'On je zadnji gospodarstvenik, ki lahko državi grozi'

Sama si za svoje delo daje visoko oceno – med 8 in 9 – tudi vlado kot celoto ocenjuje solidno. A javnomnenjske raziskave kažejo drugačno sliko. Od kod tak razkorak? So ljudje preprosto neučakani, so reforme prepočasne, ali pa je Levica podcenila politično ceno kompromisov?

V predvolilnem intervjuju pred naš mikrofon sedla oba koordinatorja Levice, Asta Vrečko in Luka Mesec. Govorili smo o tem, zakaj so se reforme zdele "prepočasne" in zakaj je bila napoved reform v drugem letu mandata po besedah Mesca največja politična napaka. Pa tudi razmer v stranki, notranje dinamike koalicije, vloge Levice znotraj vlade, vprašanja davčne reforme, ki je ostala neuresničena, ter specifičnega modela vodenja stranke z dvema koordinatorjema. Prav tako smo pod drobnogled vzeli vse "glavne vsebinske teme", povezane s stranko - resorje vseh treh ministrov ter pereče težave kot so stanovanja, romska problematika, dogajanje okoli Drame, dolgotrajna oskrba in odnos država-gospodarstvo, v katerem je bilo v tem mandatu - precej vroče. 

Asta Vrečko: V akademskih ocenah bi rekla, da smo v Levici opravili z 8 do 9. Gotovo nismo uresničili vsega, smo pa vzeli najzahtevnejše resorje in se jih držali. Uresničili smo mnogo več, kot so pričakovali od nas. In če pogledate tako koalicijsko pogodbo kot naš program, smo uresničili večino naših zahtev, ampak nas čaka nas zelo naporno delo še naprej, da pridemo do resnično solidarne družbe.

Mislim, da smo tudi nekje med 7 in 8. To je vendarle vlada, ki si je dala najzahtevnejše projekte, reforme, tiste stvari, ki so stale več kot 30 let, 20 let v predalu. Ni, da bi rekli, da smo bili pa brez napak, da se nismo kdaj zaleteli tako kot celota kot posamezne stranke, tudi mestoma mnogo preveč obljubljali in s tem višali pričakovanja. Prav gotovo. Ampak borili smo se. Delali smo in verjamem, da se ta trud pozna v konkretnem doseženem, kot se bo tudi nadalje.

Luka Mesec: Jaz se kar strinjam z Asto. Levica 8, 9. Vlada, jaz bi dal tudi 7, 8. In se tudi strinjam z analizo, ki jo je izrekla. Levica je svoje delo in svoje reforme opravila praktično v celoti.

Vladi dajem malo nižjo oceno zaradi tega, ker so nekatere ključne reforme zmanjkale, predvsem tukaj poudarjam davčno reformo.

Asta Vrečko: Eden izmed teh odgovorov na to vprašanje je gotovo, da je ta vlada nastopila z zelo veliko koalicijsko večino. Glavna stranka je imela tukaj res rekordno število mandatov, in pričakovanja po katastrofalni prejšnji vladi so bila zelo, zelo visoka. Mislim, da so se delno absolutno uresničila. Gotovo je pa ocena volivcev vedno prava.

Največja napaka je bila drugo leto vlade, ki smo ga začeli z napovedjo reform. S tem smo vzpostavili velika pričakovanja, kar je prav, ampak ljudje so pričakovali, da se bodo te reforme zgodile v par mesecih. Zgodile so se do konca mandata in jaz mislim, da čeprav smo reformo izpeljali, so bile vmes podvržene taki kritiki in okrog njih ustvarjenega toliko nezadovoljstva, da smo si s tem vsi skupaj močno zbili "rating".

Bi pa tukaj ljudi vseeno spomnil, da naj pogledajo, kaj smo tistega januarja in februarja 2023 obljublja, in kaj je bilo narejeno. In bomo videli, da smo v enem mandatu res prišli zelo daleč. Jaz mislim, da je bila to z vidika sistemskih sprememb daleč najuspešnejša vlada zadnjih 20 let.

Največja napaka je bila drugo leto vlade, ki smo ga začeli z napovedjo reform. S tem smo vzpostavili velika pričakovanja, kar je prav, ampak ljudje so pričakovali, da se bodo te reforme zgodile v par mesecih. Zgodile so se do konca mandata in jaz mislim, da čeprav smo reformo izpeljali, so bile vmes podvržene takšni kritiki in okrog njih ustvarjenega toliko nezadovoljstva, da smo si s tem vsi skupaj močno zbili "rating".

Bi pa tukaj ljudi vseeno spomnil, da naj pogledajo, kaj smo tistega januarja in februarja 2023 obljubljali in kaj je bilo narejeno. In bomo videli, da smo v enem mandatu res prišli zelo daleč. Jaz mislim, da je bila to z vidika sistemskih sprememb daleč najuspešnejša vlada zadnjih 20 let.

