'Imela sem štiri spontane splave. 'Saj bo' ne pomaga'

"Odkar pomnim, sem si želela biti mama," je svojo željo po otroku začela opisovati 31-letna Katja Bergant. S partnerjem sta se pred približno letom in pol zato odločila, da bosta razširila svojo družino. Ko je zanosila, je novico z največjim veseljem sporočila vsem svojim bližnjim. Kljub temu je Katjo ves čas skrbelo, da nekaj ni v redu. "Potem je prišel prvi pregled in zarodek je bil premajhen. Ni imel utripa, jaz pa sem bila v devetem tednu nosečnosti," je opisala. Ginekologinja jo je poslala domov in čez nekaj dni je spontano splavila.

Približno dva meseca po prvi nosečnosti je sledila druga. "Itak bo v redu. Ne potrebujem še ene take izkušnje," je takrat premišljevala. A na pregledu jo je znova čakal ultrazvok s premajhnim plodom. Spet so jo poslali domov, a se splav ni začel sam od sebe – v takih primerih govorimo o zadržanem splavu. V 12. tednu nosečnosti so jo zato napotili na ginekološko urgenco v Ljubljano, kjer izvajajo umetne prekinitve nosečnosti. Če je zarodek mlajši od 12 tednov, ženska tablete zaužije oralno, drugače pa vaginalno. V prvem primeru nosečnico pošljejo domov, v drugem pa jo čez dan zadržijo na oddelku. 

V primeru, da pride do nepopolnega splava, torej se del zarodka ali posteljice ne izloči, žensko čaka še abrazija oziroma čiščenje maternice. Po 22. tednu nosečnosti pa zarodek postane otrok, saj je zmožen samostojnega življenja zunaj maternice – takrat ob smrti govorimo o tihem porodu oziroma mrtvorojenosti.

Na urgentnem ginekološkem oddelku v največji bolnišnici v Sloveniji vsakodnevno sprejmejo od 10 do 30 žensk z ginekološkimi težavami oziroma nosečnice do 20. tedna nosečnosti. "Urgentna ginekološka ambulanta obratuje 24 ur na dan, kar pomeni, da je praktično vsak trenutek na voljo ginekološka oskrba," razloži specialistka ginekologije in porodništva ter dežurna ginekologinja Tina Kunič. 

Katja se je kmalu po drugi izgubi povezala s socialno delavko v gorenjskem odboru Hospica Ano Tancik. Ta je v prostorih v Radovljici začela s prvo podporno skupino v sklopu ustanove, ki je namenjena izključno ženskam, ki se soočajo z izgubo zarodka v nosečnosti. Z več spontanimi splavi se je sicer Tancikova srečala tudi sama."Zaradi moje izkušnje mi ni bilo nikoli težko delati z žalujočimi," ob tem zatrjuje. 

"Imela sem štiri izgube," začenja z opisom svoje izkušnje. Prvi spontani splav je doživela pri 26 letih. Še dva pri 27, četrtega pa, ko je bila stara 28 let. "Pri prvem sem si rekla, da je verjetno prišlo do genske napake, a je bilo vseeno zelo težko," je nadaljevala in dodala, da je bil sicer drugi spontani splav tisti, pri katerem je začela dvomiti v svoje telo. "Nekaj ni v redu," si je rekla in zahtevala nadaljnje preiskave. Osebni ginekolog sicer žensko na nadaljnje preiskave rodil načeloma pošlje šele po tretji izgubi otroka. 

Po preiskavah so Ano poslali na operacijo pregrade materničnega vratu. Naprej se je podala s strahom. Sledila je še ena izguba, tretja. Po tej si je poiskala psihoterapevtsko pomoč. "Nisem vedela, če se bom lahko še kdaj sestavila nazaj." Kljub temu sta z možem Jako nadaljevala. Ob četrti izgubi je bil on tisti, ki je Ani dejal, da bo v redu tudi, če ne bosta imela otrok. A Ana je vztrajala, naročili so jo na dodatne preglede, ki so potrdili, da ima antifosfolipidni sindrom. Začela je z zdravljenjem in sledila je peta nosečnost.

Ta je bila uspešna. "A grozna," pristavlja Ana. Nekaj let za prvim sinom se je zakoncema Tancik rodil še drugi. Starejši sin že obiskuje osnovno šolo, mlajši je še v vrtcu.

Tudi Katja je pred dobrimi osmimi meseci znova zanosila. A obe sogovornici poudarjata, da kljub uspešnim nosečnostim žalost po izgubljenih otrocih ostaja, prav tako pa tudi, da v nosečnosti nista sproščeni. "Nisem bila srečna nosečnica, trebušček sem skrivala. Z mislijo na tiste, ki so imele spontani splav," je opisovala Tancikova. Ob občutkih, s katerimi se srečujejo pari, ki v nosečnosti ali kmalu po njej izgubijo otroka, pa lahko nezavedno v negativno smer pripomorejo tudi dobrosrčni, a načeloma prazni odzivi okolice. 

