Izobraževanje in trajnostni razvoj

Razprava o trajnostnem razvoju je prisotna v vseh vidikih vsakdanjega življenja in sega vse od mednarodnih političnih zavez, nacionalnih politik, pa do razprav in odločitev v hišnih svetih večstanovanjskih stavb ter družinskih razprav o ločevanju odpadkov. Lahko bi celo dejali, da je trajnostni razvoj pogosto razumljen kot floskula, ki jo posamezniki, podjetja ali države uporabljajo za promocijo svojih (predvsem okoljskih) ambicij, ki pa ne vodijo nujno do bistvenih sprememb v praksah, aktivnostih in delovanjih vseh omenjenih. Čeprav so voditelji 193 držav sveta leta 2015 s sprejetjem Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki vključuje 17 ciljev trajnostnega razvoja, sprejeli jasno mednarodno zavezo za odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotavljanje napredka ter zaščite okolja, vse skupaj (pre)pogosto deluje le kot dobro premišljeno marketinško orodje za iskanje krivca vseh sodobnih izzivov.

Razlogov za to je seveda več in o njih bi lahko razpravljali po dolgem in počez. A eden od teh je vsekakor delno nerazumevanje, kaj trajnostni razvoj sploh je in kaj pomeni za posameznike. Trajnostni razvoj lahko razumemo kot enega ključnih pristopov za reševanje kompleksnih izzivov, s katerimi se sooča naš planet. Namenjen je zadovoljevanju potreb sedanjosti, ne da bi pri tem z našimi aktivnostmi in odločitvami ogrozili zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij. S povezovanjem treh ključnih stebrov trajnostnega razvoja, družbenega, ekonomskega in okoljskega, pa izpostavlja medsebojno povezanost in neločljivost različnih družbenih sistemov. V tem oziru torej zasledovanje trajnostnega razvoja strogo hipotetično pomeni, da na primer spodbujanje gospodarske rasti in reševanje gospodarske krize ne smeta dodatno obremeniti okolja ali povečevati neenakosti in socialne stiske posameznikov. 

Cilji trajnostnega razvoja imajo v tem oziru ključno vlogo pri spodbujanju in doseganju trajnostnega razvoja. Predstavljajo okvir za spremljanje napredka v smeri trajnostnega razvoja in naslavljajo medsebojno povezana družbena, ekonomska in okoljska vprašanja, kot so zmanjšanje revščine, skrb za zdravje in dobro počutje, kakovostno izobraževanje, enakost spolov, skrb za čisto vodo in sanitarije, cenovno dostopno in čisto energijo, odgovorno potrošnjo in proizvodnjo, podnebne ukrepe in tako naprej. Njihovo uresničevanje pa je, vsaj v teoriji, medsebojno povezano in je za dejanski napredek nujno, da pri reševanju izzivov v okviru enega od ciljev trajnostnega razvoja upoštevamo tudi potencialne pozitivne in negativne učinke na uresničevanje drugih ciljev trajnostnega razvoja.

Na tem mestu se seveda vprašam, če zapis, ki ga ponujam, dejansko omogoča razumevanje, kaj je trajnostni razvoj. Ali morda s tem, ko gojimo svojo zelenjavo na vrtu, dejansko pomislimo, da s tem (ne)posredno zmanjšujemo odvisnost od uvoza zelenjave iz tujine in s tem posredno krepimo prednosti lokalnega kmetijstva in lokalnih pridelovalcev hrane? Ali pa da z lastnimi pridelki pravzaprav zmanjšujemo ogljični odtis, ker vožnja v trgovino ni potrebna? Ali pa morda, da z lastno pridelavo zelenjave posredno zmanjšujemo emisije toplogrednih plinov in spodbujamo biotsko raznovrstnost? Ali dejansko pomislimo, da domač vrt in pridelava domače zelenjave spodbujata družbeno, ekonomsko in okoljsko blaginjo in s tem tudi trajnostni razvoj? Če sem čisto iskrena, niti sama do danes nisem tako razmišljala o domačih zelenjavnih pridelkih, pa se s trajnostnim razvojem ukvarjam vsak dan.

Zato sem mnenja, da bo vsaka tovrstna razlaga ostala zgolj črka na papirju, če ne bomo spremenili temeljnih miselnih in vedenjskih vzorcev, v katere smo bili vzgojeni in priučeni. Čeprav imamo na voljo vsa sredstva, da to storimo, je trenutni izziv, s katerim se soočamo, njihova pravilna in učinkovita uporaba. Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 in vseh 17 ciljev trajnostnega razvoja nam ponuja vrsto orodij in rešitev, da se lotimo najbolj kompleksnih težav. Sama pa temelj vidim predvsem v transformativni viziji Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki je še posebej izpostavljena v cilju 4, ki izpostavlja zagotavljanje enakopravne kakovostne izobrazbe za vse ter spodbujanje možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar. Izobraževanje po načelu osnovnega opismenjevanja preprosto ni več zadostno. V 21. stoletju moramo namreč posamezniki biti opremljeni z znanji in veščinami, ki nam omogočajo naslavljanje (in reševanje) izzivov sodobne družbe in praktično razumevanje pomena trajnostnega razvoja. Brez razumevanja in pričakovanja sprememb, obvladovanja negotovosti, kritičnega razmišljanja, sprememb v vrednostnem sistemu, spoštovanja različnosti in spodbujanja sočutja bomo namreč težko dosegli strukturne premike v osnovnih predpostavkah, mislih, občutkih in dejanjih, na katerih smo zgradili našo sodobno družbo.

