Slovenija

Ivan Cankar brez brkov ali manj znane zgodbe o slovenskem piscu

Vrhnika, 11. 12. 2018 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 9 min
Avtor
Maja Korošec
Komentarji
57

Kaj veste o Ivanu Cankarju? Zagotovo zna vsak od nas stresti iz rokava, da se je rodil na Vrhniki in je bil predstavnik slovenske moderne. Njegova dela smo v šolah brali vsi: Na klancu, Hlapec Jernej in njegova pravica, Kralj na Betajnovi … A za vsem tem se pišejo zgodbe, ki so manj poznane. Ste vedeli, da je imel zelo zapleten odnos z ženskami ali da obstaja fotografija, ko je bil brez brkov?

Edina fotografija Ivana Cankarja brez brkov, posneta v začetku 20. stoletja. Pisatelj se je udeležil 'žegnanja ščurka' v Sinji Gorici. Ščurek je bil znak Sinje Gorice.
Edina fotografija Ivana Cankarja brez brkov, posneta v začetku 20. stoletja. Pisatelj se je udeležil 'žegnanja ščurka' v Sinji Gorici. Ščurek je bil znak Sinje Gorice. FOTO: Muzejsko društvo Vrhnika, lastnik kopije

Danes mineva 100 let od smrti izjemnega slovenskega pisatelja, pesnika, dramatika, esejista in politika Ivana Cankarja. Njegova barvita beseda bralcu pred oči postavi takratne razmere in življenje, ki ga je živel. Opozarjal je na politične razmere v državi in v središče postavil posameznika v sporu z delavskim in vaškim, malomeščanskim vsakdanjikom. V svojih delih je izpostavljal tudi družbenokritične ideje, na primer boj zatiranega, delavskega razreda proti izkoriščevalskim gospodarjem.

A če se odmaknemo od del in glavnih podatkov o Cankarju, ki smo se jih morali na pamet naučiti v šoli, in pogledamo v vsakdanje življenje pisatelja. Pogovarjali smo se z Damijanom Debevcem, vodičem po Cankarjevi hiši v Vrhniki, ki pozna kar nekaj zgodb, ob katerih se človek namuzne in nasmehne.

Cankarjevo ljubezensko življenje je bilo ves čas živahno. Sprva je bil sramežljiv, a kmalu je spoznal, da obstaja še kaj več kot zgolj platonska ljubezen. Videl je namreč fanta in dekle, kako sta se poljubila, je pripovedoval Debevec: "Prvič se je zaljubil že v osnovni šoli, v nekaj let starejšo deklico. Na Vrhniki je bil sicer večkrat zaljubljen v različna dekleta, a ni bil prvi, ki bi dal poljub. Prvič ga je poljubila Francka Janša. Njena družina je imela gostilno na Drenovem griču."

Ivan Cankar je prvi moški na desni - v svetlem suknjiču. Druščina se odpravlja na izlet Pevskih krokarjev v Borovnico.
Ivan Cankar je prvi moški na desni - v svetlem suknjiču. Druščina se odpravlja na izlet Pevskih krokarjev v Borovnico. FOTO: Muzejsko društvo Vrhnika, lastnik kopije

Ljubezenska sramežljivost je hitro spuhtela

Ko je prvič prišel na Dunaj, si je, tako kot vsi ostali njegovi sodobniki, privoščil plačljivo dekle. "Njegov kolega Fran Govekar je povedal, da je prvič tako hitro pritekel ven iz sobe, kakor hitro je šel notri. Ko se je ženska začela slačiti, ga je popadel strah in je zbežal. A to sramežljivost je očitno hitro premagal, saj ko je šel drugič na Dunaj, so se že začele dogajati zanimive stvari. S Štefko Löffler, pri kateri je živel, se je zaročil po tem, ko je imel neuspešno romanco z Anico Lušin in kasneje z njeno starejšo sestro Minko. Sočasna zveza s sestrama se je končala kot prava katastrofa, s Štefko pa se je Cankar potolažil," je pojasnil Debevec in dodal, da se je Cankar v njo zares zaljubil in jo zato tudi zaročil.

