Ana Jud je v javnosti gotovo najbolj znana po knjigah, ki jih je napisala: Operacija Direkt, o načinu in ozadju dela že zdavnaj ugaslega tabloida Direkt Bojana Požarja, in knjigi Dosje Rokomavhi, v zadnjih letih tudi po kolumnah v reviji Reporter.
Sama pa se Ane spomnim še kot zelo mlade, pa vendarle izjemno samozavestne, vsaj tako je delovala, novinarke na začetku novinarske poti. Imela je že objave v drugih medijih, sama sem prebrala nekaj njenih člankov v reviji Mladina, ki so se mi zdeli zanimivi. Televizijskih izkušenj ni imela, sem se pa takrat odločila, da ji dam priložnost. Imela je jasne zamisli, kaj želi delati in na kakšen način. Tudi naša oddaja Preverjeno je bila takrat še zelo mlada, skoraj na začetku, in počasi se je oblikovala zanimiva ekipa njenih ustvarjalcev z zelo različnimi izhodišči in izkušnjami.
Ta mešanica se je izkazala za kreativno, produktivno in vplivno po vsebini in obliki, spomnim se Aninega prispevka o hrvaškem pevcu Thompsonu. Z ekipo se je pogumno podala na Poljud med tisoče njegovih mladih oboževalcev, ki jih je med drugim spraševala, zakaj nosijo ustaške simbole.
Po nekaj letih se je odločila, ker so jo vedno zanimali dnevna politika in politiki, na Preverjeno pa smo to redko delali, da poskusi pri oddaji 24 ur, od tam pa jo je pot nesla v druge medije ter publicistično in pisateljsko delo.
Ana, kot sem jo poznala, se je vsekozi borila, naj je bilo to čisto zasebno, ni nosila lahkih bremen, pa seveda tudi profesionalno. Pogosto tudi na način, ki ji je prinesel veliko kritik in nasprotnikov, vedno pa pogumno in neizprosno.
Relativno kratko obdobje sodelovanja pri oddaji, ki ji je dala svoj pečat, pa je pomenilo še nekaj več. Bili smo majhna ekipa, vsak pa malo po svoje, to nas je zbližalo in smo se, vsaj za neko obdobje, povezali tudi drugače: bili smo več kot samo sodelavci in kolegi.
Tako mi bo ostala v spominu tudi kot prijateljica.
Družini izrekamo sožalje.
