Izpoved mlade Slovenke: 'Čas, ko virus prebolevaš, je mučen'

"Vsi si včasih želimo, da bi se vikend raztegnil za cel teden, da ne bi bilo šole, faksa, službe ... A ko se to zgodi pod prisilo, ni tako zelo prijetno," svoj zapis na blogu Koronavirus, kaj pa zdaj? začne avtorica, 22-letna Tea. Da bo začela pisati blog, se je odločila, ker je opazila, da "primanjkuje informacij iz prve roke".

Ne ve, kje se je okužila

"Jaz brez problema povem, da sem na žalost podlegla novemu virusu. Nisem ga želela, nisem izzivala, hodila sem samo v službo in v trgovino po najnujnejše, vse v radiju 500 metrov. Ampak virus ne izbira. Očitno je res dovolj, da gre nekdo z virusom mimo tebe, da plačaš na blagajni prodajalki, ki ne ve, da je okužena, da v službi postrežeš turista," je zapisala Tea in dodala, da se ni izpostavila zato, da bi se ljudem smilila, ampak zato, da bi mogoče lahko komu pomagala.

S svojim zapisom bi rada ljudi opozorila na resnost situacije: "Ne trpijo samo rizične skupine, virus ne izbira. Že res, da mladi virus prebolijo, nato pa živijo naprej, kot da ni bilo nič, a čas, ko virus prebolevaš, je mučen."

Prvi znaki

"Moji prvi znaki so se pojavili v četrtek zjutraj. Suho grlo, kašelj, glavobol," opisuje Tea. Poklicala je zdravnico, ki ji ji dala navodila za samoizolacijo in ji uredila termin za testiranje. "Ker je trenutno panika velika, je bil prvi možen termin šele v soboto popoldan. Takoj sem obvestila službo, da me ne bo, obvestila sem cimro iz sosednje sobe, da sva poskrbeli, da se nisva srečevali v skupnih prostorih. Oče mi je prinesel hrano, maske in domača zdravila, ki sva si jih predala zelo na daleč in na hitro. Ležanja in izolacije sem bila naveličana že prvi večer," je iskrena v svojem zapisu Tea.

V petek se je stanje poslabšalo. Dobila je vročino, začele so jo "boleti kosti po celem telesu". Krivila je prisiljeno ležanje. "Noč iz petka na soboto je bila peklenska. Zaradi bolečin nisem našla udobnega položaja za spanje, v nekem trenutku sem celo čepela na postelji in dremala, saj sem bila tako zelo utrujena. Tresla me je mrzlica, hkrati sem vrela od vročine. Po licih so mi tekle solze obupa, nisem si znala pomagati," težke trenutke bolezni opisuje Tea.

Sobota se je začela z vročino 38 °C, a je še vedno verjela, da gre le za prehlad ob nepravem času: "Začelo me je malo stiskati v pljučih, a sem za to okrivila nestrpnost in nenaspanost." Na testiranje, ki ga je imela tisti dan popoldan, jo je vseeno peljala sestra, saj "ne bi bilo odgovorno, da bi na javnem prevozu ali pa ob hoji čez mesto ogrožala druge. Na pot sva se razumno pripravili. Maska, čez njo še šal. Temeljito umite roke. Usedla sem se na zadnje sedeže, za sopotnikov sedež, da sem bila od sestre oddaljena, kolikor je bilo le mogoče."

Testiranje je potekalo v ločenih kontejnerjih ob zdravstvenem domu: "Tisti, ki pridejo brez maske, jo takoj dobijo, pripravljeno je tudi razkužilo, da si takoj razkužiš roke. V vrsti stojiš na razdalji parih metrov, kličejo enega in po enega. Ko si na vrsti, te pričaka par ljudi, zavitih od stopal pa do zadnjega laska na glavi (seveda popolnoma razumljivo in pravilno). Se spomnite možicev iz risanke Pošasti iz omare, ki so zadolženi za uničenje človeških predmetov, ki pridejo v njihov svet? No, njim so bili podobi."

Kako je videti domača samoizolacija

Vzeli so ji bris iz nosu, pozno zvečer so ji sporočili, da je okužena s koronavirusom. "Takoj sem poklicala mamo in ji v joku sporočila rezultate. Ker sem v Ljubljani v nevarnost postavljala svojo cimro in njenega fanta, smo se odločili, da pridejo domači po mene z dvema avtoma, da se bom lahko domov peljala sama, saj bom doma lahko v svojem nadstropju in je možnost prenosa virusa manjša. Med potjo me je dušilo, saj sem bila v mali zaprti škatli brez svežega zraka, dihanje pa je bilo že tako težko. Vozila sem z masko in rokavicami, kolikor je šlo, sem imela odprta okna. Ko sem pripeljala domov, sem pustila okna odprta, da se avto dobro prezrači, prav tako smo pobrisali vse površine."

Doma se je takoj začela organizacija: "Kako poskrbeti, da se ne bomo srečevali, kako prati perilo, da ne izpostavljam mame, kdaj gre kdo pod tuš (v svojem nadstropju imam samo stranišče in umivalnik). Hrano dobivam na stopnice, brez srečevanja, a je domača hrana že majhno zdravilo. Če ne za telo, pa za srce," je v svojem zapisu izpostavila Tea.

Pomagajmo si med sabo in – ostanimo doma!

Sledilcem je obljubila, da jih bo redno obveščala, kaj točno ji najbolj pomaga pri lajšanju simptomov: "Zasuti smo s številkami, s statistiko, z informacijami o tem, kaj narediti, da virusa ne dobiš, in kakšna so navodila, če zboliš. Kje pa piše, kaj narediti v času zdravljenja? Tudi jaz nisem dobila nobenih informacij. Katera zdravila mi bodo lajšala bolečine? Nihče mi ni povedal."

Še enkrat je pozvala vse – ostajajte doma: "Zaščitite sebe in svoje bližnje, ven pojdite samo po najnujnejših opravkih, pa še to samo, če ste zdravi. Ob prvih znakih poskrbite za samoizolacijo. V najboljšem primeru boste ugotovili, da ne gre za virus in boste lahko normalno komunicirali z družino. Nikomur, niti najhujšemu sovražniku, ne privoščim osamitve, ki jo trenutno izkušam jaz."