Manj znano pa je pričevanje kranjskogorskega dekleta, ki ji je Cankar zaupal, da se je s Štefko tudi poročil. "Cankarjeva pot iz Dunaja v Oberhollabrunn je opisana, ampak, da sta s Štefko tam stopila v cerkev in se poročila brez prič, tega ni v opisu. Ali je poroka brez prič veljavna, je pa seveda drugo vprašanje," je razmišljal Debevec.

Postal je magnet za dekleta

Ivan Cankar se je veliko selil. Leta 1909 se je preselil na Rožnik, kjer je z nekaj kratkimi prekinitvami živel skoraj do svoje smrti. Za najemniško stanovanje ni plačeval, ker je poznal lastnika gostilne, ki je računal, da bo slavni pisatelja v gostilno privabil več gostov. "In ni se uštel. Zares je imel več obiska. Veliko ljudi je hodilo v gostilno samo zato, da bi videli Cankarja, posebno dekleta. Na Vrhniki je neka gospa na stara leta pripovedovala, da so bile vse zaljubljene v Cankarja in da so vsak dan hodile na Rožnik, samo da bi ga videle, da bi jih tudi on uzrl in jim kaj rekel," je povedal Debevec.

Fotografija je več desetletij veljala za izgubljeno. Leta 1952 so v Prvem poročilu Slovenskega gledališkega muzeja objavili le njen izrez (na njem je samo Cankar). Ob njem so navedli: "Neznana in doslej še neobjavljena fotografija Cankarjeva, ki jo je ohranil Skrbinšek. Izvirala naj bi iz tistega časa, ko je Ivan Cankar še zahajal v staro cukrarno v Ljubljani na Poljanskem nasipu." Ponatis izreza je ponovno objavil France Dobrovoljc v monografiji Cankarjev album. Kopijo fotografije hrani Muzejsko društvo Vrhnika.
Fotografija je več desetletij veljala za izgubljeno. Leta 1952 so v Prvem poročilu Slovenskega gledališkega muzeja objavili le njen izrez (na njem je samo Cankar). Ob njem so navedli: "Neznana in doslej še neobjavljena fotografija Cankarjeva, ki jo je ohranil Skrbinšek. Izvirala naj bi iz tistega časa, ko je Ivan Cankar še zahajal v staro cukrarno v Ljubljani na Poljanskem nasipu." Ponatis izreza je ponovno objavil France Dobrovoljc v monografiji Cankarjev album. Kopijo fotografije hrani Muzejsko društvo Vrhnika. FOTO: SLOGI - Gledališki muzej

A ta pisateljska slava mu ni kaj dosti koristila pri Mici Kessler, v katero se je zaljubil do ušes, ko je prišel z Dunaja. "Z njo se je hotel poročiti, a kaj ko je njena mati rekla, da ga ima rada, ampak ga ne bi imela za zeta. Mati je bila zelo stroga in je do sekunde natančno računala, koliko ima Mici od doma do šole. Nekega večera se je Mici uspelo izmuzniti iz stanovanja. Cankar je najel kočijo in peljala sta se okrog Rožnika. Bilo je na kresno noč, prižigali so se kresovi po celi deželi Kranjski, onadva pa sta se vroče poljubljala," se je nasmejal Debevec in dodal, da je bil ta dogodek dolgo časa skriven. Mici je o kresni romanci spregovorila šele po njegovi smrti.

Skoraj ničesar ni imel, a je bil radodaren

Imel je tako malo svojih stvari, da bi jih lahko spravil v en kovček, je pripovedoval Debevec: "Večinoma je nosil eno in isto obleko. Ljudje so se smejali, ker je vedno prišel s kovčkom. Ko je prišel v Trst, kjer je imel govor, in s kovčkom stopil z vlaka, so ga Tržačani spoznali, čeprav so ga videli prvič. Prepoznali so ga po Smrekarjevih karikaturah. Norčevali so se, da ima kovček zato, ker je že pripravljen, da bo šel v zapor. Cankar je namreč pogosto hodil po robu s svojimi političnimi govori."