Zato je še toliko bolj pomembno, da ponovno premislimo o transformativnem potencialu formalnega in predvsem neformalnega izobraževanja, ki lahko ob premišljenih spremembah pomaga naslavljati potrebe na trgu dela in s tem (ne)posredno vpliva na zvišanje stopnje zaposlenosti, izboljšanje produktivnost, inovacije, zmanjševanje neenakosti, spodbujanje socialne vključenosti itd. Kaj to pomeni v praksi? Nove fleksibilne oblike zaposlitve in t. i. poklici prihodnosti od posameznikov zahtevajo, da so sposobni pri reševanju kompleksnih problemov uporabljati kompetence z različnih področij. Trg dela od posameznikov vse pogosteje zahteva znanja in veščine z različnih družboslovnih, naravoslovnih in tehničnih področij, ki pa jih posamezniki nis(m)o vedno sposobnosti ponuditi, ker tovrstnih interdisciplinarnih znanj v izobraževalnem sistemu nismo prejeli. Tako je na primer ključno, da postane sodelovanje med različnimi področji norma tudi znotraj izobraževalnega sistema.

Potrebo po medsektorskem sodelovanju, povezovanju in partnerstvu je še posebej izpostavila pandemija covida-19, pozneje pa vojna v Ukrajini, saj je naslavljanje izzivov in reševanje problemov v tem obdobju pokazalo, da so vsi temeljni gradniki družbenega sistema izjemno prepleteni in da lahko kriza na enem področju povzroči učinek prelivanja, ki zelo hitro spremeni gospodarski, okoljski in družbeni vidik naše družbe. Tako si danes na primer ne moremo več predstavljati sodobnega uradnika, diplomata, politika, podjetnika, raziskovalca, inovatorja, zdravnika, učitelja, mehanika, peka ali taksista brez osnovnih digitalnih znanj. Prav tako bomo težko razumeli razvoj in proizvodnjo mehanskih in elektronskih sistemov za različne industrije (npr. avtomobilsko industrijo) brez celostnega razumevanja in uvajanja zelenega prehoda pri načrtovanju, proizvodnji, uporabi in razgradnji električnih in elektronskih izdelkov.

Čeprav imamo na voljo institucije, ideje, posameznike, znanje, vire in celo tehnologije, ki so potrebni za doseganje vsega prej omenjenega, je prav njihovo združevanje na načine, ki spodbujajo spremembe, ključno. Izobraževanje znotraj ozkih, zaprtih področij, ki ne upoštevajo učinkov prelivanja na druge družbene (pod)sisteme, postaja zastarelo in ne omogoča hitrega prilagajanja na spremembe v gospodarstvu in svetu. Sama pri premagovanju le-tega vidim velik potencial v vseživljenjskem učenju, ki bi moralo nujno dopolnjevati formalni izobraževalni sistem in je kot eno od ključnih orodij za doseganje trajnostnega razvoja izpostavljeno tudi v 4. cilju trajnostnega razvoja. Povezovanje med izobraževalnimi institucijami, podjetji, civilno družbo in učečimi se posamezniki je temelj oblikovanja sodobnega izobraževalnega sistema. Vseživljenjsko učenje, ki je vključujoče in temelji na medsektorskem povezovanju, tako omogoča posameznikom prilagajanje na vedno hitreje spreminjajoče se okoliščine, saj lahko s pridobivanjem novih znanj in veščin ostajajo zaposljivi, produktivni in tudi aktivno vključeni v svoje skupnosti. Prav tako vseživljenjsko učenje omogoča spodbujanje inovativnosti, saj posameznike spodbuja k razmišljanju zunaj ustaljenih okvirjev in vzorcev obnašanja, kar lahko posledično vpliva tako na družbeno kot ekonomsko blaginjo. Dodatno pa seveda vseživljenjsko učenje spodbuja ozaveščenost o okoljskih vprašanjih in vplivu človeških aktivnosti na okolje. Podobno kot pri domači solati, kajne? Majhni koraki, ki pomagajo krepiti družbeno, ekonomsko in okoljsko blaginjo in s tem trajnostni razvoj. Zato je izjemno pomembno, da ustvarimo dobre temelje, na katerih bomo lahko zgradili zares trajnostno družbo in svet, ki bo ostal tudi zanamcem.