Gospod Hvalica, kakšna je vsebina Zadnje replike? Gre za vaše dnevniške zapiske o letih v politiki, gre za polemiziranje s političnimi nasprotniki, ali morda pikantno pisanje o zakulisju, ki ga navadni državljani ne poznamo. Kako bi vi opredelili vsebino Zadnje replike?
Vsega po malem, predvsem pa gre za zakulisje strankarskih odločanj.
Pa je zanimivo, privlačno za bralce?
Absolutno, gre za stvari, ki niso bile še nikjer objavljene, tudi takšne zgodovinske pomena…
…so možne kakšne tožbe?
So možne, čeprav moram priznati, da sem se v teh letih toliko naučil, da sem tiste najbolj žgečkljive stvari napisal s pogojnikom. Toliko sem se naučil.
Na platnicah so citati v zvezi z Janšo, kar najbrž kaže na to, kako veliko vlogo mu namenjate v tej knjigi. Je to obračun z njim, kot so mnogi napovedovali?
Zopet to vprašanje. Ne gre za obračun, s knjigo ne moreš s kom obračunati, nasprotno, on je z mano obračunal na kongresu, z Zadnjo repliko odgovarjam na ta njegov obračun.
Kolikšno vlogo pa namenjate Drnovšku in sploh LDS-ovcem, s katerimi ste se v parlamentu pogosto polemizirali?
Rekel bi, da precejšnjo, čeprav – ponavljam – je knjiga bolj prikazovanje zakulisja, jaz pa v zakulisje liberalne demokracije nisem mogel poseči. Z Drnovškom sem se nekajkrat sestal, nenazadnje sem se z njim leta 1997 tudi pogajal o formiranju nove koalicije po parlamentarnih volitvah 1996. To boste prebrali v knjigi, ne da se povedati na kratko.
Ampak knjiga je tudi orožje - tako so nas učili - zanima me kakšno mesto pa ste v knjigi namenili odhajajočemu predsedniku Milanu Kučanu, ki se mu v zadnjem času poklanjajo številni pomembni ljudje, recimo nadškof Rode je pred kratkim o njem govoril prijazno, pa tudi vaš nekdanji predsednik Janez Janša?
Nenavadno vprašanje, bom skušal oblikovati konsistenten odgovor. Milan Kučan v moji knjigi nastopa – če verjamete ali ne – prijazno ampak zaradi nekega dogodka, ko sva skupaj z vlakom potovala v Maribor na proslavo, ki jo je državni zbor priredil ločeno v Ljubljani in Mariboru. Takrat sva se sporekla, šlo je za prijetno debato, ali je vino črno ali rdeče, on je rekel, da je vino rdeče, jaz pa, da je črno. Nakar je on odgovoril, da rdeče vino vidim črno, naprej pa naj bralci sami preberejo.
Ko smo na hitro listali po knjigi, smo opazili stavek, mislim, da zadnji stavek, ki govori o tem, da vas žalosti, da v SDS ni več socialdemokracije, da pa je mogoče prav to izziv za nov začetek. Je to napoved vašega ponovnega političnega angažmaja?
Zelo lepo ste opazili. Nihče ne sme dokončno zapreti vrat, vrnitev dopuščam kot neko možnost, vendar - odkrito povedano - za zdaj tega ne vidim. Veliko ljudi se je prijavilo, pojavilo, celo z denarjem – če verjamete ali ne – a sem ugotovil, da je večina to delala iz špekulativnih namenov, ker bi se radi šlepali za mojim imenom v neko high politiko. Zaenkrat o tem ne razmišljam, zdaj je na vrsti Zadnja replika, potem bomo pa videli.
Še tole gospod Hvalica: na današnjo predstavitev, če sem prav obveščen, ni prišlo prav veliko ljudi iz SDS, kako si to razlagate?
To ni res.
V bistvu sprašujem, da bi zvedel kakšni so vaši sedanji stiki s kolegi in nekdanjim predsednikom Janšo. Sta se po celjskem kongresu še kdaj srečala ali pogovarjala?
Po celjskem kongresu se nisva srečala, oziroma, enkrat sva se videla na Beethovnovi, na vogalu pred parlamentom, pa recimo, da sva se zgrešila. Ni pa res, da na predstavitvi knjige ni bilo ljudi iz SDS. Bili so nekateri vidni predstavniki; moram pa povedati, da je nekdo, ki bi zagotovo prišel na predstavitev – to sta Pavle Rupar in Mirko Zamernik – ki pa slučajno zastopata parlamentarne barve slovenskega parlamenta, če se ne motim, v Adelbodnu. Od tam mi je tik pred predstavitvijo Pavle Rupar tudi telefoniral.
Gospod Hvalica, hvala lepa za pogovor, upamo, da to ni vaša Zadnja replika.
Jaz sem prepričan, da bo knjiga uspešna, saj ljudi zanima, kaj se je godilo v zakulisju slovenske politike v zadnjih osmih letih.