Sicer pa pisatelj ni znal ravnati z denarjem, tako kot njegov oče. "Če smo klicali Prešerna doktor Fig, bi lahko Cankarja doktor Cekin. Ko so ga v Ljubljani oblegali otroci, je denar, ki ga je imel v žepih, razdajal med otroke," je dodal Debevec.

Cankarjeva sestra Neža na odprtju pisateljeve spominske hiše na Vrhniki leta 1948. Kopijo hrani Muzejsko društvo Vrhnika.
Cankarjeva sestra Neža na odprtju pisateljeve spominske hiše na Vrhniki leta 1948. Kopijo hrani Muzejsko društvo Vrhnika. FOTO: Muzej novejše zgodovine

Predolg jezik ga je drago stal

Zaradi svojih političnih predavanj je bil Cankar dvakrat v zaporu. Prvič je bil zaprt sedem dni na Miklošičevi ulici, leto kasneje pa mšest tednov na Ljubljanskem gradu. "Prav hudo mu ni bilo v zaporu – dobil je jesti, paznik pa mu je pretihotapil pivo. Ampak cigaret ni smel kaditi, revež. To ga je čisto dotolklo, saj je bil strasten kadilec," je v smehu povedal Debevec.

Ko je bil v zaporu na Ljubljanskem gradu, mu je umrl oče, a ga na pogreb niso spustili. Smrt ga je zelo potrla.

Cankar v črtici Skodelica kave piše o svojem krivičnem postopanju do drugih. Še posebej se spominja priložnosti, ko je svojo mater prosil za skodelico črne kave, kljub temu, da se je zavedal, kako težko bi si jo privoščila. Ko mu jo je mati vseeno uspela prinesti, jo je grobo zavrnil in s tem močno prizadel.

Cankarjevo življenje je zelo zaznamovala njegova mati

Cankarjeva mati je bila neskončno požrtvovalna ženska. V eni najbolj znanih črtici Skodelica kave je Cankar tako živo orisal, kako jo je zavrnil, da se bralcu prizor prikaže pred očimi in lahko začuti, kako so jo njegove besede prizadele: "Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.

Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!"

Čeprav je bil Cankar oster, je z vsem srcem ljubil svojo mamo. O njej ni le pisal, ampak tudi z vsem žarom govoril. Tatjana Oblak Milčinski z vrhniškega Zavoda Ivana Cankarja je lani maja, ob 141-letnici rojstva pisatelja, v Vrhniških razgledih številka 17 napisala članek o 100-letnici rojstva pisatelja. Med spomini takrat še živih sodobnikov, ki so jih leta 1976 zbrali vrhniški osnovnošolci in jih objavili v šolskih glasilih in Našem časopisu (časopisu Občine Vrhnika), je tudi ta; Dvema učenkama je upokojena učiteljica Petra Petrovčič pripovedovala, kako je bilo v letih 1915 in 1916, ko je bila stara 17 let in ko so v okviru literarnega krožka obiskali Cankarja: "… Da pa nam ne bi bilo ob nedeljskih popoldnevih preveč dolgčas, smo redno organizirali literarni krožek, za katerega je zvedel tudi naš profesor slovenščine dr. Josip Puntar. Velikokrat je prišel na naš krožek. Neke nedelje je spet prišel in bil zelo skrivnosten. Predlagal nam je, da bi šli obiskat Ivana Cankarja. Spogledali smo se in bili nad predlogom zelo navdušeni, saj je bila to vseskozi naša velika želja. Skupaj smo se odpravili na Rožnik, kjer je pisatelj Ivan Cankar stanoval. Spominjam se, da smo ga dolgo čakali in se že zbali, da ga ne bo. Vsak izmed nas si ga je seveda drugače predstavljal in vsak izmed nas je vedel, da je velik pisatelj. Čez nekaj časa je iz bližnje gostilne prišel suh človek in se napotil proti nam. Prav začudeno smo ga gledali, saj nikakor ni ustrezal naši predstavi o Cankarju. On pa je prišel do nas in dolgo opazoval vsakega posebej. Najbrž sem ga najbolj začudeno gledala, ker se je njegov pogled najdlje ustavil na meni.

