Glede na splošno prevladujočo klimo pri nas, ko gre za pravice živali, lahko z veliko gotovosti sklepamo, da se to zagotovo ne bo zgodilo.
In tega tudi verjetno grozna, trpljenja in bolečine polna smrt psa, ne bo kaj dosti spremenila.
Lahko tudi samo ugibamo, ali je šlo za direkten napad na sicer še preskromne pa vendarle pomembne poskuse sedanje vlade, da se ukvarja tudi s temi, za večino še vedno nepomembnimi, obrobnimi zadevami, kot je trpljenje živali.
Pes, najboljši človekov prijatelj, kot mu mnogi rečejo – verjetno je bila tudi uboga mučena žival najprej vesela ljudi, se jim dobrikala, potem pa prosila, cvilila, jokala in tulila od bolečin in končala kot truplo obešeno pod plakat. Žival, ki je mnogim edini prijatelj, najbolj zvesta duša, brezpogojno predan in lojalen in poln ljubezni. Prav zato, ker si marsikdo lahko predstavlja, da bi se to zgodilo njegovemu kužku, so in bodo ostre obsodbe. Ostalo pa bo pri tem. In to ko gre za psa, kaj šele ko gre za vse druge živali, denimo rejne živali, kjer se občutljivost ljudi za njihovo trpljenje zelo hitro, eksponentno zniža. Prizadevanja za zmanjšanje trpljenja milijonov živih bitij so omejena na posameznike, ki jih je sicer vedno več, govorim globalno, ampak še vedno, povsod, tudi pri nas, naletijo na posmeh, dvom, nezaupanje, zavračanje.
Na nek način je še vedno, kot kaže, prevladujoče mnenje, da si cmerava reva, če se zavzemaš za dobrobit živali. Da je od nekdaj bilo tako in da smo mi mestni jokajoči mehkužneži, ki nimamo pojma o živalih. To se kaže skozi številne primere. Splošno ozračje ki ga spodbuja(mo), razen redkih izjem tudi mediji. In se odraža tudi skozi izjemno negativne odzive, ko gre za našo prehrano in morebiten namig, da bi morali jesti več zelenjave in sadja.
Mestni ne razumemo, da tako pač je, na primer, da se pujskom zareže v mednožje in odreže moda, na živo, ne razumemo, da živali, prašiče denimo stlačijo v kletke, tako ozke, da se ne morejo niti premakniti, komaj da lahko stojijo in da živali v obupu, to je dokumentirano, do krvi glodajo železje. Saj ne da je to zelo pomembno, ko gre za trpljenje, ampak veliko raziskav je pokazalo, da so prašiči ena izmed najbolj inteligentnih živali, vsaj na ravni psov.
Leta in leta prizadevanj traja, da se položaj živali zboljša za kanček, denimo glede grozljive reje kokoši. Vseprisoten je pogrom na aktiviste, tiste, ki opozarjajo, ki delujejo, in v nasprotju s prepričanjem, ki se skuša vsiliti, zelo dobro vedo, kaj delajo in zelo dobro razumejo, kdaj gre za čisto preprosto trpljenje in trpinčenje.
Kmetje sami, veliko jih lepo skrbi za živali, ampak proti svojemu pa ne bodo šli, čeprav vidijo, kako nekateri grozljivo zanemarjajo svoje živali.
Stanko Valpatič je odraščal na kmetiji, ko bi moral še kot fant zaklati prašiča, je to zavrnil in se odločil, da mesa ne bo jedel. Ker so ga doma silili, se je odselil k starim staršem, ki so pustili, da je jedel brezmesno.
Nedavno je v daljšem pismu javnosti med drugim zapisal: "Vprašajmo se in razmislimo, ali res lahko ubijamo živali in življenje v drugih oblikah brez posledic? Res brez najmanjšega dvoma verjamemo, da je to pravilno ali kot pravi del strokovnjakov za prehrano, celo nujno? Ali res nikoli v življenju nismo občutili, da nam živali polepšajo dan, dajejo veselje, želijo biti naši prijatelji, obenem pa si želijo imeti svoje družine ter skupaj živeti do naravne smrti."
Valpatič je še zdaj kmet in to uspešen, bil je tudi eden izmed finalistov lanske akcije Štartaj Slovenija s svojimi inovativnimi izdelki.
