Slovenija

Iskanje pogrešanih živali: 'Najpomembnejše je vedeti, zakaj je ušla'

Ljubljana, 03. 04. 2022 18.18 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 8 min
Avtor
Urša Zupan
Komentarji
9

"Če vam pes pobegne, ne tecite za njim. To je največja napaka, ki jo naredijo lastniki. Samo pregnali ga boste še dlje. Namesto tega se ustavite in pojdite v nasprotno smer, največkrat to deluje," svetuje Sabina Piber, vodja Združenja K9 za iskanje pogrešanih živali in ljudi. Vsak dan sprejemajo klice s prošnjami za pomoč in se udeležujejo iskalnih akcij. Zaupala nam je, koliko časa je trajala najdaljša, s kakšnimi primeri vse so se že srečali in kateri vremenski faktor je tisti, ki zabriše vse sledi. Če mislite, da jih spere dež, se motite.

Pri iskanju pobegle psičke Lore, ki se je po 14 dneh in 40 prehojenih kilometrih naposled srečno vrnila domov, je pomagalo tudi Združenje K9, ki s pomočjo za to izšolanih psov išče pogrešane osebe in živali. Gre za del mednarodnega združenja, katerega glava je v Nemčiji, podružnice pa so poleg Slovenije tudi na Islandiji, v Švici, na Madžarskem in v Avstriji. Svoje vodnike in pse učijo po standardih K9, ki se v tovrstnih situacijah zelo dobro obnesejo.

Slovensko združenje K9 ima za iskanje pogrešanih oseb in živali na razpolago štiri pse in tri vodnike, še enkrat toliko jih je v t. i. pripravnici. "Proces učenja lahko traja tri ali štiri leta. Tako vodnik kot pes morata najprej dozoreti vsak posamezno, nato pa še kot ekipa," pojasni ustanoviteljica Združenja K9 iskanje pogrešanih Sabina Piber. Sama se je s tem delom začela ukvarjati pred tremi leti, njeni psički Ula in Chilli pa sta pri iskanju zelo uspešni.

Da pes postane dober pri iskanju pogrešanih oseb ali živali, je pomembno, da ga zna vodnik pravilno usmeriti, mu pri tem pomaga in z njim komunicira. "Primerne so vse pasme, nekatere so bolj uspešne, ker imajo naravne danosti za to delo – na primer bloodhoundi, ki pa imajo druge pomanjkljivosti – psa, ki ima 60 kilogramov, ne more imeti vsak. Njihov najboljši približek so pasme lovcev, dva od teh imam tudi jaz in mislim, da imam ta trenutek najboljšega psa v Sloveniji za iskanje, to je angleški pointer." 

Prejmejo dva do tri klice na dan

Piberjeva pravi, da jih največkrat pokličejo na iskalne akcije v Avstrijo, v Sloveniji se nanje obračajo predvsem družine pogrešanih, sodelujejo pa tudi s Policijo, ko je to potrebno. Iskalnih akcij sicer nikoli ni štela, jih je bilo pa v teh treh letih ogromno. "Zelo se pozna, kdaj so ljudje doma. Takrat več hodijo naokoli, manj so previdni s psi, več motenj je v okolju in takrat so pobegi bolj pogosti. Opazila sem, da do tega prihaja v valovih – pride obdobje, ko imam klice vsak dan, tudi po več naenkrat, potem pride obdobje zatišja, potem spet en val. Najhuje je okoli novega leta."  

