Pogovarjali smo se z Jano P., ki v Ljubljani vodi eno od zasebnih varstev. Njeno varstvo se je v minulih dneh znašlo tudi v poročanju o Kengurujčkih, saj so starši prav v njeno varstvo vpisali enega od otrok, ki so ga iz Kengurujčkov izpisali zaradi hitre in korenite spremembe v vedenju - tam pa je, tako družina, spet postal vesel otrok.
Jana, ki trenutno skrbi za pet malčkov, je zaradi dogajanja zaskrbljena, saj bi posploševanje in metanje vseh v isti koš, škodovalo vsem, ki delajo predano in po črki zakona - ki je jasna, stroga, včasih do zasebnikov tudi precej neživljenjska. Predvsem pa pri zgodbi o Kengurujčku je gre pozabiti, da ni šlo za zasebno varstvo, ampak opravljanje dejavnosti na črno.
Kakšna je bila vaša prva reakcija na dogajanje v zavodu Kengurujček?
Prva reakcija je bil šok. Ne moreš si niti predstavljati, da nekdo nekomu počne kaj takšnega. Osebno se mi je povečal pulz, slabo sem spala. Razmišljala sem celo, če tudi jaz kaj narobe delam ... Pojavijo se dvomi. Grozljivo je, da so bili otroci napadeni.
Potem pa si nekako tudi osebno prizadet, šokiran, se čutiš kar vključenega v zgodbo, ker smo bili zasebniki tako izpostavljeni. Ne delamo nič narobe, ampak takoj je bilo čutiti, da bomo zasebnice napadene. Pa za nas velja vrsta omejitev, zahtev, kdo lahko to dejavnost opravlja.
K vam so se zatekli tudi starši otroka, ki je po nekaj dneh v zavodu Kengurujčki izjemno spremenil vedenje. Ste imeli takrat občutek, da je kaj narobe?
Takrat niti družina ni sumila, kaj bi lahko bil vzrok otrokovega vedenja, tudi jaz nisem vrtala v zadevo. Po pravici povedano, osebno me je najprej zaskrbelo, kako bom jaz uvedla tega otroka, če ga v drugem varstvu niso zmogli. Niti pomislila nisem, da je kaj narobe z njegovim predhodnim varstvom. Ampak potem je otrok prišel, šel je čez isti postopek kot vsi ostali, in ker se je tako hitro uvedel, se s tem nihče več ni ukvarjal, niti starši ne. Pri nas se sicer otroku, ki ga uvajamo, povsem posvečamo. Ne na račun tega, da bi bili drugi prikrajšani, ampak res je več v naročju, tudi druge otroke se vzpodbuja, da mu prinesejo igrače, se družijo ... In tako je bilo tudi v primeru tega otroka.
Se pogosto dogaja, da starši zamenjajo varstvo?
Imela sem dva fantka, ki so ju starši izpisali, ker niso bili zadovoljni s predhodnim varstvom, ter deklico, ki so jo pripeljali, ker naj bi se predhodno varstvo zaprlo. Večinoma pa dobim 11-mesečne otroke, ko gredo mamice nazaj v službo.
Zgodba o zavodu Kengurujčki se je deloma razplamtela tudi kot napad na zasebne oblike varstva - tako vrtce kot varuhe, šla je v smeri poudarjanja javnih vrtcev. Vas je to presenetilo?
Jaz svoje delo opravljam, ker mi je všeč, ker imam rada otroke, ker sem imela možnost, da to dejavnost opravljam doma. Res ne razumem napada na zasebnike. Saj so se že tudi na vzgojiteljice v javnih vrtcih že kdaj nanašale kakšne pripombe, pa se to ni posplošilo na vse vrtce, na vse vzgojiteljice. Žal je bilo pričakovano, da bomo napadeni vsi. Ni pa prav. Večinoma delamo s srcem in se trudimo za otroke.
Veliko je vprašanj, kaj je z inšpekcijskim nadzorom. Vas je v času opravljanja dejavnosti že obiskal inšpektor?
Jaz se s tem ukvarjam že osem let in v tem času sem že imela obisk šolskega inšpektorja.
Kako pa takšen obisk inšpektorja poteka v praksi?
Prišla sta dva, morala sem jima pokazati vse pogodbe, prešteli so otroke ... Preverili so, kako mi starši plačujejo. Otroci so takrat ravno spali, so pa videli, kakšne so razmere in to je bilo to. Niso pa bili najavljeni ali kaj podobnega. Potrkali so na vrata in se predstavili kot inšpektorji.
Kako pa poteka delo v vašem varstvu? Kako ste pravzaprav zašli v te vode?
