Interventno znižanje plač tožilcem neustavno

V okviru interventnih ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo je država aprila 2020 med drugim sprejela sklep, da za 30 odstotkov začasno zniža plače določenim funkcionarjem v najvišjih plačnih razredih. Med njimi so bili tudi državni tožilci. Ker je ena od državnih tožilk na delovnem sodišču zaradi nižjih zneskov v aprilu in maju 2020 vložila tožbo in zahtevala izplačilo razlike do plače, ki bi ji pripadala brez znižanja plač, je delovno sodišče nato vložilo zahtevo za oceno ustavnosti tega člena zakona na Ustavno sodišče RS, ki je odločilo, da je zakon, če se nanaša na državne tožilce, v neskladju z ustavo. Kot so sporočili z Ustavnega sodišče, je bil ukrep sicer namenjen pridobitvi sredstev za financiranje ukrepov države v epidemiji, a država ni jasno izkazala obstoja resnih ekonomskih razlogov za to. To pomeni, da znižanje plače po tej določbi za državne tožilce ni veljalo.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v predlogu za oceno ustavnosti tega člena zakona navedlo, da je bilo z njim začasno bistveno poseženo v z zakonom zagotovljeno višino plače državnih tožilcev, kar naj bi bilo v neskladju z načelom pravne države, in sicer z načelom varstva zaupanja v pravo in načelom sorazmernosti. Za poslabšanje pravnega položaja državnih tožilcev naj namreč ne bi bil podan stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem interesu.

Glede na zakon je bilo znižanje plač določenim skupinam funkcionarjev sprejeto za obdobje od 11. aprila do 31. maja 2020. Ukrep se je nanašal na funkcionarje predsednika republike in funkcionarje izvršilne oblasti, funkcionarje zakonodajne oblasti ter na funkcionarje v drugih državnih organih (med te sodijo tudi državni tožilci), z izjemo funkcionarjev Ustavnega sodišča RS. 

Obrazložitev sodišča

Ustavno sodišče se je odločilo, da presojo izpodbijane ureditve najprej opravi z vidika skladnosti izpodbijane ureditve z načelom varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. 

Izpodbijana ureditev je pomenila ukrep, s katerim naj bi se pridobila sredstva, potrebna za financiranje različnih ukrepov države, sprejetih za blažitev posledic epidemije covida-19, ki jih država ni mogla načrtovati ob pripravi proračuna. To je načeloma lahko ustavno dopustni razlog za poslabšanje z zakonom že priznanih pravic posameznikov. Zaradi resnega ekonomskega stanja države se lahko v določenih primerih izjemoma poseže tudi v zakonsko pravico posameznika do plače, ob upoštevanju, da gre za temeljno pravico iz delovnega oziroma službenega razmerja, ki posamezniku praviloma pomeni temelj za njegovo preživljanje. Vendar pa mora biti obstoj resnih ekonomskih razlogov na strani države, ki terjajo poseg v zakonsko priznane pravice posameznikov, jasno izkazan.

Ustavno sodišče je presodilo, da takšni ustavno dopustni razlogi niso bili izkazani. V zakonu je zgolj pavšalno navedeno, da so za izvajanje ukrepov za blažitev posledic epidemije potrebna sredstva, ki jih ob pripravi proračuna ni bilo mogoče načrtovati, pri tem pa ni zatrjevano, da država teh sredstev ne more zagotoviti drugače. Zakonsko besedilo navaja celo, da so sredstva za te ukrepe zagotovljena v okviru proračuna za leto 2020.

V končni odločitvi so sprejeli, da izpodbijana ureditev, kolikor se je nanašala na državne tožilce, ni bila v skladu z 2. členom Ustave. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje izpodbijane ureditve z ustavo že iz tega razloga, ni presojalo še očitka o njenem neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jaklič in Šorli.