Nato pa je rekel: 'Tisti Cankar, ki ga vi čakate, ni tukaj. Tisti je v meni.' Njegove besede smo dojeli seveda šele čez nekaj časa. Takoj pa smo vedeli, da nam Cankar ni tujec. Sedel je k nam in nam pripovedoval o svojem delu. Ko je z največjo ljubeznijo, ki jo človek premore, govoril o materi, smo vsi jokali. V nas je vstal lik prave matere, ki ga nismo nikoli pozabili. Rekel je še: 'Kadar pišem, pišem zdržema in s svojo srčno krvjo.'"

Razglednica s Cankarjevo spominsko hišo. Lastnik razglednice je Zavod Ivana Cankarja Vrhnika.
Razglednica s Cankarjevo spominsko hišo. Lastnik razglednice je Zavod Ivana Cankarja Vrhnika. FOTO: Jože Rode

Tatjana Oblak Milčinski je v Vrhniških razgledih objavila še en dragocen pogovor s Cankarjevim sošolcem tovarišem Malavašičem (njegovo ime ni znano), ki ga je leta 1968 zapisala učenka Irena Gorišek. Zaupal ji je prigodo, ki jo je doživel s pisateljem, ko sta na Vrhniki maševala in pridigala dva kaplana. Kaplana sta večkrat otrokom naložila delo ali jih po kaj poslala. "Nekoč sta dejala nama s Cankarjem in še nekomu drugemu, naj gremo v laz zakurit, da bosta prišla peč krompir. Hitro smo se odpravili, kajti kurjenje je bilo za nas najljubše opravilo. Ko smo prišli v laz, smo hitro nanesli drv in zakurili. Kar je zagledal Cankar gada in naju s tovarišem poklical. Zavzeto skočiva oba tja. S palico, ki sem jo imel v roki, stisnem gada v precep in ga vržem v ogenj. Nedolgo zatem sta prišla kaplana. Začela sta zagrebati krompir v žerjavico, mi pa o gadu nismo ničesar bleknili. Toda začelo nas je skrbeti. Vedeli smo, da je gad zelo strupena kača. Kaj bo sedaj, ko smo vrgli gada v ogenj, kjer si kaplana pečeta krompir? Priznati nismo upali, zato smo se prav tiho, vsak s svojim izgovorom umaknili v dolino. Tam smo premišljevali, kaj naj storimo. Domenili smo se, da bomo počakali ob poti, ki vodi iz laza, na kaplana. Če ju pa ne bo? Takrat še nismo vedeli, kaj bomo napravili, če ju ne bo. 'Tisti, ki ju bo prvi zagledal, ko bosta prihajala po klancu, naj zabrlizga!' je dejal Cankar. Midva s tovarišem sva se strinjala. In tako smo odšli vsak na svoje mesto. Res sva s prijateljem kmalu zaslišala Cankarjev žvižg. Joj, kako sva si oddahnila! Torej krompir, pečen v strupeni žerjavici le ni škodil," se je dogodivščine spominjal Malavašič.

Cankarjev pogreb je bil veličasten

Slovenci so ga sprejeli za svojega, tudi tisti, ki se na začetku niso strinjali z njim. Veličastnega pogreba, ki ga je plačala Narodna vlada za Slovenijo, se je udeležila množica ljudi. Žalna povorka se je vila vse od ljubljanskega Narodnega doma (današnje Narodne galerije) do Žal. "Kolono je preletel vojaški pilot in odvrgel žalni venec naravnost na pogrebno kočijo. Takratni ljubljanski župan Ivan Tavčar ni hotel razglasiti dneva žalovanja, kar so mu meščani zamerili in mu zato razbili okna na magistratu. Zakaj ni hotel razglasiti dneva žalovanja? Ker sta imela drugačne politične poglede in ker je Cankar prodal knjige, ki si jih je od njega sposodil, zato, da je plačal dolgove Dragotina Ketteja," je strnil Debevec.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (57)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