Dnevno prejmejo vsaj dva ali tri klice, udeležijo pa se samo tistih iskanj, ki se jim zdijo smiselna. A to ne pomeni, da ne pomagamo, dodaja Piberjeva – lastnikom svetujemo, kaj naj naredijo, da psi sami pridejo domov. "Ko smo začeli iskati Loro, je bila že 14 kilometrov stran. Šli smo predvsem zato, ker smo hoteli izključiti možnost, da se ni kam zapletla s povodcem. Pomagamo vsem, ki nas pokličejo, a najprej hočemo narediti vse, da pes pride sam domov. Tehnike za to so različne in odvisne od cele vrste dejavnikov – zakaj je pes ušel, ali je steriliziran oz. kastriran, koliko časa ga imajo, kakšna je njegova zgodovina … Nekoč so mi rekli, da sem zelo nesramna, ker sem članico nekega društva, ki jim je pes pobegnil, zasliševala o njegovi preteklosti – iz katerega zavetišča je. Ampak to moram vedeti, ker potem lahko predvidevam, kakšno bo njegovo obnašanje v določenem okolju. Slovenska zavetišča nimajo tako travmatiziranih psov, kot jih imajo na primer bosanska ali srbska. Od tam praviloma prihajajo psi, ki se jih ne da ujeti. In so praviloma begosumni. Ko torej vemo vse te informacije, sestavimo sliko o psu in naredimo plan iskanja. Mislim pa, da do zdaj nismo imeli dveh primerov, ki bi bila enaka," opisuje naša sogovornica. 

Huda vročina in veter zabrišeta sledi

Za iskanje pogrešanega potrebujejo njegov vzorec. Predstavijo ga psu, ki ga začne iskati oz. gre po zadnji sledi, ki jo je naredil. "Vonj ostane zelo dolgo. Da pes najde najmlajšo sled, mora iz vseh starih sledi ugotoviti, katera je zadnja. Potem gremo po sledi, dokler ta obstaja. Lahko se namreč izgubi, lahko se zgodi, da sled zanese, ampak naši psi znajo reševati take probleme." 

In kako dolgo sled sploh ostane? "Iskali smo že po štiri tedne stari sledi. Malo je odvisno tudi od vremenskih razmer, pa ne gre toliko za dež, kot misli veliko ljudi, da spere sledi. Večji problem so hude vročine in veter – veter raznese sled povsod in jo je težko iskati, vročina pa jo dobesedno požge. Če po vročini dežuje, so pa to idealni pogoji za iskanje in gremo lahko iskat tudi po treh mesecih. Dobro je tudi, če veš, da imaš staro sled, ker se psi drugače obnašajo na stari kot na novi sledi, in kaj ti sporočajo. Zato je komunikacija med nami in našimi psi najbolj pomembna stvar pri tem, kar počnemo." 

Najdaljša iskalna akcija je trajala devet mesecev

Večino pogrešanih živali najdejo. Če jih ne, delajo analize, se vračajo na kraj in z iskanjem nadaljujejo. Toliko časa, da pridejo do odgovora, kaj se je zgodilo. "Iskati nehamo takrat, ko naši psi ne zmorejo več. Ko smo izkoristili vse možnosti in ko se začnemo vrteti v krogu. Takrat naredimo analizo ugotovimo, kaj smo naredili in kaj morajo še narediti lastniki. Zelo redko se zgodi, da ne vemo, kaj se je zgodilo. Imeli smo en takšen primer z neko psičko na Štajerskem. Sicer pa vedno pridemo do zaključka," še doda Piberjeva.  

Njihova najdaljša iskalna akcija je potekala v Mariboru in je trajala kar devet mesecev. "Šestkrat smo šli za psičko in se nam je izmuznila. Na koncu smo jo s pomočjo Snage dobili v provizorično živolovko, ki smo jo naredili iz zapuščenih prostorov. Začela je hoditi notri in smo jo lahko zaprli."

Pred kratkim so pri Vranskem iskali izgubljeno psičko Loro, ki je pobegnila ob glasnem poku v gozdu.
Pred kratkim so pri Vranskem iskali izgubljeno psičko Loro, ki je pobegnila ob glasnem poku v gozdu. FOTO: K9 iskanje pogrešanih - Slovenija

'Če je treba skozi trnje, grem skozi trnje'

Piberjeva v smehu še pove, da je njena psička Chilli vedno šefica, v katero nikoli ne dvomi, ona pa ji samo sledi. "Če to pomeni, da lezem po kolenih, pač lezem po kolenih, skozi trnje … vse smo že imeli!" Ona je tam predvsem zato, da psu pomaga premostiti fizične in nevarne ovire, kot je na primer prometna cesta. 