Luka Mesec: Ampak jaz sem s prekinitvijo! (smeh)

Asta Vrečko: Midva z Luko sva oba ustanovna člana stranke oziroma njenih predhodnic in mi smo nastali že kot koalicija strank. Tudi naše sestrske stranke po Evropi imajo podobno, tudi Vesna, in zdelo se nam je, da je zdaj pravi čas, saj je tako tudi lažje porazdeliti breme.

Ne. 

Ne, to ne drži. Je pa res, da smo imeli težave predvsem takrat, ko je bil član stranke še Miha Kordiš, ki se je na žalost medtem, ko smo se mi borili, da bi se vse te spremembe stanovanjske politike, dolgotrajne oskrbe in tako naprej zgodile, boril predvsem znotraj Levice, proti Levici sami. In lahko si predstavljate, da ljudje, ki hodijo na sestanke zato, da se potem tam nekdo prepira z njimi, izgubljajo voljo, da bi še politično delovali. V zadnjih mesecih pa se je klima znotraj stranke povsem spremenila in tudi motivacija, ki jo zdaj med članstvom vidimo, je podobna tisti, ki smo jo imeli leta 2014.

Asta Vrečko: Bi pa omenila to, da smo edina ali ena zelo redkih strank, kjer imamo kot kvorum za sklepčnost vse člane, nimamo delegatskega sistema, in ker vsak glas šteje, je kvorum mnogo višji.

To absolutno ne drži. V Levici, kot rečeno, smo nastali iz teh dveh strank. Tudi zdaj se podajamo na volitve v koaliciji. Ves čas so se nam pridružili člani različnih gibanj. To je za nas zelo pomembno, da imamo znotraj naše stranke različne glasove z leve, da imamo demokratično razpravo, potem pa to seveda zastopamo na zunaj vsi skupaj.

Asta Vrečko: Veliko teh odhodov je seveda povezanih tudi z nekimi osebnimi odločitvami, različnimi ambicijami in pa s tem, kar si želijo pozneje v življenju in kar pač mogoče v naši stranki niso mogli dobiti.

Luka Mesec: Ne, mi smo že začeli kot predvsem povezava takratne Iniciative za demokratični socializem, Stranke za trajnostni razvoj Slovenije, ki jo je vodil Matjaž Hanžek, in Demokratične stranke dela. In od začetka smo uporabljali dve barvi – rdečo za socialno pravičnost in zeleno za okoljsko in podnebno trajnost. Tako da se s tem, ko se povezujemo z Vesno, na nek način vračamo k svojim koreninam. Ker to pa je moja samokritika. Mislim, da smo zelo veliko naredili na področju socialne države. Zeleno politiko pa želimo ravno s to povezavo z Vesno spraviti nasploh v slovenski politiki bolj v ospredje, kot je bila do zdaj.

Ne, v bistvu ravno končujemo skupen volilni manifest, in moram reči, da imamo zelo lepo programsko sinergijo. 

Asta Vrečko: Mi smo na začetku te vlade podpisali koalicijsko pogodbo, na podlagi katere smo začrtali delo. Seveda koalicijska pogodba ni enaka našemu programu. Razlikujemo se vse tri stranke v marsikateri stvari. Levica je tista stranka, ki zagovarja najbolj jasno delavska stališča. Smo proti Natu, proti militarizaciji družbe in to smo tudi že na začetku zelo jasno postavili. Mislim, da smo tej vladi mi zelo jasno dali smernico, da bi brez Levice v tej vladi šli gotovo bolj v sredino, v bolj neoliberalne politike. Na nek način smo bili tudi slaba vest te vlade, vedno smo opozarjali na krivice, na malega človeka, na to, kaj moramo narediti na področju sociale, stanovanj, kar se je pozabljalo. In konec koncev je bilo mnogo stvari, ki smo jih v Levici še dva mandata prej, ko smo bili v opoziciji, predlagali, na tak ali drugačen način tudi sprejetih v tem mandatu.

Roberta Goloba sem zelo od blizu spremljal cel mandat in moram reči, da ocenjujem, da je močno napredoval. Kot predsednik vlade, kot politik skozi mandat, tako da ga bom ocenil, kot je trenutno. Trenutno svoje delo opravlja zelo dobro in tudi mislim, da si zasluži nadaljevanje v politiki. Na mestu, kjer je trenutno, čeprav smo zdaj na volitvah, kjer bomo seveda v konkurenci.

Ne sodite človeka, če je srečen, dokler pač ne pride do konca, in mislim, da tudi ne smemo soditi mandata, če je bil uspešen, dokler ne pride do konca. Zdaj, med mandatom, je bilo ogromno kritik in tudi mi smo bili znotraj vlade velikokrat zelo kritični. Ampak ob koncu mandata, ko potegnemo črto – delo vlade je bilo dobro, delo Levice zelo dobro.

To bodo povedali volivci. Mi v Levici smo absolutno tista stranka, ki je proti korupciji, ki spoštuje institucije. Vedno smo jih in nismo neka novost. V političnem prostoru smo vendarle že 12 let v parlamentu in v vsem tem času nismo imeli ene afere, ene korupcijske zadeve. In jasno je, da so naša stališča tukaj zelo, zelo trdna.

