Invazivne vrste v Blejskem jezeru: ribe, ki grizejo, in školjke trikotničarke

Potapljači v Blejskem jezeru zadnja leta opažajo vedno več populacije sončnih ostrižev – rib olivno zelene barve rib z rjavimi pikami in rahlo škarjasto repno plavutjo. V podrepni plavuti imajo tri nerazvejane plavutnice, po čemer jih ločimo od pravih ostrižev. 

"Sončni ostriži so se v Blejskem jezeru močno namnožili in v zadnjem času prevladujejo med manjšimi ribami. Navadnih ostrižev in ostalih malih rib skoraj ne vidiš več. So pa v njem seveda še velike, torej som, ščuka, smuč in krap," je za 24ur.com pojasnil predsednik Društva za podvodne dejavnosti Bled Janez Andrejc. 

Po njegovih besedah gre za resnično invazivno vrsto, ki se je namnožila, ker nima naravnega sovražnika. "Vsaka od spolno zrelih rib odloži npr. 10.000 iker, od katerih jih približno 8.000 preživi, tako da se zelo hitro razmnožujejo. In ker so tako agresivne, pojejo ostale mladice."

Nenevarne za kopalce, nezanimive za ribiče 

Sončnega ostriža naj bi v Blejskem jezeru opazili prvič leta 1973. "Ampak potem je po desetletju čudežno zakrknil in izginil. Ni ga bilo 40 let, v zadnjih nekaj letih pa spet opažamo njegovo ekspanzijo in niti ne vemo, zaradi česa," pojasni Samo Novak, predsednik ribiške družine Bled. 

Nekih raziskav ni bilo narejenih, zato lahko o vzrokih le ugibamo, pravi. Sam sklepa, da je šlo za nek uspešen drst. "Ko se ena taka riba uspešno zdrsti, lahko položi tudi do milijon iker. In najbrž se je zgodilo nekaj takega."

V petek je na Bledu govoril z ribiči, ki so lovili ribji drobiž. "Na pet sončnih ostrižev je prijel en navaden ostriž, kar pomeni, da je sončni ostriž precej bolj agresiven pri iskanju za hrano in lahko da deloma izpodriva navadnega ostriža," opozori. 

Riba za kopalce, ki največkrat občutijo njeno grizljanje, če stojijo pri miru, ni nevarna, niti ni zanimiva za ribiče. "Če ji daš stran glavo, rep in drobovino, od nje praktično ne ostane nič in torej ni primerna za uživanje. Navadni ostriž je veliko boljši, ker je večji in ima bolj okusno meso." Ribiči sončnega ostriža, če ga ujamejo, tako bolj ali manj uporabljajo za vabe. "Ustrezno ga usmrtijo, razrežejo na koščke in vržejo nazaj v jezero kot hrano drugim ribam." 

Njegov množični pojav bi bil morda lahko povezan tudi s temperaturo vode, ki sej je v zadnjih desetih letih v povprečju dvignila za kakšno stopinjo ali dve. "Trenutno ima jezero okoli 23, 24 stopinj, poleti se segreje tudi do 27 stopinj Celzija. Tega včasih ni bilo, temperatura je bila tudi v najbolj vročih dneh nižja," se spominja Novak, ki je na Bledu že 40 let.

Lahko bi bil nevaren za ekosistem

Na Zavodu za ribištvo pojasnjujejo, da je sončni ostriž (Lepomis gibbosus) domorodna vrsta v Severni Ameriki. V Evropo je bil prinesen v osemdesetih letih 19. stoletja kot akvarijska ribica. Sedaj je razširjen po vsej Evropi, od Portugalske do južne Ukrajine, proti vzhodu do Dnejpra. Še posebej pogost je v mediteranskih državah. Kdaj in kako je sončni ostriž prišel v Slovenijo, ni znano. Naseljuje počasi tekoče do stoječe vode, kot so velike reke, jezera, ribniki, kanali in mrtvice. Izogiba pa se hitro tekočih voda.

