Skozi oči mojstrov: 'Prva harmonika je bila odlična, že naslednja ni bila tako dobra'

"Ime Rojc izhaja iz hišnega imena. Imamo kmetijo, domačijo, kjer se reče Pr' Rojc, zato sem raje vzel to ime kot svoj priimek. Zdi se mi bolj zanimivo, krajše, več duše ima v sebi."

S temi besedami Peter Vidmar pojasni izvor imena, pod katerim danes nastajajo harmonike v njegovi delavnici. Njegova pot se je začela v srednji lesarski šoli, kjer je kot zaključni izdelek izdelal prvo harmoniko. Sprva jo je izdeloval njegov prijatelj, nato pa se mu je pridružil še on, tako da sta na koncu vsak izdelala svojo harmoniko. Kot pravi, je bila prva harmonika odlična in je v njem vzbudila zanimanje za nadaljnje delo.

Že naslednji poskusi pa niso bili več na enaki ravni kot prvi izdelek. "Hotel sem jih izdelati še več, a že naslednja harmonika ni bila tako dobra." Prav to mu je pokazalo, da izdelava harmonike ni enostavna in da prvi rezultat ni nujno ponovljiv brez dodatnega znanja in izkušenj. Ta izkušnja ga je spodbudila, da se je izdelave lotil bolj poglobljeno. V naslednjih letih je skozi delo, testiranja in izpopolnjevanje postopkov postopoma razvijal svoje znanje. Danes je delo v okviru podjetja Rojc usmerjeno v izdelavo odličnih harmonik.

"Harmonika je sestavljena iz treh delov: na desni strani diskantni del ali melodični del, na sredini je meh, na levi strani pa basni del. Vse skupaj pa se v mojem primeru začne za računalnikom, kjer harmoniko 3D-modeliramo," razlaga Vidmar.

Že v tej fazi se odpravi večina morebitnih napak, saj je mogoče vse dele natančno preveriti še pred samo izdelavo. Večina komponent harmonike se nato izdeluje s CNC-stroji, torej računalniško vodenimi stroji. Na podlagi 3D-modela se natančno izdela posamezne dele harmonike, kot so ohišja, izrezi za gumbe in drugi tehnični elementi. Vsaka komponenta je tako že v začetni fazi natančno določena na računalniku, kar omogoča dosledno in ponovljivo izdelavo posameznih delov, ki se nato sestavijo v celoto.

Nato se proces preseli v delavnico, kjer se izdelava začne z grobim razrezom lesa. Pri tem je izbira materiala ključna, saj različni deli harmonike zahtevajo različne lastnosti lesa. Uporabljajo se predvsem resonančna smreka, mahagonij, cedra in lipa, "pri nekaterih delih pa uporabljamo tudi vezano ploščo, veliko različnih materialov in vrst lesa, saj je v harmoniki veliko komponent, ki služijo različnim namenom," še pojasni Vidmar.

Po grobem razrezu sledi nadaljnja obdelava na CNC-strojih, kjer se izdela večina natančnih komponent. CNC-laserji omogočajo izrez kompleksnejših oblik, ki bi jih bilo ročno težje natančno izdelati. "Pri označevanju smo zelo natančni, imamo oznake za klapne, oznake za lepljenje določenih komponent. Čim več si vnaprej pripravimo, kar s pomočjo CNC-laserja kasneje izrežemo."

Ko so posamezni elementi pripravljeni, se jih zlepi skupaj v osnovne sklope. Deli se nato pritrdijo s sponami in pustijo, da se lepilo popolnoma posuši. V tej fazi nastajajo prvi polizdelki, ki že dobijo osnovno obliko posameznih delov harmonike.

"V naši delavnici imamo grobo in fino delavnico razdeljeno po postajah. Vsaka postaja je namenjena točno določenemu delu izdelave," razloži Peter.

Sledi furniranje, kjer se pripravi serija materiala za približno 16 do 20 harmonik, kar je običajno število harmonik, ki jih izdelajo v eni seriji. Furnir se najprej odreže, nanj se nanese lepilo in se ga položi na polizdelke, ki se nato stisnejo, da se površina lepo sprime po lesu. Po furniranju se polizdelke brusi, kjer je poudarek predvsem na ročnem delu, saj imajo polizdelki zaradi svoje oblike številne krivine in prehode. Za bolj ravne površine pa se uporabljajo tudi ročna orodja, ki pospešijo obdelavo, vendar večina zahtevnejših del ostaja ročnih. "Preden gre harmonika na lakiranje, pa moramo nalepiti še vse notranje dele," pove Vidmar.

Ko so vsi deli po furniranju natančno obdelani in zbrušeni, sledi lakiranje harmonike. Lakiranje je pomemben korak, saj les zaščiti pred zunanjimi vplivi, hkrati pa poudari njegovo naravno strukturo in videz. V delavnici za lakiranje uporabljajo poliuretanski lak. Lak se nanaša v več fazah, med posameznimi nanosi pa je potrebno površino ponovno obrusiti in seveda posušiti. Ko je lakiranje zaključeno in je površina ustrezno obdelana, se lahko posamezni deli harmonike pripravijo na nadaljnjo montažo.

Meh je del harmonike, ki omogoča pretok zraka in s tem nastanek zvoka. Gre za enega najbolj prepoznavnih delov instrumenta, ki ima tako funkcionalno kot tudi vizualno vlogo. Izdelava meha poteka ročno in vključuje sestavo več plasti materialov, ki so med seboj natančno zlepljene in ojačane. Plasti morajo biti sestavljene tako, da omogočajo enakomerno gibanje med raztegovanjem in stiskanjem.

"Karton razrežemo in zalepimo na osnovne okvirje, nato ga oblepimo z usnjem. Potem nalepimo printe, dodamo vogalnike, vse skupaj stisnemo ter na koncu dodamo robove v želeni barvi," proces izdelave meha razloži Vidmar.

Posebna pozornost je namenjena natančnosti pri sestavi, saj mora meh ohranjati tesnost in hkrati omogočati gladko gibanje med igranjem. Vsak meh se izdeluje posebej, glede na dimenzije in specifike posamezne harmonike.

Zadnja postaja harmonike je fina montaža ter uglaševanje. Na diskantni strani se namestijo tipke in mehanizem, ki ob pritisku na tipko odpre ustrezno zaklopko. Ta omogoči pretok zraka do glasilke, ki nato zazveni. Kot pojasnjuje Vidmar: "Poklopka se odpre, spusti skozi zrak in glasilke, zavoskane na glasovnici, dajo zvok." Na basni strani je princip podoben, vendar je mehanizem nekoliko drugačen, saj z gumbi upravljamo večje število basovskih tonov. Tudi tukaj pritisk na gumb prek mehanizma odpre ustrezne zaklopke in omogoči, da zrak pride do glasilk.

Ko je osnovna mehanika nameščena, sledi fina končna montaža, pri kateri se namesti tudi okovje. "Pod fino končno montažo spada tudi vsa montaža okovja, to je lahko leseno ali kovinsko," še doda Peter. Pomemben zaključni korak je uglaševanje. Glasilke se uglašujejo z obdelovanjem njihovih peres. "Uglašuje se na način, da se brusijo peresa. Pero niha in glede na to, kje ga brusimo, spremenimo hitrost nihanja in s tem višino tona," proces opiše Peter.

Pri troglasnih harmonikah imajo posamezni toni tri glasilke, ki zazvenijo hkrati. Pri troglasnih harmonikah pojejo tri glasilke ob enem tonu, kar naredi ta značilen zvok diatonične harmonike.