Asta Vrečko: Težko se postavim v to, ampak mislim, da je pri vseh teh stvareh bistveno, da imamo mi zelo jasno državno institucijo, ki se posveča raziskovanju in odkrivanju korupcije, sistemske korupcije. Tega je veliko v Sloveniji. Milijoni odtekajo, to vidimo vsak dan, in tukaj mislim, da mora država jasno stopiti politično in dati podporo močni tovrstni instituciji KPK ter jo tudi dvigniti na tisto raven, kjer je včasih že bila, ko je bil Drago Kos recimo vodja in smo vsi spremljali, kot nadaljevanko, to razkrivanje korupcijskih afer. Se pa mi zdi, da mogoče v zadnjem času to ni ravno to.

Luka Mesec: Ne pomaga. Mislim, da si tovrstnih polemik s KPK ne bi smel privoščiti, čeprav po drugi strani tudi jaz poudarjam, da ima vsak državljan Republike Slovenije, tudi politični funkcionarji, pravico do pravnega varstva. In seveda ima svoj prav, da gre pravico iskat na sodišče. Mislim pa, da moramo, sploh v teh časih, ko na oblast na Zahodu prihajajo antidemokrati, tisti, ki bi najraje vladali s surovo silo in s trdo pestjo, mi na drugi strani, ki smo zavezani demokratičnim načelom, delati na tem, da se krepi ugled in spoštovanje demokratičnih institucij, ne pa pomagati, da se ta ugled in avtoriteta rušita.

Boljše. Predvčerajšnjim sem bil na stranki tukaj, kjer smo zdaj, na sestanku z gospo iz sodstva, ki mi je povedala, da ji je Levica med vsemi strankami najbližje ravno zaradi tega, ker pri nas nikoli ni videla, da bi mi na kakršenkoli način spodkopavali spoštovanje ali avtoriteto institucij – tudi takrat, ko se z njimi nismo strinjali.

Smo kot stranka poskušali držati tak standard in ga seveda poskušali uveljavljati tudi v vladi. Ne moremo pa odgovarjati za vse druge kolege v vladi, tudi za njihove izjave ali polemike proti institucijam, ne, ampak mi smo trdno na stališču, da je to standard, ki ga je treba vzdrževati.

Kar je prejšnja vlada počela, je pa norčevanje iz institucij. Spomnimo se samo gospoda Urbanije. Spomnimo se, kaj so počeli na Radioteleviziji. Spomnimo se, kaj so počeli na Nacionalnem preiskovalnem uradu. Spomnimo se, kako se je med temi institucijami brezsramno sprehajal gospod Snežič, za katerega vsi vemo, da je državi dolžan sto tisoče. Tudi proti meni je izgubil tožbo. In seveda ne bo poravnal niti sodnih stroškov, ker niti za to nima. Ampak taki ljudje so se takrat sprehajali po Gregorčičevi, po vseh institucijah, in se naravnost rogali vsem ostalim državljanom.

Jaz bi spomnil, da smo pred dvema letoma imeli od 65 plačnih razredov 26 z minimalno plačo. Ampak plačna reforma je v resnici v teku, zaključi se leta 2028. To mora biti živa stvar. Ravno včeraj smo se na vladi pogovarjali. Meni se zdijo pričakovanja sindikatov in tudi vseh ostalih zaposlenih seveda razumljiva, in tudi minimalna plača, kakorkoli obračamo, je mati vseh plač. Na srednji rok se druge plače počasi poravnajo. Če gledamo zadnjih 6 let, ko smo uveljavili novo formulo minimalne plače, 2019 je bila sprejeta v dogovoru med Levico in Šarčevo vlado, vidimo, da so tako minimalna plača kot povprečne plače v tem času zrasle realno, se pravi, če odštejemo inflacijo, oboje za okrog 15 odstotkov.

Tudi zasebni sektor ne beleži slabih rasti plač. V lanskem letu smo imeli sedem in pol odstotno rast plač, kar je v primerjavi z drugimi državami v Evropi zavidljivo. Ravno zadnjič sem bil na Finskem, kjer imajo desno vlado, ki vodi takšno politiko, kot jo pri nas želijo gospodarske zbornice. Se pravi pritisk na sindikate, pritisk na plače, varčevalni ukrepi. Rezultat tam je, da gospodarstvo ne raste, postali pa so letos država z najvišjo brezposelnostjo v EU. Tako da to, kar govorijo naši nasprotniki iz gospodarske zbornice, čeprav se seveda mogoče komu zdi razumljivo, da bodo oni sami najbolje vedeli, kako voditi makroekonomsko politiko, je dostikrat kontraproduktivno. Pri minimalni plači lahko še to rečem. OECD nam je sam rekel, da je zdaj, ko imate šibko gospodarsko rast, treba pospeševati povpraševanje. In najboljši ukrep za to je dvig najnižjih plač.