'Rečejo: 'Zdaj si pa ti na vrsti za otroka.' Ne vedo pa, da si že dva pokopal.'

Včasih se zgodi, da ti kdo, ki te ne pozna, reče: "Zdaj si pa ti na vrsti, da imaš otroka!" ne ve pa, da si tega tudi ti želiš in da si že dva pokopal, razlaga Katja. "Potem mu seveda odvrneš, da ni vse tako rožnato, in upaš, da se oseba zave, da ... je treba kdaj premisliti, preden kaj rečeš," komentira.

Ana opaža podobno, razlog pa išče predvsem v tem, da ljudje na splošno ne vedo, kako pristopiti do žalujoče osebe. "Po eni strani bi ji nudili oporo, na drugi pa ne vedo, kako," pravi. Večina oseb, tudi najbližjih, zato novico o spontanem splavu preprosto ignorira, "da ne bi izpadla čudno".  Kot zatrjuje, je v tem primeru v redu tudi, če paru povemo, da smo ostali brez besed, a da smo na voljo, če bosta potrebovala uho."Sožalje je zelo primerno izreči, četudi se je izguba v nosečnosti zgodila v prvem tromesečju," izpostavlja. 

Da se v času neprijetne tišine ne smemo zaviti še globlje vanjo, prav tako opozarja ustanoviteljica organizacije Solzice Petra Paver. Njen tretji otrok, hčerka Brina, je zaradi zapletov umrla teden dni po rojstvu. "Najbolj boli, če se bližnji obnašajo, kot da otroka ni bilo. Na žalost se to dogaja pogosto. Ne iz nesramnosti, ampak iz strahu, neznanja, dvomov," razloži.

Del težave vidi tudi v tem, da smo pri vsakodnevnih interakcijah "naučeno" veseli – ker se takega vedenja učimo že od otroštva, se ob druženju s potrtimi zapremo. "Tak pristop ni koristen ne za nas ne za žalujoče," izpostavlja Paverjeva. Ob tem se namreč zatečemo tudi v t. i. otroške besede tolažbe: "Saj bo, ni bilo namenjeno, ne razmišljaj o tem, daj se nasmej" itd. To ne pomaga, je bila jasna Paverjeva, ki je sicer Društvo Solzice ustanovila prav z namenom ozaveščanja o izgubah otrok med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. 

Kot pravi, se Solzice skupaj s starši "borijo za pravico do žalovanja". V času smrti njene hčerke pred več kot 20 leti je namreč ni smela niti pokopati – saj to s pravnega vidika ni bilo dovoljeno. Prek spletnih forumov se je povezala z ženskami z isto izkušnjo in začela z ustanavljanjem pokopališč za otroke, se zavzela za ureditev pravnih zadev za pokope, društvo sedaj organizira tudi delavnice za zdravstvene delavce, žalujoče, pomaga pri fazah žalovanja ipd. "Ljudje se ne znajo odzvati, a za to niso krivi," je dejala, kasneje pa tudi poudarila, da se ne znamo vesti že v primeru smrti starejše osebe, "kaj šele, če umre otrok". 

'Hčerko sem enkrat zatajila. Ta občutek je grozen. A kako naj odgovorim na vprašanje, koliko otrok imam?'

S podobnimi občutki – dvomom in strahom – se po smrti otroka seveda soočajo tudi matere in očetje. "Ni lepo biti v teh občutkih. Polno jih pride, ne samo žalost," je dodala Katja. 32-letnica se je kmalu po izgubah odločila, da ju mora mentalno predelati, občutke je zapisovala v dnevnik, ob tem pa ugotovila, da za večino stoji sram."Za sramom je stalo tudi dejstvo, da nisem bila sposobna donositi otroka, da moje telo ni bilo sposobno, da se v njem razvije otrok. Za trenutek sem izgubila zaupanje vanj,"  je dejala odmaknjeno.

K Paverjevi v Solzice, ki imajo prostore na Dolenjskem in v prestolnici, ženske prihajajo z istimi občutki. Enaki so ob smrti hčerke preganjali tudi njo. Ker je imela že dva živa in zdrava otroka, pa si na začetku sploh ni pustila, da žaluje. "Imela sem občutek, da ne smem žalovati, ker je bil otrok star le en teden," opisuje. Priznala je, da je zaradi gore občutkov hčerko enkrat tudi zatajila. "Tisti občutek je pa grozen," je nadaljevala in povedala, da sicer mame kmalu po smrti otroka težko govorijo o njem. "Jaz sem govorila, da bo vse v redu. Ampak sem vedela, da ni. Saj ne more biti, če mi je umrl otrok."

Tancikova je na drugi strani izpostavila predvsem dvome, ki so jo obkrožili pred novimi zanositvami. "Večina se sprašuje, ali je zmožna še enkrat prehoditi isto pot, občutiti še eno izgubo" je dejala. Ob dvomu pa je občutila tudi hudo žalost, jezo in tesnobo. S podobnimi občutki so se srečevale tudi druge ženske, ki so prišle k njej po pomoč, ne le Katja. Neprijetna občutja pa ženske usmerijo predvsem v svoje telo, hkrati pa so nase jezne že samo zaradi občutkov samih. 

