno obravnavo. In četudi je potovanje v bolečino zelo zahteven proces, pa psihoterapevtka opozarja, da je to edina pot do srečnega življenja in svobode, kajti žrtve spolne zlorabe so sicer ujetniki svoje preteklosti. Mlada ženska, žrtev svojega dedka, je danes srečna. Odselila se je od doma, diplomirala je, opravlja poklic, ki ji je zelo všeč in v katerem pomaga drugim. "Prijava osebe, ki izvaja spolno zlorabo, je nujno potrebna, saj je to začetek konca. Moj dedek je bil kaznovan, obsojen, za tri leta je šel v zapor. Seveda je v mojem primeru sledila trnova pot, ni bilo enostavno, a uspelo mi je. Osvobodila sem se preteklosti in optimistično zrem v svojo prihodnost," je še dodala.