Kot stranka in midva se o tem pogovarjamo. Priprava proračuna je postopek, ki traja od začetka poletja. Po zakonu pa je zdaj čas za to odločitev glede dviga minimalne plače. Pri dvigu minimalne plače je treba vedeti, da to res vpliva na vse in vpliva tudi na gospodarstvo ter vpliva na potrošnjo. Vpliva na življenje posameznika, na zmanjšanje socialnih transferov in konec koncev tudi na manjšo revščino in osebne stiske ljudi. In vsi tisti, ki vodijo bodisi državne bodisi privatne firme, si izplačujejo milijonske dividende ali pa več sto tisoč evrov dobička, pa pravijo, da ne morejo nekaj malega dvigniti svojim zaposlenim, ki jim to omogočajo, zame niso dobri gospodarji.

Ta palica ima še drug konec. Tista dohodninska reforma bi stala državo po takratnih izračunih lahko do 800 milijonov evrov na leto. Vprašanje pa je, kaj bi morali iz proračuna odstraniti, da bi teh 800 milijonov evrov noter prenesli. Tukaj je nestrinjanje med nami in gospodarskimi zbornicami.

Sicer pa mi ne zavračamo apriorno razbremenitve dohodnine. Mi pravimo, da morata iti razbremenitev dela dohodnine in obremenitev premoženja, se pravi v prvi vrsti praznih stanovanj, premoženja velikih vrednosti in tako naprej, z roko v roki. In toliko, kolikor lahko z obremenitvijo premoženja prenesemo v proračun, toliko lahko razbremenimo delo. Meni bi se zdelo pravično, ker je nekdo, ki dela, danes nekajkrat bolj davčno obremenjen kot nekdo, ki se preživlja z oddajanjem stanovanj. In to ni prav. To je treba uravnotežiti.

Luka Mesec: Zagotovo se da zategniti in tudi po volitvah bo treba delati rebalans proračuna, tako da bo treba pogledati, kje so možni prihranki. Kar se subvencioniranja letalskih linij tiče, za to s Kanarskimi otoki nisem vedel in se popolnoma strinjam. To je strošek, ki ga je treba odrezati, če tako rečem. Kar se tiče subvencioniranja drugih letalskih linij oziroma vzpostavljanja nove letalske in nove letalske družbe Slovenije, pa mislim, da si moramo priznati, da imamo problem. Po propadu Adrie Slovenija letalsko postaja odrezana od sveta. Moja prva izbira bi sicer bili hitri vlaki. Ampak do tega, tudi če se danes odločimo, bi minilo še deset let, v vmesnem času pa moramo gledati, da Slovenija ne sme postati obrobna država v EU. In zato si je treba prizadevati, da ostanemo povezani, infrastrukturno povezani.

Asta Vrečko: Mogoče samo še to – mi smo vedno predlagali in vidimo, kje lahko v proračunu prihranimo. Seveda to je na vojski in tukaj smo vedno dajali amandmaje, predloge in nasprotovali tovrstnemu trošenju javnega denarja.

Mi zaupamo slovenskemu gospodarstvu, vsem zaposlenim, ki delajo in ustvarjajo. Je pa res, da imamo drugačne poglede in morda nezaupanje do tistih vodilnih nosilcev kapitala, lastnikov produkcijskih sredstev, ko gre za izkoriščanje delavcev. In tukaj imamo mi problem. Problem imamo v tem, če nekdo, ki dobi na leto nagrade, ki segajo v milijon in čez, hkrati ne vidi potrebe, da bi človek, ki sedi poleg njega in dela zanj, da si lahko to izplača, potreboval enake dostojne delovne pogoje. In tu je naš konflikt. To je konflikt med delom in kapitalom. To je razredni konflikt. Tisti, ki imajo v rokah produkcijska sredstva, morajo po naših pojmih tudi odgovarjati vsem delavcem. Delavci so tisti, ki delajo in ustvarjajo vrednost. Samo s slovenskim gospodarstvom, podjetništvom ali pa s čimerkoli podobnim tu nimamo nobenih problemov. Marsikateri je tudi član naše stranke ali pa naše koalicijske partnerice in konec koncev tudi preko naših projektov v vladi, tako na ministrstvu za delo kot recimo v kulturi.

Glejte, jaz sem po funkciji kot minister za delo mediator socialnega dialoga, tako da se tedensko, če ne dnevno, takrat, ko je treba, pogovarjam s sindikati in delodajalskimi zbornicami. Z obema smo zgradili dober odnos. Kar počne gospod Brodnjak, je eksces. Mi smo bili tam na soočenju gospodarske zbornice, kjer smo imeli dve uri povsem kulturne in v redu razprave. On se je pa iz publike oglasil s tonom, ki je bil napol kričeč, napol grozeč, populističen. In moj odgovor tam na licu mesta, ko so me vprašali, kako bomo poskrbeli za večje spoštovanje med državo in gospodarstvom, je bil, da tako, da ne bomo nastopali in govorili tako, kot nastopa in govori Blaž Brodnjak. To je za njegovo funkcijo, za njegov ugled v javnosti popolnoma nedopustno.