medvedJEkriv
12. 12. 2018 11.53
+2
Ivan.......hvala, če bi bilo mogoče, bi te rad spoznal.
Recenzor
12. 12. 2018 10.08
+4
Cankar je bil heroj za komuniste! Šimfal je avstroogrsko, vsi pa ste pozabili, da takrat niso bili lačni samo slovenci, ampak cel svet večinoma
jožagolikoža
12. 12. 2018 09.29
-5
Sej danes bi ga pa levičarji zaprli tako kot janšo
zoooom
12. 12. 2018 10.34
+7
Ja seveda. To lahko rece samo nekdo, ki ni nikoli nic Cankarjevega prebral...
Sputnik
12. 12. 2018 08.24
+14
če bi v šoli znali povedat o njem kaj več kot so nam povedali bi še kdo bral njegova dela. tako je pa najpomembnejše kje se je rodil in kdaj namesto kaj je delal in zakaj. če bi mi ga predstavili na zanimiv način bi mi bilo več do branja njegovih del. in to velja za vse pesnike in pisatelje. če bi znali kaj zanimivega povedat bi bilo zanimanja več. samo šolski sistem ki ga slovenija pozna tega ne zna pokazat
zoooom
12. 12. 2018 10.34
+3
User1563571
11. 12. 2018 22.11
+4
Odštejmo napako v članku...lani ni minilo sto let od njegovega rojstva...mikmik
helter skelter
11. 12. 2018 19.59
+8
Članek iz Financ: .... Ivan Cankar, ki je navduševal množice kot politični govornik in ljudski tribun. Sprva je bil zaprisežen nasprotnik stare monarhije, a je čez čas, ko je rajnko habsburško monarhijo pokopal poraz v svetovni vojni, sprevidel pasti nove južnoslovanske tvorbe in postajal vedno glasnejši kritik ilirizma, tj. ideje o nenaravnem združevanju Slovencev s Hrvati in Srbi. Že v svojem znamenitem govoru Slovenci in Jugoslovani je to odločno povedal: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci - po kulturi (...) pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu.« Čez pet let, na konvenciji njegove projugoslovanske socialdemokratske stranke je izrekel tudi nekaj stavkov, ki jih je povojna cenzura prikrivala: »Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu ... Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme.«...................... Temu je sledil stavek, ki ni bil nedolžen: »Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov... Najbolj gnusni, res gnusni pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače! Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in bi jo najrajši kar vrgli čez plot.«............................. Zaradi teh besed, pravijo alternativni preučevalci Cankarja, ki jih uradna literarna zgodovina prezira, češ da razširjajo nepreverjene govorice, je slavni književnik nosil zelo hude, celo usodne posledice. Izrekel jih je, ko je bila Slovenija dejansko že del SHS, nad katero Cankar ni bil preveč navdušen. Še huje, svoje nestrinjanje z novimi političnimi povezavami je zelo glasno izražal, češ da bo imelo za Slovence katastrofalne posledice. Prav o tem naj bi konec oktobra 1918 govoril na posvetu socialdemokratske stranke. Imel je ognjevit govor, po katerem je zapustil dvorano in odšel na sveži zrak pokaditi cigareto. Po nikoli raziskanih ali dokazanih namigih naj bi ga v veži na Kongresnem trgu številka 6 nekdo s kovinskim predmetom večkrat silovito udaril po glavi in potem porinil po stopnišču................ Nezavestnega so ga našli na stopnicah in kljub indicem, da je šlo za napad - v današnjem jeziku bi temu dejali poskus atentata -, oblast nikoli ni uvedla nobene preiskave. Ivan Cankar je uradno umrl zaradi posledic podhladitve in poškodb, ki naj bi jih dobil zaradi padca na stopnicah svoje hiše. Bil je pijan in se je »zvrnil po štengah«, so vedno govorili ljubljanski opravljivci. V vseh knjigah in učbenikih piše podobno, a za odtenek bolj spodobno: proti koncu oktobra je padel po stopnicah in se hudo poškodoval. Umrl je 11. decembra 1918 v Cukrarni.............. Najbrž nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je v resnici zgodilo »konec oktobra«; ali je véliki literat umrl zaradi alkohola, ki ga je spodnesel na stopnicah, ali pa so ga res brutalno pretepli politični nasprotniki, fanatični srbofili...........................
zoooom
11. 12. 2018 20.10
-4
A si pogledal kdo je avtor? Dejan Steinbuch. Daj guglaj dalje in najdi izvor teh insinuacij... in kdo jih producira.. bos kmalu nato ugotovili tudi zakaj..
Thinc25
11. 12. 2018 16.56
+13
Slovenci se moramo ukvarjati z resnimi zadevami, ne pa z bedarijami.Cankar je bil genij Slovenskega naroda.
magnetka
11. 12. 2018 16.48
+4
Ali veste zakaj si na spomeniku na Vrhniki popira glavo.? Razmišlja, kako bi prišel čez cesto v Mantovo.
User1563571
11. 12. 2018 15.45
+22
Ivan Cankar je, vsaj zame, oče slovenske kulture in naroda. S svojimi deli, ki bi jih moral poznati vsak Slovenec, je vtisnil zgodovinski pečat in poskrbel, da lepe slovenske besede in misli ne bodo pozabljene. Prav je, da se ga spominjamo. In ne pozabimo, kako je zagovarjal obstoj lastnega naroda. Člankov, ki človeka na dostojen način predstavijo, pa bi lahko bilo še več.
01xxy
11. 12. 2018 14.33
+5
Ali so ga iz aresta tudi reševali ustavni sodniki?
Uporabnik113189
11. 12. 2018 15.05
+10
Današnja praksa je še vedno ista. Navadnih slovencev se ne rešuje, za tiste politično pravoverne pa sodišča že kaj "založijo" ali ukrivijo resnico.
puspan
11. 12. 2018 14.20
+12
No Cankar je bil res dober pisatelj, tu ni dileme. Kamor je prišel, povsod so ga častili in oboževali. Bil je človek, kot vsak drug, z vsemi človeškimi lastnostmi, slabimi in dobrimi. Ko je bil na dopustu nekje na Gorenjskem, je imel s seboj vedno spremljevalca, ki je pazil nanj, posebno v gostilnah, kjer je preživel kar precej svojega življenja. Ker mu je kapljica vedno ugajala, mu je spremljevalec pogosto sam od sebe vsilili kaj za pod zob, ker bi drugače ostalo samo pri tekocemu, posledice pa se hitreje vidne, kot sicer. Bil je res pravi Slovenec.
zoooom
11. 12. 2018 20.11
+2
Ja vidim, da res veliko ves o njegovem pisateljevanju..
Uporabnik113189
11. 12. 2018 13.19
+19
Opažam deljena mnenja glede Cankarjeve smrti. Gledal sem kratek prispevek o preiskavi njegovega okostja z današnjim znanjem forenzike. Tiste čase pač še niso poznali tovrstnih preiskav, se je pa izkazalo v današnjem času, da poškodb glave ki jih je dobil pri "padcu po stopnicah" ni mogel preživeti. Bolj natančen opis preiskave je bil objavljen na eni izmed televizij ( o preiskavi je govorila gospa), zelo zanimivo tudi z opisom dogodkov v tistih dneh po datumih in "naključnih" povezavah, na primer pretepu, kasnejšem zdravljenjem in smrti. Res ni nujno da umreš od posledic pretepa in poškodbe same, se pa vsi