Na današnji dan pred 29 leti je bilo več kot 25.000 ljudi nezakonito izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Ob tej priložnosti so na katedri za socialno pravičnost in vključevanje Fakultete za socialno delo ter oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete pripravili spletni dogodek z naslovom Izbrisani ljudje, izbrisani prostori.

Na njem so predstavniki izbrisanih opisovali svoje izkušnje po izbrisu, po katerem so ostali brez vseh pravic oziroma, kot se je izrazil Irfan Beširović iz društva Civilna iniciativa izbrisanih prebivalcev Slovenije, niso več obstajali. Po besedah Jelke Zorn s Fakultete za socialno delo je šlo za sistematično kršitev človekovih pravic, ki pa se še danes ni zasidrala v kolektivno zavest in postala del spomina v zvezi z nastankom države in osamosvojitve Slovenije.

Tudi Beširović si želi, da bi izbris ostal del kolektivnega spomina, saj se lahko zgodi, da bo v Sloveniji v nekaj letih znova prišlo do diskriminacije določenih skupin, kot so nevidni delavci, Romi ali istospolno usmerjeni. Tudi Aleksandri Todorović Novak kot hčerki izbrisanega se zdi najpomembneje, da se krivce obsodi. "Če bomo imeli koga, na katerega se lahko pokaže s prstom, se to ne bo več dogajalo," je dejala. "Hočemo biti slišani. Želimo, da se oblast opraviči, saj je država zasnovana na etnocidu," pa je poudaril Ratko Stojiljković, katerega starša sta bila izbrisana.

Aktivisti so opisovali tudi svoj dolgoletni boj za pravice izbrisanih, od sodnih postopkov do gladovnih stavk. Po mnenju Uršule Lipovec Čebron s Filozofske fakultete o izbrisu sploh ne bi nič vedeli, če se aktivisti ne bi borili za svoje pravice. Verjame, da se njihov boj, tudi potem ko so nekateri vendarle dobili stalno prebivališče in "mizerne odškodnine", še ni končal. Da bodo boj za preostale izbrisane nadaljevali, je napovedal tudi Beširović, ki ga veseli, da ga bodo počasi prevzeli otroci izbrisanih.

Pri svojih prizadevanjih pa so, kot so opozarjali na današnjem dogodku, naleteli na novo težavo. Aktivisti so namreč delovali v sedaj porušeni Avtonomni tovarni Rog. S tem je prišlo do novega izbrisa, tokrat do izbrisa prostora, ki brez izbrisanih ne bi bil to, kar je bil, je opozorila Jelka Zorn. Povedala je tudi, da je civilna iniciativa ob tem ostala brez omare z vso arhivsko dokumentacijo.

Da je bil center Rog za njih izjemnega pomena, so poudarjali tudi predstavniki Civilne iniciative izbrisanih. Po besedah Stojiljkovića je predstavljal prostor varnosti in sprejetosti, kjer so spoznali, da niso sami. Za Beširovića je bil Rog "drugi dom", Aleksandra Todorović Novak pa si boja izbrisanih brez centra Rog sploh ne more predstavljati.