Gospod Brodnjak je predsednik uprave največje državne banke, ki je bila dokapitalizira z milijardami evrov državnih sredstev. Tako da mislim, da je on zadnji gospodarstvenik, ki lahko državi grozi, da bo državo zapustil. 

Dokapitalizacija je omogočila, da je njegova banka danes uspešna in da lahko zaradi uspeha te banke dobiva nagrado, ki jo dobiva. Njegova plača je neposredno povezana s tistima dvema milijardama. Če teh dveh milijard ne bi bilo, je vprašanje, ali bi ta banka sploh še obstajala.

Asta Vrečko: Državna podjetja imajo odgovornost tako do ljudi, ki jih zaposlujejo, kot do države. Ne moremo se obnašati, kot da samo takrat, ko zaškripa, gremo po subvencije države, bomo dokapitalizirali, ko pa gre dobro, si bomo izplačevali nagrade, ljudem pa dali nič, ljudje pa naj delajo za minimalno plačo v turnusu, v težkih delovnih pogojih in tako naprej. To ni prav in država ima odgovornost. Tukaj je ta naš glavni konflikt, da je tudi odgovornost na tistih, ki to vodijo, premajhna in da je razumevanje tega tukaj povsem v nesoglasju z njihovo funkcijo.

Najprej bi rekla, da absolutno kulturni resor ni bil nikoli nobena mirna oaza, je pa bil vedno pozabljen s strani politike. In v tej vladi smo si zadali, da kulturo postavljamo kot enakovredno področje. In to je tisto, kar mislim, da smo tudi zelo uspešno dosegli. Ja, morda se zdi zdaj bolj viden, ampak zaradi tega, ker se tukaj dejansko dela. Kar se tiče drame, je tako, da smo dobili izpraznjen proračun in smo se na vladi odločili, da bo to eden izmed nacionalnih strateških projektov.

Poleti je bilo prevroče, pozimi premrzlo, notri je vdirala voda, statično nesigurno. Tako da bi tisti prostori v takem primeru morali iti, kar smo naredili, je to, da bomo zgradili novo. Mi imamo vsa dovoljenja, projekti tečejo. Je pa res, da na žalost, kljub temu da gre za nacionalni projekt, ne dobimo soglasij sosedov za uporabo služnostne poti. Sama sem pristašica dialoga, sploh v kulturi je treba priti konsenzualno skupaj, in jaz sicer razumem sosede, stanovalce, da nočejo imeti dve leti gradbišča spodaj, ampak to je center mesta in iz tega vidika že tri leta vodimo konstruktivni dialog, smo prisluhnili vsem njihovim željam in res upam, da bodo podpisali sporazum.

Nadomestne prostore je našla Drama. Uspeli so se dogovoriti z lastnikom tudi, da jih primerno prenovi, ker verjetno vsak ne bi šel prenavljati hale za potrebe dveh odrov, odrov za vaje in tako naprej. To je ogromen kompleks in zdaj so ti prostori tudi nominirani za evropsko arhitekturno nagrado.

Ne, ker kolikor je meni znano in kolikor sem dobila zagotovila od direktorice, ima vsa dovoljenja.

To ima mnogo kulturnih ustanov zaradi tega, če prav vem, pa ne bom trdila, ker so nadomestni prostori v industrijski coni in ne v coni, ki je klasificirana za kulturno-umetniško dejavnost.

Mislim, da sem videla na televiziji, tako kot večina. Ampak seveda sem takoj poklicala v Dramo, in ko sem videla datum, kdaj se je to dogajalo, je bilo pred vselitvijo.

 Mi s temi stvarmi nimamo nič. Po tem, kar je bilo na objavljeno na televiziji, nas ni nihče kontaktiral. Drama kot javni zavod je najela te prostore in to je to.

Kar je bilo na televiziji, vem samo iz televizije in verjamem, da policija bo svoje delo opravila.

Imamo v pogodbi, da se podaljša tudi pod istimi pogoji. To pomeni, da se najemnina še dve leti ne sme dvigniti. Ti prostori so prenovljeni za Dramo. Če ste bili vi tam ali pa kdorkoli od gledalcev, veste, da to ni industrijska hala. To je skoraj tako, kot da bi nadomestno gledališče zgradili. To ni enostavno. To so visoki stroški, gledališče ni samo to, kar mi vidimo. Gledališče je to, kar se dogaja zadaj, kjer so garderobe, delavnice, vadbeni prostori in tako naprej. Jaz mislim in vem, ker je zaradi tega tudi Drama najela te prostore, da podobnih prostorov za nadomestno gledališče v Sloveniji nimamo.

Cankarjev dom in Opera balet sta svoja javna zavoda s svojim programom in ravno zaradi tega se ni šlo v gostovanje tja, ker potem pač ne bi oni mogli voditi svojega programa, hkrati pa nimajo prostora tudi za pisarne in za te pomožne dejavnosti, od garderob in tako naprej. S tem, da se mobilizira še eno ustanovo, pravzaprav ne narediš nič. Vse te institucije imajo svoje zaposlene in program.

