Podpisniki so poudarili, da so tisti, ki so ostali brez državljanstva, za to krivi sami, saj bi lahko zanj večkrat zaprosili. In povsem krivično je, da zdaj obtožujejo njih. "Prepričan sem, da smo delali korektno, pošteno," je razočaran Slavko Debelak, nekdanji vodja sektorja za upravne notranje zadeve na notranjem ministrstvu. Ob tem je Debelak poudaril, da takrat referenti, odgovorni za upravne notranje zadeve, niso nikogar izbrisali, temveč so tiste prebivalce, ki si do 26. februarja 1992 niso uredili državljanstva oziroma tujskega statusa, iz aktivnega registra izločili oz. prestavili v "neaktualni".
Pozivali so jih, naj si uredijo status
Tisti, ki niso izkoristili možnosti in se niso v skladu s 40. členom zakona o državljanstvu v šestmesečnem roku opredelili za slovensko državljanstvu, so po besedah Debelaka imeli možnost, da si uredijo tujski status v skladu z 81. členom zakona o tujcih. Če pa tudi tega niso storili, so jih ob ažuriranju registrov in evidenc, dali v omenjeno evidenco prebivalcev z neurejenim statusom. Ob tem je med drugim dejal, da je takratni ljubljanski sekretariat za notranje zadeve zgolj na območju Ljubljane poslal več kot 7000 vabil posameznikom, ki si niso uredili niti državljanskega statusa niti tujskega statusa, in so jih osebno poklicali, da si uredijo svoj status. "Odziv je bil presenetljivo slab," je še dejal Debelak, saj se je odzvalo le nekaj več kot 500 oseb.
Gre za milijardne odškodnine
Za odškodnine bi morali odšteti okrog 100 milijard tolarjev, kar predstavlja desetino celotnega državnega proračuna. Izbrisani in člani njihovega društva pa se na to, od kod bo šel denar, požvižgajo. "Predstavljajte si, kako bi bilo nekemu Slovencu, ki ne bi prejemal pokojnine. Ali bi jo podaril državi ali bi jo zahteval nazaj?" je odločen pravni svetovalec izbrisanih Matevž Krivic.
"Težko si bom pustil očitati, da sem etnično čistil slovensko prebivalstvo in da sem slab Slovenec, " je ogorčen nekdanji notranji minister Andrej Šter. Opozoril je na negativne posledice, ki jih bo prinesla uresničitev odločbe ustavnega sodišča. Ne gre le za morebitne denarne odškodnine, temveč se želi celotnemu slovenskemu narodu pripisati "kolektivno krivdo" za domnevno etnično čiščenje. Na takšne očitke Šter ne more pristati, po njegovem mnenju gre za namreč za zlonamerne in neutemeljene konstrukte. Sicer pa naj bi gradivo, s katero nameravajo v celoti osvetliti omenjeno problematiko, objaviti tudi na internetu.
Krivic: Ni razlike med Haiderjem in Šterom
"V čem je razlika med Haiderjem na eni strani in Šterom in njegovo družbo na drugi? Glede spoštovanja pravne države in spoštovanja odločb ustavnega sodišča v bistvu nobene," je prepričan podporni član Društva izbrisanih Krivic, ki dodaja, da slovenska politika v tem primeru ravna sramotno. Desnica po njegovem mnenju odločbo ignorira, "levica pa strahopetno molči, ker se boji, da jim bo Jelinčičeva ksenofobična propaganda požrla glasove na parlamentarnih volitvah".
Podpisniki javnega poziva so začudeni nad odločbo ustavnega sodišča, na podlagi katere bodo morali pristojni organi upravičencem, ki so v letih po izbrisu kot tujci pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, po uradni dolžnosti začeti izdajati dopolnilne odločbe o stalnem prebivanju od 26. februarja 1992 naprej, to je z retroaktivno veljavnostjo.
Drugačnega mnenja je publicist Viktor Blažič, ki pravi, da se v odločbi ustavnega sodišča "neverjetno prezira zgodovina oz. se prezira naš zgodovinski spomin" in okoliščine, v katerih je takrat nastal zakon, ki ga ustavno sodišče sedaj razveljavlja. Blažič opozarja, da je tedanja nova oblast z zakonom od prebivalcev, ki bi jih lahko zlorabili nasprotniki osamosvojitve Slovenije in niso po rojstvu avtomatično postali državljani, zahtevala, da zaprosijo za državljanstvo nove države. Ob tem je spomnil na zgodovinske dogodke v okviru osamosvojitve Slovenije, zlasti načrtovani t.i. miting resnice, takratne pritiske iz Beograda ter agresijo na Slovenijo. Opozoril je še, da je obstajala velika možnost, da bi Beograd zlorabil prebivalce Slovenije, državljane nekdanje skupne države, ter jih uporabil kot "nekakšno peto kolono" in z njihovo pomočjo spodkopal gibanje za osamosvojitev.
