Avtorica prispevka: Ana Jud
- "Kako vam je pa Rop predlagal to, da postanete zunanji minister, kaj konkretno je povedal, da vas je prepričal?"
- "On mi je to povedal nekje ob devetih zjutraj, ko sem se jaz ravnokar pripravljal, da se vrnem v Berlin..." se spominja kandidat za zunanjega ministra, Ivo Vajgl.
- "Pa se morda spomnite njegovih konkretnih besed, kaj je rekel?" - "Ja, spomnim se, rekel je: ' No, Ivo, kaj praviš na vse to?'"
Tako izkušeni diplomat Ivo Vajgl postane resen kandidat za zunanjega ministra. Njegova kariera je pestra in gre lepo po vrsti.
Najprej čez novinarska pota. Svoj čas urednikuje kot šef kultne revije Tribuna in ker se strinja, da v novinarstvu ni neumnih vprašanj - takšni so lahko zgolj odgovori - tekstov nikoli ne cenzurira. "Ne spomnim se, da bi takrat z vsebino nastal kakršenkoli problem, ker smo tudi sami vedeli, da proti najvišjemu vrhu ne smemo segati..." je povedal Pavel Čelik, nekoč novinar Tribune.
Pot ga zanese na jugoslovanski generalni konzulat v Združenih državah Amerike, kasneje pa se zaposli kot tiskovni predstavnik jugoslovanskega zunanjega ministrstva. Ob zadnjih vzdihljajih naše nekdanje širše domovine mu civilna zasebna pobuda, ki podeljuje - po Cankarju pozitivna Ščukova in negativna Siratkova priznanja novinarjem in drugim oblikovalcem javne besede - podeli slednjo. Negativno.
"On je moral v tistih napetih časih Miloševića, Kosova, delitve Jugoslavije in podobnega večkrat nastopiti na tiskovnih konferencah, ki so se jih udeleževali tudi tuji novinarji in takrat smo pravzaprav precenili, da Vajgl iz Jugoslavije dela eno sladkorno tovarno, ki je bila na robu propada in državljanske vojne," je razložil Vinko Vasle, član tedanjega odbora za Ščuke in Siratke.
"Tisti, ki pozna naravo posla predstavnika za tisk in tudi tisti, ki so mi to nagrado podelili, se niso popolnoma zavedali, da predstavnik za odnose z javnostmi govori tisto, kar od njega pričakuje ministrstvo, v katerem je zaposlen," je pojasnil Vajgl.
Ko se Slovenija osamosvoji, pride Ivo takoj domov in postane tiskovni predstavnik svojega dobrega prijatelja Dimitrija Rupla, ki v prvi demokratično izvoljeni vladi prevzame zunanje ministrstvo. Sledijo veleposlaništva. Na Švedskem, v Nemčiji, Avstriji. Rad ima kulturo, zavzema se za pravice slovenskih manjšin in v tujini pusti izjemen vtis. Tudi osebno.
Prijazno mi je pomagal najeti frak, oblačenje fraka pa je ena zelo zapletena operacija z mnogimi trakovi in trakci in gumbi na vijake in podobno. In potem se človek v tistem počuti kot vitez v srednjeveški opravi in se komajda prikloni, kar je zelo zabavno. Med večerjo pa sem ga moral še nekajkrat sleči zaradi enih drugih potreb," se je Vajglove prijaznosti spomnil Boris Frlec, veleposlanik na Nizozemskem.
"Omenila sem že njegovo angažiranost, neutrudnost, neuničljivost, naivnost bi rekla. Slaba stran, morda ... Včasih vse prerad verjame besedam, sladkim besedam ljudi, ki mu laskajo," je razložila Mojca Drčar Murko, nekdanja Delova dopisnica iz Bonna in z Dunaja.
Z Dimitrijem se sicer Vajgl druži že od mladosti. Igrata tarok in Ivo redno zmaguje."Dimitrij je dejansko večkrat izgubljal kot dobival, ampak je vedno izgubil s šarmom," razloži Vajgl. "Oba dobro poznam, ampak včasih smo bili ves čas skupaj. Takrat smo se še kopali v Savi, nato odšli k "Dimu" in poslušali Brahmsa. V tistem času smo bili res zelo ljubeznivi eden do drugega, res pravi prijatelji," se mladostnih dni spominja Nada Čačinović, Ivova in Dimitrijeva prijateljica iz študentskih let.
Ob podpisu Vilenske izjave se Ivo in Dimitrij resno skregata. Dimitrij zagovarja napad Amerike na Irak, Ivo mu nasprotuje. Ko Ivo pristane na Ropovo kandidaturo za zunanjega ministra, Dimitrij izreče o njem nekaj krepkih in spor zgleda dokončen, Ivo pa pokaže pravo diplomatsko noto in zaključi:
- "Kdaj so se vajina pota razšla?" - "Midva sva bila dobra prijatelja, dobro sva prijateljevala vrsto let tudi v službi. Ne vem, mogoče pa se še nisva razšla..." diplomatsko zaključi Vajgl.