Kot rečeno, jaz sem to videla na televiziji in to je to.

Mislim, da je to vprašanje povsem narobe zastavljeno. Jaz ne vodim ideološko tega našega resorja, resor kulture pa vodim z veliko odgovornostjo do vseh deležnikov v kulturi in do vseh ljudi. Kultura je vezivno tkivo naše države. Kultura je tisti emotivni podporni potencial, na katerem smo v zgodovini pravzaprav do te države prišli. Od devetnajstega stoletja, pa potem med vojnama, po drugi svetovni vojni in konec koncev tudi v osemdesetih, kar je rezultiralo v letu 91. In zato smo edina tovrstna država, ki ima kulturni praznik za državni praznik. Na to sem silno ponosna in vem, da tudi številni prebivalci naše države.

Muzej osamosvojitve je bil ustanovljen dejansko ideološko, samo zato, da bi se tam predstavljala ena zgodba, eni ljudje, in zato izrabljali tudi državni denar. Sama prihajam iz stroke, tudi muzejske, in na ta način se to ne ustanavlja. Mi smo potem ta muzej združili z vsem programom in zaposlenimi z Muzejem novejše zgodovine, ki že pokriva točno to obdobje.

Glede dogajanja leta 91 sodelujemo z vsemi veteranskimi organizacijami. Mislim, da bodo povedali tudi veterani, da gre za pomemben preskok. Jaz sem bila leta 91 otrok, Luka še kako leto mlajši. Tukaj je to, kar nam očita desnica, tisto, kar paradoksalno počne sama. Izrablja zgodovino za aktualno politično dogajanje, ker nimajo česa povedati o tem, kar se dogaja. Nimajo nič pametnega, nobenih pametnih rešitev. Njihov cilj je samo razdor družbe, da lahko pridejo do oblasti in plenijo, mi pa delamo povsem drugače.

Luka Mesec: Če smem samo en stavek dodati – Asta je z ekipo muzej osamosvojitve iz amaterskega projekta, ki je bil v neki kleti narejen s točno določenim političnim motivom, naredila profesionalen projekt, ki je v skladu s standardi. Tako se to v urejeni državi dela.

Ampak o tem razpisu ni odločalo ministrstvo za kulturo, ampak raziskovalna agencija. Mi pri odločanju nismo sodelovali. Sem se pa jaz sama, če bi slučajno kaj bilo, iz tega vsega, izločila.

Jaz mislim, da Ljubljana ni tovrstno nevarno mesto. Absolutno, da ne bo pomote, ja, je porast tudi kriminala v okolju v tem delu mesta. Sama vidim vse. Tam delam, sem vsak dan tam, ampak bi rekla, da je policija imela že do sedaj vse vzvode. Zdi pa se, da so se kdaj tudi raje obrnili stran, kot da bi to reševali. In namesto da bi uporabljali to, kar jim je že na voljo, se je razglasila ta cona, ki bo prestrašila ljudi, uporabnike in delavce tam. Tam so številne javne ustanove, naša ministrstva, pa muzej in tako naprej. Zato absolutno ni potrebe. Tisto, kar pa že imajo svoja pooblastila, mora policija, kadar se dogajajo kriminalna dejanja, izkoriščati. In tukaj mislim, da to preveč spominja na eno drugo vlado, za en del mesta, torej alternativne kulture, ki je uveljavljena, ki sobiva z mestom in ki je konec koncev tudi ena izmed srčik dogajanja v mestu.

Luka Mesec: Pogojno, pogojno. Jaz sem na vladi zelo jasno povedal, da dajem pogojno podporo, in dogovor je bil, da se bo v parlamentarni proceduri zakon presojalo z vidika sorazmernosti, ustavnosti in človekovih pravic, da bomo povabili tudi ustavne in bivše ustavne sodnike ter podobno stroko, zato da pridobimo mnenje. Zato smo v poslanski skupini Levice tudi tako naredili. Vabili smo več bivših ustavnih sodnikov, da so povedali svoje mnenje o zakonu. Mi smo te kritike prenesli na koalicijo, kjer niso bile upoštevane.

Povedali smo, da zakonu nasprotujemo, nismo hoteli sodelovati niti v razpravi, ker je za nas bil ta zakon nesprejemljiv in točno to, kar se je zgodilo z razglasitvijo tega območja.

Naše stališče je bilo, da naša ustava pravi, da smo socialna država in da je treba ločiti socialno politiko od kaznovalne politike. Ko to ni bilo upoštevano, smo rekli: prav, potem pa moramo izvzeti iz tega kaznovanja vsaj vse družinske člane. Ker posamezni prejemnik socialne pomoči, recimo oče, dostikrat prejme na svoj transakcijski račun tudi otroške dodatke pa socialno pomoč za ženo, če sta oba brezposelna, in ne moremo zaradi tega, ker je on naredil več prekrškov, kaznovati njegovih otrok. Tukaj smo bili na srečo upoštevani. In zdaj smo tudi s finančno upravo prišli do tehnične podlage, da bomo to odpravili.