strinjamo da ne bi ležal na smrtni postelji, če mu ne bi zadali tako hudih poškodb. Iz medijev takratnega časa je tudi zelo jasen opis zlikovcev. Tovrstno izogibanje odgovornosti opažam še danes, ko se zdravniki načrtno izogibajo povezavi "naključnih" dogodkov in kot vzrok smrti navajajo pljučnico na primer. Brez poškodb bi zdravil kakšne prehlad s čajem, ali s kakšnim dodatkom žganega, to pač nam daje naša kmečka logika. Kar je za mene zanimivo je to, kako hitro so pometli to zgodbo pod preprogo in kako očitna in zgovorna je tišina v medijih. Vpliv ilirskih prijateljev je našega naroda je še vedno mogočen, zaskrbljeni so, kako bo to vplivalo na odnos slovencev do pol stoletja tradicionalnega bratstva in enotnosti. Kar je po svoje razumljivo. Dobra novica je to, da danes precej težje prikrivajo resnice..
zoooom
11. 12. 2018 20.13
+0
Ja seveda. Daj povej no kdo in kaj ima od tega, da se prikriva razlog Cankarjeve smrti??? A lahko ugibam na katero politicno stran prisegas? A ni zanimivo no... ti povem zakaj..?
sodelujem
11. 12. 2018 13.08
-3
A u arest je biu. O ti kriminalc.....A za to ker je bil kapitalist svojega časa....
vertex
11. 12. 2018 12.32
+16
zelo težki časi za slovence pod avstroogrsko kot je opisoval cankar...huda revščina,lakota,brezposelnost,množične emigracije,prepoved slovenskega jezika...1941 se je spet vse ponovilo
sodelujem
11. 12. 2018 13.06
+8
santamaura
11. 12. 2018 12.28
+17
Razumeti to, kar je ta nesrečna duša hotela povedati človeštvu je nekaj čisto drugega kot klanjati se pred spomenikom pred njegovo rojstno hišo
sandi101
11. 12. 2018 11.36
+25
Za Hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni.. Edin to se ni zmotil za pridne slovence in slovenke!
zoooom
11. 12. 2018 11.48
+5
emilzapata
11. 12. 2018 11.31
+20
moj prastric je bil sojetnik Ivana Cankarja na ljubljanskem gradu, mislim da v zimi 1914/15, ker je večkrat dejal, da je bil tak mraz, da je voda zmrznila na mizi celice, po njih pa so skakale podgane. Stric ga seveda ni doživljal kot literarnega genija, temveč kot človeka, bil ja vedno zamišljen, nedružaben in siten.
Thinc25
11. 12. 2018 11.29
+10
Kaj veste o Ivanu Cankarju? Pravi Slovenci vemo o Cankarju veliko!!!!
Thinc25
11. 12. 2018 11.31
+7
Bih in ostali novodobni slovenci o nas ne vejo nič.
Thinc25
11. 12. 2018 11.32
+4
murinar
11. 12. 2018 11.51
+1
User1094863
11. 12. 2018 11.19
+11
ena od zgodb je tudi način njegove smrti! si jo boste kdaj upali objaviti ? tisto resnično in ne slučajen padec po stopnicah.......
Abica
11. 12. 2018 11.22
+1
Ta zgodba je velikokrat objavljena, ne vem, zakaj bi se kdo tega bal?
zoooom
11. 12. 2018 11.41
+7
Gre za teorijo zarote, kar je bilo tudi ze veckrat povedano. Ne obstaja en sam normalen vir, ki bi potrdil, da je bilo kaj cudnega na tistih stopnicah. Tudi sam Cankarjev prijatelj Kraiger je lepo popisal tiste dneve in nikjer ni zaslediti kakrsnekoli dileme. Mimogrede Kraiger je bil zdravnik in je za Cankarja skrbel v tistih dnevih po padcu, predno je umrl..
User1094863
11. 12. 2018 12.30
+6
a ja kje ? kje piše? in piše da so ga s kolom pobili in vrgli po stopnicah? nisem še zasledil.
kameltrajbar
11. 12. 2018 12.55
-4
Abica
11. 12. 2018 11.15
+11
Clanek odl(5).