Ob vprašanju, ali se ji je kakšna iskalna akcija še posebej vtisnila v spomin, se nasmeje in takoj prične pripovedovati: "V bližini Kranja sta ušla dva psa, parček. Lastniki so me poklicali drugi dan, pa sem jim rekla, naj počakajo, da se bosta zagotovo vrnila, če sta skupaj. Ker se nista, smo šli za njima. Sama sem brodila po reki Kokri, do gležnjev sem bila v vodi, bilo je vroče, vsi smo bili prepoteni, psi so imeli jezike do tal ... Pasja sled je peljala nazaj proti domu. Mislila sem, da gresta nazaj, in lastnikom naročila, naj ju počakajo nekje in jima pokažejo pot do doma. Potem pa me pokliče nekdo, da so na drugem koncu Kranja našli enega od njiju. Bila sem povsem zmedena – kako je prišel tja, zakaj sta se ločila, kako je to mogoče, če pa moji psi kažejo povsem v drugo smer? Usedla sem se v avto in šla ponj. Družina, h kateri se je pes zatekel, je povedala, da je bil moker in sestradan, odstopili so mu svoje kosilo … Jaz ga pripeljem domov, ko mi lastnik reče: Pa saj to ni naš Ron!! Ni bil pravi! Našli smo psa iz iste vasi, ki se je potepal, se dobro najedel in potem sem ga še dostavila domov. Vmes sta se pa na sled, ki smo jo postavili, priklopila oba pogrešana psa, najprej psička, nato še pes, in prišla domov. Iskali smo torej dva psa, našli pa tri! Kako se je naredil reveža ležal je tam, se dobro najedel, še domov smo ga peljali. Kakšen car!" pove v smehu. 

'Če vaš pes zbeži, ne tecite za njim'

Zgodbe s srečnim koncem so nekaj najlepšega in Piberjeva je vesela, da lahko s svojimi psi pomaga lastnikom v stiski. Zato vsem, ki se znajdejo v takšni situaciji, svetuje: "Najbolj pomembno je vedeti, zakaj je pes ušel. Če tega ne vedo in niti tega, kam je ušel, je čas, da nas pokličejo. Kadar vam pes pobegne in ga vidite, da beži, ne tecite za njim! To je največja napaka, ki jo naredijo lastniki. Samo preganjali ga boste še dlje. Namesto tega se ustavite in pojdite v nasprotno smer. Največkrat to deluje in bo šel pes za vami. In tudi ko ga najdete ne tecite proti njemu, ne segajte z roko po njem. Počepnite, ulezite se na tla, če je treba. Zanimalo ga bo, zakaj ste na tleh in se bo približal, vas ovohaval. Pomembno je, da v takem trenutku niste panični. Večino stvari se da rešiti," zagotavlja. 

Tako ona kot njeni sodelavci znanje ves čas izpopolnjujejo na srečanjih in izobraževanjih, ki so organizirana v sklopu Združenj K9. "Stvari, ki smo jih vedeli pred dvema letoma, nadgrajujemo, popravljamo, sodelujemo z znanstveniki, biologi, fiziki, meteorologi, da si znamo pojasniti, kako se obnaša vreme, zrak, vonj v prostoru v določenem trenutku na določenem kraju. To je veliko znanja in če ga sam pridobivaš, lahko traja zelo dolgo in si lahko marsikaj narobe interpretiraš. Tako so pa vse napake za nas naredili že drugi, mi pa lahko stojimo na njihovih ramenih," zaključi.