In tretja stvar, ki bi jo tukaj povedal, je absolutno nesprejemljivo, da se ljudi zdaj sredi zime pusti brez evra na računu. Zato je tudi jasen dogovor s sporočilom, da se lahko obročno odplačuje zapadle terjatve do države. Tako da naša vloga tukaj je bila: prvo smo poskusili preprečiti, kar nismo mogli, smo pa omilili. Tako da ja, ne bomo ljudi, ki so na socialnem dnu, puščali brez evra na računu.

Kratek odgovor je zaradi tega, ker so se v zadnjih desetletjih vsi v okolju navadili, da je najlažje pogledati stran. Otroka ni v šolo – in še dobro, nimamo težave z njim. Nekdo naredi nek prekršek – bolje je ne imeti problemov z Romi in tako naprej. Tako da po tragični smrti Aleša Šutarja jaz mislim, da se vsaj to stanje končno vrača, da tako država kot lokalna skupnost jemljemo resno situacijo na jugovzhodu Slovenije. Ker je res.

Moje trdno prepričanje pa je, da represivni ukrepi, ki so v zakonu, lahko imajo, kot primerne institucije opozarjajo, na kratek rok celo pozitivne učinke, ker bodo poskušali nazaj vzpostaviti nek red. Ampak če ne bomo sočasno delali na sobivanju, na tem, da se romska naselja primerno uredijo, na tem, da otroci ne bodo živeli v škatlah, ampak v normalno ogrevanih stanovanjih z elektriko, vodo in tako naprej, kjer se bodo lahko učili, da bodo v romska naselja ali pred romska naselja pripeljali tudi šolski avtobusi ... Če teh pogojev ne bomo vzpostavili, ne moremo pričakovati, da se bo to stanje kdaj zares popravilo.

Tako da stvar, ki jo na tej točki pozdravljam, je, da smo uspeli – in za to sem se osebno zelo angažiral –, da se gre zdaj delati štiri vzorčna urejanja romskih naselij po Dolenjskem. In to je prava pot.

Se pravi, kako bomo uredili ta naselja, da ljudje tam ne bodo več potisnjeni v geto, in bomo začeli graditi vezi med večinskim prebivalstvom in romskim prebivalstvom – takrat se lahko začnemo pogovarjati o tem, da bomo vzroke za problem dejansko reševali.

Torej v tem trenutku nekih merljivih rezultatov teh ukrepov še ni. 

Se izboljšuje stanje tudi po spomladanskih ukrepih, ki sem jih koordiniral jaz, ki so predvsem šli na to, da je treba poskušati otroke pripeljati v šolo, in smo po celi Dolenjski jeseni slišali, da se obisk šole izboljšuje.

Podatkov za ta hip teh podatkov nimam. Problem je bil, da je po Šutarju obisk šole drastično upadel, moram pa moram preveriti, kako je z obiskom šole ta hip glede na pretekla leta. Ampak v vsakem primeru, kar jaz slišim iz Dolenjske, je, da se stanje popravlja, ampak bo treba iti v urejanje naselij, zato, da bo to popravljanje, postalo odpravljanje teh težav. Za težave, ki jih ima večinska skupnost z romsko skupnostjo in obratno. 

Kolikor vem, je že v sistemu več kot 30.000 oseb. Vsi, ki so podpisali, so že notri in dolgotrajna oskrba kot sistem je za nas, kar smo uveljavili, praktično nov socialni steber.

V Levici smo si ves čas prizadevali za to, da krepimo varno starost, kajti v starosti so ljudje najbolj ranljivi – bodisi jih pesti osamljenost, fizične in psihične težave, tudi povezane s tem, in zaradi bolezni lahko živijo v izjemno slabih razmerah. Tukaj pa je seveda še revščina med starostniki, tako da v celoti to, kar smo naredili z ukrepi na področju pokojninske reforme in dolgotrajne oskrbe, pomeni, da plačujejo položnice mnogo manj. To pomeni tudi manj obremenitve za njihove družine, za svojce. Če je nekdo prej plačeval 1400 evrov, sedaj pa plačuje 800 evrov, je to 600 evrov prihranka na eno gospodinjstvo.

Jaz mislim, da je dolgotrajna oskrba, kar se je pokazalo že zdaj v teh mesecih in se še bo, tisti socialni steber, ki ga bomo čez leta vsi imeli za nekaj samoumevnega. Ne bomo se več spomnili, kdaj je bil uveden prispevek, ker bo to povsem naravno. Tako kot to, da so recimo trgovine zaprte ob nedeljah. In to so ti ukrepi, ki se najprej, ko jih narediš, zdijo drastični, ker je to velik, res enormen korak. Nemčija je to uvajala deset let. Ampak ko se pa na ta standard navadimo – in to je dvig standarda slovenskega prebivalstva, starejših in vseh drugih – da veš, da imaš možnost, da če se karkoli zgodi, da ima država mrežo, ki te bo ulovila, da ne boš več ležal v svojih lastnih iztrebkih. To je velik civilizacijski dosežek in, kot rečeno, bo postal nekaj tako samoumevnega, da ga nihče, pa naj pred volitvami govori kar hoče, ne bo nikoli več mogel ukiniti.