A matere se, kot pravita Tancikova in Paverjeva, za obisk skupine žensk s podobnimi izkušnjami odločijo relativno kmalu. Katja je na primer pomoč poiskala po nekaj mesecih, ustanoviteljica Solzic pa je povedala, da večina staršev, približno 80 odstotkov, z njo v stik stopi že pred organiziranim pokopom otroka oziroma zarodka. Na ljubljanskih Žalah v Parku zvončkov potekajo mesečni raztrosi, ki jih običajno obišče približno 15 parov, še izpostavi Paverjeva. 

A na skupinskih srečanjih ženske lahko ob dvomih v svojo žalost kmalu začnejo primerjati svoje bolečine. "Pri delu moram večkrat izpostaviti, da svoje žalosti ne merimo s starostjo otroka." 

 Najprej nastopi šok, šele po dveh mesecih pa začetek predelave

Ob tem obe strokovni delavki povesta, da se pravo žalovanje sicer začne šele slaba dva meseca po izgubi. "Prej smo v šoku. Kar je čisto v redu," zatrjuje ustanoviteljica Solzic. Na tej točki starši ostanejo sami, takrat nastopi tudi notranji proces predelave dogajanja, občutkov, misli. Nekoliko težje se je staršem vklopiti nazaj v družbo. "Vsak človek ima, ko mu nekdo umre, nato težavo s ponovnim vklopom v družbo. Naše misli to takrat pri minljivosti, drugi ljudje pa živijo naprej, njihove vzpodbudne besede pa gredo nam, žalujočim, včasih kar malo na živce," doda, "ker še nismo tam". 

"Družba staršev, ki so izgubili otroka, ne sprejema z izgubo vred. Dokler ne ozavestijo, kako se je primerno obnašati so takih oseb, lahko naredijo več napak – izrekajo tolažbe, ki niso tolažbe," nadaljuje Paverjeva. 

Tancikova pa izpostavlja, da starše na "izgubljenega otroka ves čas opominjajo vsakodnevne aktivnosti – mama na sprehodu z vozičkom, mimoidoči". 

Žalovanje očetov: 'Ti si ga čutila, jaz sem ga videl samo mrtvega'

Nekoliko drugače kot mame, ki so se z zarodkom oziroma mrtvim otrokom povezale, ko je bil ta v trebuhu, pa žalujejo očetje, prav tako opažata obe. "Mama občuti jutranjo slabost, spremembe v telesu, utrujenost, po izgubi pa lahko že izloča mleko. Za moškega se tako močne spremembe v življenju vse do rojstna otroka ne zgodijo," opis začne Petra.

Prav tako pred moškim kar naenkrat stoji "nova, nepoznana ženska". V že omenjeni dvomesečni fazi šoka ženska namreč deluje močno, nato pa "vse butne ven", dodaja tudi Tancikova. "Mož pa ne ve, zakaj je kar naenkrat žalostna, če je bila prej že v redu," pristavi. Moški takrat prestopi v vlogo stebra družine, občutek ima, da je edina podpora za žensko, hkrati pa je ne razume.

Včasih se pari med žalovanjem tudi oddaljijo. Večina žensk se namreč zapre, moški pa svoje občutke večinoma predelajo s športom, gibanjem, naravo, pri parih opaža Paver. "Ženska potem partnerju očita, da hodi ven in ne žaluje." A očitki lahko prihajajo tudi z druge strani – očetje čutijo primanjkljaj, včasih celo jezo, da se je ženska z otrokom lahko bolj povezala kot oni. "Ti si ga čutila, jaz sem ga videl samo mrtvega". Obe poudarjata, da je ključen pogovor.

A o temi, ki je boleča, se je težko pogovarjati. Že s partnerjem, kaj šele okolico. A Katja ugotavlja, da je le skozi težak pogovor lahko spoznala ženske ter se z njimi povezala. "Kot nekdo, ki izgube ni doživel, ne veš, da je to pogosto. O tem ne slišiš. Ko enkrat vstopiš v ta svet, pa te šokira," je komentirala. "Takrat z vseh strani slišiš: 'Ja, tudi meni se je zgodilo.' In začutiš pogostost." "Tega res ne bi potrebovali skrivati," je zaključila.

Drugačne mame: Desetletni boj z neplodnostjo

V prihodnjih dneh se serija prispevkov Drugačne mame na portalu 24ur.com nadaljuje. Svojo zgodbo je z nami delila tudi ženska, ki se je več kot deset let borila z neplodnostjo. Po šestih postopkih umetne oploditve, devetih prenosih zarodkov ... se je njena zgodba boja z neplodnostjo končala brez otroka. 

O tem, kako se spopadajo s spontanimi splavi in tihimi porodi, pa smo povprašali tudi zdravstvene delavce, ki pravijo, da se v težkih občutkih in šoku pogosto skrijejo za profesionalnost. Kako zadovoljne z obravnavo na urgencah, porodnišnicah ter v bolnišnicah pa so bile naše sogovornice?