Skozi oči mojstrov: 'Izdelava kitare je predvsem ročno delo'

"Smo podjetje Ton specializirani za izdelavo in servisiranje instrumentov, ki uporabljajo strune," opisuje Tomaž Šinko. Že okoli 30 let se ukvarjajo z izdelavo in servisiranjem kitar, električnih kitar ter kontrabasov. Njihovo delo obsega tako izdelavo kitar kot tudi vzdrževanje, popravila in nastavitve že obstoječih glasbil. Sčasoma je dejavnost prerasla v družinsko podjetje, v katerem sta se mu pridružila sinova.

Postopek izdelave kitare se vedno začne z izbiro lesa, ki ima ključno vlogo pri končnem zvoku in zanesljivosti instrumenta. Različne vrste lesa imajo različne mehanske in akustične lastnosti, zato mora biti izbira prilagojena tipu instrumenta in njegovemu namenu. "Les se izbira glede na željo stranke ter na želeni ton, ki ga hočemo dobiti iz kitare," pove Tomaž.

Za izdelavo vratu je najbolj pogosta izbira javor, katerega poznamo več vrst. Drugi je mahagonij, ki se uporablja predvsem zaradi svoje trdnosti in resonance. "Zelo pomembno je, da je les dovolj star in naravno sušen," ob razlagi o izbiri lesa še izpostavi Tomaž.

Pri izbiri lesa za obod kitare je pogosta izbira, zlasti pri klasičnih kitarah, cedra, med katerimi izstopa brazilska cedra. Gre za gost les, ki omogoča poln, bogat ton. Druga zelo pogosta izbira je smreka, natančneje resonančna smreka. Ta mora rasti izredno počasi in biti brez grč, saj le tako doseže ustrezne lastnosti. Pri kakovostni resonančni smreki je v enem milimetru širine vidnih tudi od 10 do 12 letnic, kar pomeni, da drevo v enem letu zraste približno en milimeter. Pogosto se, tako kot pri vratu, uporabljata tudi javor in mahagonij. Poleg teh se uporabljajo še drugi lesovi, kot so oreh, palisander in ebenovina, pri čemer ima vsak svoje značilnosti in zvočne lastnosti.

Na koncu izdelave je treba izbrati še material za obiralko, ki prav tako vpliva na zvok instrumenta. Najpogosteje uporabljajo tri osnovne materiale: ebenovina, javor ali palisander. "Vsi trije materiali so različni po karakterju in tudi tukaj na koncu dosežemo različen ton na samem instrumentu," o izbiri materialov zaključi Šinko.

Izbira lesa je tako vedno povezana z zvokom, ki ga želi izdelovalec oziroma glasbenik doseči. Različne kombinacije materialov omogočajo širok razpon tonov, zato je odločitev o lesu eden najpomembnejših korakov pri izdelavi kitare.

Postopek izdelave vratu se začne s surovim kosom lesa. Ta se najprej razreže in zlepi skupaj iz dveh simetričnih kosov, lahko pa je izdelan tudi iz enega kosa. Sledi strojna obdelava, kjer se vratu izdela osnovna oblika. Odvisno od modela kitare se lahko vratu prilepi tudi peta, ki zagotavlja dodatno stabilnost in povezavo z ohišjem instrumenta. Po lepljenju mora zlepljena oblika počivati več dni, da se lepilo posuši. Nato vratu sledijo dodatne grobe strojne obdelave, s katerimi se oblikuje profil vratu.

Ko je izdelana osnovna oblika, se začne ročna obdelava detajlov. "Na kitari je približno 80 % ročne obdelave ter 20 % strojne, grobe, hitre." Razlaga Tomaž.

Ta faza je časovno zahtevna, saj je treba vse detajle natančno izpiliti. Pri akustičnih vratih, kjer so napetosti strun večje zaradi kovinskih strun, je treba dodati tudi notranje ojačitve. Gre za navojno palico, ki se namesti v kanal, predhodno izrezan v vrat. Brez te ojačitve vrat ne bi prenesel napetosti strun, ki lahko znašajo med 50 in 60 kilogramov. Ojačitev hkrati omogoča, da je vrat tanjši in bolje oblikovan za udobno igranje.

Na koncu se na vrh vratu prilepi igralna deska oziroma obiralka, s čimer je vrat v grobem pripravljen za nadaljnjo predelavo in zaključne faze izdelave kitare.

Pri izdelavi korpusa kitare ločujemo tri različne cenovne razrede. Najcenejša varianta je izdelana iz laminiranega lesa, ki je sestavljen iz treh slojev furnirja, zlepljenih skupaj. Dražja izvedba uporablja sprednjo ploščo iz masivnega lesa, medtem ko je pri najdražji različici celoten korpus narejen iz masivnega lesa.

Oblika kitare nastane glede na material. Laminirane stranice se zakrivijo z ogrevanjem, medtem ko se masiven les oblikuje s pomočjo posebnega krivilnika. Ko sta stranici zakrivljeni, se ju odžaga na željene dimenzije in z notranjimi ojačitvami zlepi v pravilno obliko. Nato se dodajo notranji obroči, ki so običajno izdelani iz lipe. Ti obroči služijo kot lepilna površina za sprednjo in zadnjo ploščo.