  • krovni2
  • PRALNI STROJ
  • SESALNIK
  • ČISTILEC
  • klima
  • tv
  • ura
  • skiro
  • kosilnica
  • krovni

KOMENTARJI (9)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Apostol1
04. 04. 2022 11.14
+2
Največkrat je tule vzrok za pobeg nepoznavanje pasme . Zlati prinašelec zelo redko pobegne , za hrta pa vemo , da mora biti na povodcu , ker ima zelo močan lovski nagon . Drugi vzrok je tudi lahko , da ko se psica goni , pes to zavoha na tri kilometre , potem seveda razni dejavniki ki prestrašijo psa in seveda napačni pristop ter vzgoja. Da ne bi do teh pobegov prišlo se je pač treba izobraziti , tako z literaturo kot na tečajih inz pogovorom z strokovnjakom. Ljudje pa pač kot ljudje , ki menijo , da bolje očistijo dimnik kot dimnikar , da so boljši zidarji in gradbeniki kot pa tisti , ki jim je to poklic. Enako je pri psih , ker ko človek dobi psa je on tisti ki vse najbolje ve. Žal je resnica taka , da imajo potem ljudje biznis z iskanjem psov in hvala bogu , da taki ljudje Sabina Piber tudi obstajajo . Bravo Sabina veliko uspeha še naprej.
PomisliNaSonce
04. 04. 2022 11.53
+2
Sj sm napisal. Pri psih in psicah se vse dogaja v smrčku
Apostol1
04. 04. 2022 12.34
+1
PomisliNaSonce........... Vem , da si napisal , dodal sem samo svoje misli , katere so podobne tvojim in obakrat sem ti dal ➕➕➕👍.
PomisliNaSonce
03. 04. 2022 20.00
+2
Dejstvo je, pri živalih...še posebej pri psih in psicah so najpomembnejši smrčki. Ostalo vzgoja in izkušnje iz rane mladosti...lahko rečemo že iz materinega brejega trebuha. No sj logika ni tako različna od človeškega zarodka in otroka naprej. Poznam ta sindrom prestrašenega psa, psičk so to še bolj prime. In če je blizu še gozd....in še kakšna situacija ki prestraši takega prestrašega psa z lastnikom vred...pa je ze lahko problem. Je pa zanimivo, da obstajajo psi ki jih močni pok ali grmenje sploh vidno ne moti. Jih je pa malo imunih na ves divji živež v naših širšnih gozdovih....ravno tako kot v sosednji Avstriji. Ni lahko imet psa v tako zeleno gozdnato pestrih deželah. Recimo na Islandiji se pes veliko težje nevidno vdre v zemljo...
ni_mi_vse_eno
03. 04. 2022 19.31
-2
Pride rotvajler v gozd brez povodca, potem se pa lastnik čudi, da mu zbeži za srno. Psa sosed več ni videl, pa baje ni bila srna kriva.
kitzbill
03. 04. 2022 18.29
+1
ob pasjem pobegu je neki zlo narobe z lastnikom, naš, naj mu bo zemlja lahka, ni nikol šel za meter do pet stran od nas, ko nas ni blo je bil vedno presrečen da smo spet nazaj- skupaj. lp
Lucky Luke2
03. 04. 2022 18.47
-1
Joj, ne komentiraj če niti pisati ne znaš. Oziroma ločil uporabljat. Tole kar je napisano nima ne repa, ne glave.
kitzbill
03. 04. 2022 19.36
+4
srečni, preber še enkrat, pa to zlo počas, mogoče ti bo kapnlo kaj je point
PomisliNaSonce
03. 04. 2022 20.21
+2
Psi so si različni zelo, ko ljudje....ne boš verjel, so prav zares čuteča živa bitja. Poleg teh izkušenj ki se prenesejo že ob brejosti psice, pa so še generacijski vzrediteljski vplivi na posamezne pasme...pri mešancih naključnega razmoževanja pa pridr kar pride. No če se fokusiram bolj na pasemske iz vzdreditelskih legel...je tudi če je vse popolno znotrej istega legla več karakterjev vsakega mladica posebej ki se od prvega dne skotitve psice rangirajo in karakterno oblikujejo...tako da to kar ti pišeš....je pač veljalo za tvojega. Moj je ravno tko vesel, a da nebi šel rad mal na potep....da je z njim kaj narobe? V bistvu je bolj čuden tist ki skoz okrog lastnika cvili