Upravljanje sredstev za dolgotrajno oskrbo je namensko. Kritike prihajajo na način, da se je recimo dodatek za pomoč in postrežbo plačeval iz proračuna, po novem pa iz proračuna za dolgotrajno oskrbo. Dodatek za pomoč in postrežbo je elementarni del dolgotrajne oskrbe. Pomoč in postrežbo dobiš zaradi tega, ker si star in ne moreš več poskrbeti zase v celoti. In dodatek, ki je izplačan, je zato, da si lahko najameš pomoč – to je storitev, ki je bila že prej del dolgotrajne oskrbe in se jo sedaj tudi na primeren način financira.

Kar se tiče druge vrste kritik, ki pravijo, da zberemo več denarja, kot bi ga rabili: lani smo res zbrali 100 milijonov več, ampak ves ta denar se zbira na posebnem računu. In ves ta denar bo namensko porabljen. Planiran je, da gre v gradnjo domov za starejše, v vzpostavljanje storitev dolgotrajne oskrbe, recimo pomoč na domu. Končno smo uspeli vključiti praktično vse občine, da so vzpostavile svojega izvajalca, in zato se bo ta denar porabil. Niti evro ne bo šel mimo dolgotrajne oskrbe.

Sredstva, kot rečeno, zbira Zdravstvena zavarovalnica Republike Slovenije na posebnem računu za dolgotrajno oskrbo in vse, kar se iz prispevka za dolgotrajno oskrbo, ki ga vsi zaposleni in upokojenci plačujemo, zbere, se za dolgotrajno oskrbo tudi uporablja.

V preteklem mandatu se ni gradilo nič. Od leta 2015 do 2022 je bilo za gradnjo namenjenih okoli 15 milijonov evrov. Zdaj pa smo jih letno namenili 100 milijonov evrov. Recimo, bilo je to že 250 milijonov evrov. Stanovanja in soseske se gradijo v sodelovanju z državnimi in občinskimi stanovanjskimi skladi po celi Sloveniji – od Lendave, Jesenic, Ljubljane, Kranja, Novega mesta in tako naprej. In ja, mi še zmeraj trdimo, da bo do leta 2030 zgrajenih toliko stanovanj. Dejstvo je, da je bila stanovanjska gradnja v enem krču. To je bilo kolesje, ki se ni premikalo, vse zarjavelo. Mi smo dali finance, ki smo jih zagotovili – in ni bilo enostavno –, spisali vse potrebne pravne podlage, sodelovali z občinami, od umeščanja v prostor do tega, kako narediti te projekte. Ker če 20 let ne gradiš, ljudje nimajo teh projektov na zalogi. Logično, ker vsak tak projekt stane, da se zgradi. Zdaj se je začelo vrteti, zdaj se dela in se bo začelo vrteti vedno hitreje.

Luka Mesec: Mi smo ga zdaj pognali v tek, tako da je bilo do današnjega dne v našem mandatu končanih 2000 stanovanj. Ampak gradnja se tako pospešuje, da bo samo v letu 2026 zagnanih novih 1700 stanovanj v gradnjo. In to je bil tudi cilj, da to kolo tako pospešimo, da bo lahko na leto zgrajenih cirka 3000 stanovanj.

Mi smo v tem mandatu potegnili ven res vse projekte. Vi ste prej omenjali Dramo. Drama se je začela leta 2017. Najbolj neodgovorno pa je, in to se vidi s strani kritikov, se pravi desnice, ker oni to počnejo, da prideš v vodenje države in nimaš nobene odgovornosti do preteklosti, do javnega denarja in do državljanov. Torej ja, tudi na naših ministrstvih smo nadaljevali nekatere projekte, kajti to je odgovorno. Žal pa je tako, da mnogi od teh projektov niso imeli urejene papirologije niti sredstev, in iz tega vidika je vse, kar se je v tem mandatu naredilo, gotovo rezultat te vlade.

Luka Mesec: Dejstvo je, da se seveda svet ni začel z našo vlado in z nami. Stanovanjski sklad je seveda deloval že prej in je nekatere projekte imel postavljene že pred našim mandatom, ki so bili v tem mandatu tudi končani. Je pa dejstvo, da je bil stanovanjski sklad prej izjemno podhranjen. Če dam za primerjavo: prejšnja Janševa vlada je stanovanjskemu skladu in stanovanjski gradnji namenila 15 milijonov evrov. Mi smo namenili 250 milijonov evrov. To je razlika v volumnu, pristopu in resnosti stanovanjske politike enih in drugih.