Pri izdelavi plošč se poleg oblikovanja poskrbi tudi za notranje ojačitve, strokovno imenovane rebra. "Razporeditev reber je skrivnost izdelovalcev kitar, ker to, kako in kje so postavljena rebra, vpliva na končni zvok instrumenta." Pove Tomaž. Ko so rebra prilepljena, se izrežejo tudi kanali, v katere se kasneje prilepi plošča.

Razporeditev reber se razlikuje pri akustičnih in klasičnih kitarah, saj so napetosti strun pri akustičnih inštrumentih bistveno večje. Na območjih, kjer bo prilepljena kobilica, je treba dodati še dodatno ojačitev. Ko so vsi elementi pripravljeni, se korpus zlepi in pusti, da se lepilo posuši, nato pa se obreže zunanja kontura instrumenta. Pri masivnem lesu pa se plošča izdolbe iz debelejšega kosa lesa in potrebuje samo minimalne ojačitve, saj so masivne plošče same po sebi trdnejše.

Na koncu je pomembno tudi, kako bo vrat pritrjen v trup. Poznamo več različnih načinov vpetja. Ena izmed najbolj priljubljenih metod je zagozda na lastovičji rep, poznamo pa še možnost privijačenja in španski način, kjer se notranji nosilec, ki drži vrat in peto, že v proizvodnji zlepi skupaj s trupom.

Po grobi, osnovni izdelavi trupa in vratu sledijo fina dela. Na obiralki je najprej treba zažagati zareze za prečke, pri čemer se upošteva menzura kitare.

Nato se dodajo okrasne intarzije iz školk ali različnih vrst lesa. Vzorci niso omejeni le na vrat, temveč jih je mogoče umestiti tudi drugod po kitari, odvisno od želja strank. Ko so intarzije vstavljene, se poravnajo in pobrusijo, da se popolnoma zlijejo z obiralko. "Kostumizacija je po željah stranke," pove Jaka Šinko.

Sledi montaža prečk, ki so lahko različnih vrst in dimenzij. Uporablja se lahko jeklene ali niklove prečke različnih debelin, kot so jumbo, jumbo medium ali vintage, ki jih uporablja tudi znano podjetje Fender. S posebnim orodjem se prečke vtisnejo v obiralko, tako da so natančno postavljene in stabilne.

Naslednji korak je izdelava sedla, običajno iz kosti. Uporabljajo se različne vrste kosti, od goveje do slonovine. Surov kos se obdela v pravilno obliko, pred montažo se vanj naredijo zareze za strune, nato pa se sedlo spolira in namesti na kitaro. Ko so sestavni deli pripravljeni, sledi vstavljanje obrob na trupu, vratu in glavi kitare. Obrobe so lahko iz ABS-a, celuloida, lesa ali biserovine. Te se zalepijo in ko se lepilo posuši, se vse skupaj pobrusi, da je vse lepo poravnano in estetsko urejeno.

Pred lakiranjem se kitaro še fino pobrusi, pri čemer se uporabljajo granulacije od 100 do 150, 240 in 400, da se zagotovi gladka površina. Nato sledi lakiranje, pri katerem je pomembno, da obiralka ostane nelakirana površina. "Pri lakiranju je treba zaščititi obiralko, saj ta ne sme biti lakirana, saj se jo v zadnji fazi zaščiti z oljem in ne z lakom," razlaga Jaka. Prav tako se zaščitijo obrobe, da ostanejo bele, medtem ko se les polakira in pobarva po željah stranke. Lakiranje poteka v več nanosih, po sušenju pa sledi faza finega brušenja, ki se začne pri granulaciji 1000 in se lahko konča tudi pri 8000.

Ko je celoten lak posušen, sledi ročno in mehansko poliranje celotne kitare, kar zagotovi gladko, sijočo površino in končni estetski videz instrumenta.

Ko je lak popolnoma posušen in instrument spoliran, sledi zadnja faza sestavljanja kitare. Pri akustični kitari to pomeni montažo vseh mehanskih in elektronskih komponent ter dokončno nastavitev inštrumenta. Nekatere akustične kitare so pripravljene za ozvočenje, kar omogoča, da se priključijo na ojačevalec, druge pa ostanejo povsem akustične. "Naše TON kitare so opremljene z aktivno elektroniko, kar pomeni, da imajo poseben predojačevalec ter poseben magnet, ki sta vgrajena v kitaro," pove Tine Šinko.

Najprej se v kitaro namesti elektronika skupaj z baterijo, nato se namesti mehanika, ki omogoča natančno navijanje in nastavljanje strun. Sledi montaža strunika, ki drži strune v pravilnem položaju, in kobilice, ki se oblikuje po obliki kitare.

Ko so vsi elementi na svojih mestih, se na kitaro namestijo strune in se napnejo, tako da vsaka struna proizvaja pravilen ton. Pri tem uporabljajo elektronski uglaševalnik, ki z vizualnimi signali – na primer zeleno lučko – pokaže, kdaj je struna pravilno uglašena. Celoten proces zahteva natančnost pri vsakem koraku, saj tudi najmanjša napaka lahko vpliva na končni izdelek in zvok instrumenta. S tem se zaključi dolgotrajen postopek izdelave, od surovega kosa lesa do sestavljenega in tehnično dovršenega instrumenta.

"Od začetka do konca smo porabili približno 180 ur in s tem je naša kitara končana. Nimam več kaj dodati, želim pa novemu lastniku oziroma lastnici, da zvabi čim več akordov iz te kitare," z nasmehom zaključi Tomaž Šinko.