Jaz sem že od nekdaj čutila, da je moje poslanstvo skrb za otroke. Sicer sem doštudirala nekaj drugega, ampak sem tudi tekom študijskega dela prišla do spoznanja, da to ni zame in sem se odločila, da pridobim še pedagoško izobrazbo. Začela sem z eno sobo, zdaj pa je urejeno celo nadstropje.
Vrtčevskega kurikuluma seveda ne smem izvajati, se pa trudim, da je vse čim bolj podobno vrtcu. Dejavnosti prilagodim letnim časom, praznikom. Čim več časa skušamo preživeti zunaj in ob prosti igri. Dam jim možnost ustvarjanja ob vodenju, se z njimi igram, ob tem pa jih skušam čim manj omejevati. So pa to še zelo majhni otroci, stari od 11 mesecev do 3 leta in ti najbolj potrebujejo nežnost in igro.
Starši se za zasebno varstvo odločijo iz različnih razlogov. Kakšne argumente opažate vi?
Največja prednost je manjša skupina. Mnogi starši se bojijo bolezni pri uvajanju, saj je v vrtcih veliko več otrok, otroci pa so občutljivi, pade jim imunost ... Pri nas uvajamo enega, maksimalno dva otroka hkrati in to se pozna. Tudi se temu otroku lahko popolnoma posvetiš, ga imaš več v naročju. Spet drugi starši pri nas cenijo, da je to zelo domače okolje, domača hrana ... Pri nas je v proces vpletena cela družina. Mislim pa, da pri večini dejansko pretehta, da se ne gremo "masovni turizem".
Številni pa se za zasebno varstvo odločijo tudi zaradi polnih vrtcev. Morate tudi vi zavračati otroke?
Letos jih zavračam, ker smo polni. Veliko staršev se zanima za varstvo spomladi, ker javni vrtci med letom praviloma ne sprejemajo otrok. Od februarja, marca, tudi poleti starši veliko iščejo varstvo. Nekateri samo za obdobje, ko otrok potem dobi mesto v javnem vrtcu, veliko pa jih potem vidi, kako je pri nas in otroci kar ostanejo, saj so tu že uvedeni.
Kako pa pridobivate nove otroke?
Svoje dejavnosti ne reklamiram, otroci prihajajo po zaslugi širjenja informacij od ust do ust. Nekaj pa je že tudi bratcev in sestric otrok, ki so bili pri meni v varstvu.
Kot pravite - starši se za vas odločijo na osnovi priporočil - torej med njimi poteka živahna izmenjava mnenj o varstvih. Kako je torej mogoče, da v primeru zavoda Kengurujčki tako dolgo ni bilo nobenih vprašanj, dvomov, govoric?
Saj ravno tega ne razumem. Vse skupaj se sprašujemo, kaj se je dogajalo. Jaz sem tukaj blizu pa nisem vedela, kaj bi se naj tam dogajalo.
So zaskrblejni tudi starši otrok, ki so v vašem varstvu? Ste se o primeru z njimi pogovarjali?
S starši smo se pogovarjali. Tudi oni se sprašujejo, kako je mogoče, da ni nihče opazil. Veliko dvoma je v zraku. Meni so izrekli podporo, dejali so, da podpirajo zasebno varstvo, nekateri so ponudili celo, da javno izrečejo podporo. Nisem imela občutka, da dvomijo vame, na splošno je pa veliko vprašanj o tem, kaj se je dogajalo.
Starši upravičeno pričakujejo, da v takšnih ustanovah vlada red, tudi sami pravite, da so pogoji za opravljanje dejavnosti vse prej kot enostavni, kdaj tudi neživljenjski. Kaj tisti, ki se ukvarjate s to dejavnostjo povzroča največ težav?
Že odkar sem jaz odprla s.p. so se razmere precej zaostrile. Predvsem glede tega, kdo lahko odpre varstvo. To podpiramo tudi tiste, ki se s tem že ukvarjamo. Prav je, da je za to dejavnost potrebna ustrezna izobrazba.
Smo se pa tisti, ki se s tem ukvarjamo, zavzemali, da bi se olajšalo naše delovanje. Jaz recimo ne morem na bolniško, ker moram biti kot nosilka dejavnosti, vseskozi fizično prisotna in z otroci. Celo kolegica, ki ima pomočnico je v isti situaciji, ker je ona nosilka. Edina rešitev bi torej bila, da za čas bolniške odsotnosti zaprem varstvo in pričakujem, da bodo to starši razumeli. Na srečo se mi to še ni zgodilo. Bolehna sem bila prvo leto, zdaj pa delam tudi s prehladom. Običajno smo tako ali tako vsi skupaj prehlajeni – z otroki vred.
Pa se varuhi med seboj povezujete?
Komuniciramo med seboj v okviru skupnosti zasebnih varuhov, izmenjujemo izkušnje, delimo ideje za dejavnosti ... Tako si olajšamo delo in se pogovarjamo.