Sončni ostriž v povprečju zraste 10 do 15 centimetrov, spolno dozori v prvem do tretjem letu, živi pa do devet let. Drsti se od maja do avgusta, ko temperature dosežejo 16 do 18 stopinj Celzija. Iz iker se zarod v toplih vodah lahko izleže že v treh dneh. Nato samec pripravi novo gnezdo za vnovični drst, lahko z isto ali pa drugo samico. 

Gre za invazivno vrsto, saj se prehranjuje tudi z ribjimi ikrami in manjšimi ribami, kar ima skupaj s kompeticijo za habitat in drstni prostor negativne posledice na domorodne ribe, kačje pastirje in dvoživke. Sončni ostriž se je izkazal tudi za zelo agresivno vrsto, ki izkazuje agresivno vedenje zaradi kompeticije za hrano (manjši osebki) ali pa teritorialnost in boj za prostor (večji osebki). Z agresivnim vedenjem omejuje dostop do hrane, skrivališč, vpliva na reproduktivno uspešnost in izbiro mikrohabitata avtohtone favne. S tem vpliva na zooplankton, makrobentos, rake, ribe in dvoživke, saj se te ob napadu navadno umaknejo in se ne vračajo. Zaenkrat posebni ukrepi za to vrsto še niso bili izvedeni, še pojasnjujejo na Zavodu za ribištvo.

Ribiči: Trnek težave ne bo rešil, narava mora narediti svoje

In kako bi lahko rešili to težavo? Deloma bi po Novakovem mnenju lahko pomagale ščuke, a jih ribiči v jezero ne smejo spustiti. "Ščuka je precej uspešen selektor, ker je plenilska vrsta rib in se zadržuje bolj ali manj ob obalnem pasu. A ker je imela neko bolezen, obstajajo določene omejitve. Zaenkrat v Sloveniji ni nobene ribogojnice, ki bi dala zdravstveno spričevalo, zato je v jezero že kakšnih sedem let ne vlagamo. To bi verjetno imelo nek učinek na sončne ostriže, čeprav ne ključnega," pojasni.  

Tudi intenzivni izlov teh rib ne bi pomagal, saj bi jim s tem kvečjemu ustvarili boljše pogoje. "Če določeno kvoto rib pobereš ven, daješ boljše pogoje in večji prostor ostalim vrstam in je lahko spet bolj uspešen drst. Sončni ostriž je mesojed, to so kanibali, večje ribe jejo manjše, sploh mladiče in ikre." 

Novak je prepričan, da ne trnek in ne povečan vložek plenilske vrste rib ne predstavljata rešitve. "Verjetno bo morala narava po svoji poti sama priti do nekega zaključka. Mislim, da bi ta riba glede na tako ekspanzijo, kot je bila, morala po določenem času tudi ugasniti oz. zakrkniti."

Še ena invazivna sorta: školjke trikotničarke 

Novak opozori še, da se je nekaj podobnega dogajalo tudi s školjko trikotničarko, ki je prav tako invazivna sorta v Blejskem jezeru. "Tudi zanjo ne vemo, kako je prišla notri, lahko prek race ali pa ribiške opreme, ki ni bila ustrezno razkužena – na primer, če nekdo lovi na drugem mestu in ne vede prinese neke ikre ali zarod v drugo jezero. Pri teh stvareh je treba biti zelo pazljiv," še opozori. 

S školjkami trikotničarkami se po besedah Andrejca intenzivno ukvarjajo potapljači. "Mi gremo sistematsko, najmanj enkrat tedensko, na določeno pozicijo na jezero. Če nas je deset, si razdelimo – vsak preplava zadnjih 20 metrov in sistematsko pogleda do globine sedmih ali osmih metrov, ker naprej je tako ali tako mulj. V mulju jih ni, saj trikotničarka potrebuje nekaj trdnega, da se prime – na primer les ali kamen. Mi jih sistematsko pobiramo iz vode in moram reči, da smo zaenkrat kar uspešni. Glede na to, koliko jih je bilo, se njihova populacija zdaj zmanjšuje," zaključi.