Že desetletja opozarja, med drugim, da je ves sistem naše vzgoje, odraščanja in kasneje družbe narejen tako, da je trpljenje živali nekaj nujnega in del pač naših življenj. Prepričan je in z njim vedno več ljudi, da temu ni nujno tako.
Res pa se je težko iztrgati iz tega prevladujočega in večini samoumevnega razmišljanja.
Če pogledam svojo pot, razumevanje dobrobiti živali, oziroma nujnost prizadevanj za odsotnost trpljenja, je prihajalo postopoma. Najprej predvsem seveda skozi psa. Ko sem odraščala smo posvojili psa, ki je, sredi zime, spal pod našim balkonom. Imeli smo že dva psa, potem tri in to v bloku, na 60 kvadratih, pa je sobivanje kar šlo.
Skozi to sem prišla do prizadevanj za zavetišče za izgubljene živali, ko o tem še ni bilo ne duha ne sluha, ko je bilo večini ljudi to nepredstavljivo in nepotrebno, tako kot danes morda odprava kletk v reji.
Krzno sem odpisala že res hitro, potem, ko sem nekoč brala članek, ki ga nisem nikoli pozabila, o tem, kaj delajo s temi živalmi, polarnimi lisicami in drugimi na farmah krzna. Ali pa ko gledaš posnetke letnih pokolov malih tjuljnov, s krepeli jih pobijajo pred očmi obupanih nemočnih mater.
Mesni industriji sem se uspela dolgo časa izogibati. Vse več pa je bilo podatkov, prizorov, ki so se vtisnili.
Najprej prevozi živih živali, brez vode, brez zraka, pa zlomljena noga teleta, ki je štrlela skozi rešetke kamiona in jok, jok mučenih živali.
Pa krava, ki jo so še živo zataknili za kavelj in dvignili v zrak
In dokumenatarec, kaj počnejo z odsluženimi konji, ki jih prodajajo na črnem trgu. Prizori, ki bi jih lahko naštevala še in še
Naj še enkrat citiram izjavo, pripisujejo jo Paulu McCartneyu: "Če bi klavnice imele steklene stene, bi vsi postali vegetarijanci."
Pri meni je bil odločilen prizor, na Kitajskem so ob začetku covida, ker so domnevali, da so okuženi, kar z bagri potiskali v izkopane jame na tisoče majhnih pujskov, zbegani revčki so se opotekali eden čez drugega in padali v jamo, kaj je bilo potem z njimi raje nočem vedeti.
Takrat sem nehala jesti meso. Vsaj kopenskih živali, ribe še jem.
V Sloveniji je sicer velik odpor že proti priporočilom, da bi jedli nekoliko manj mesa. Čeprav gre le za smernice, torej za nič zavezujočega. Vsakdo lahko še vedno je meso štirikrat na dan, če želi.
Res podcenjujoče je, da se zbuja občutek, da je v Sloveniji le nekaj influencerjev in podobnih, ki da vsiljujejo svoje trenutne modne smernice, ko gre za hrano.
V resnici je ogromno ljudi, vedno več, ki so ozavestili svoj odnos do prehrane skozi razmislek o tem, kaj povzročajo drugim živim bitjem.
Naj pa posebej poudarim, tudi če jemo meso, je pomembno, da se vključimo v prizadevanja za zmanjšanje trpljenja.
Ni vse isto in so razlike, ali ješ meso krave, ki je bila vzrejena ljubeče, ali uboge živali, ki so jo polomljeno in bolno pripeljali nekje s Poljske ali še od dlje
Ampak, vendarle se premika, vsak dan prihajajo tudi dobre novice, iz različnih koncev sveta.
Od 1. januarja v Južni Koreji velja prepoved reje medvedov za pridobivanje žolča, ki v Aziji velja za zdravilo. Gre za živali, ki vse življenje preživijo v micenih kletkah, neprestano podvržene izjemno mučnim postopkom ekstrakcije žolča
V Kaliforniji so prepovedali umetno rejo hobotnic, ki povzroča veliko trpljenje.
Ogromno je pobud, da bi ustavili nesmiselne, nepotrebne in boleče laboratorijske poskuse na živalih.
Po letih prizadevanj aktivistov, so se odločili za prepoved krzna na vplivnem letnem tednu mode v New Yorku
V Veliki Britaniji že dve leti velja prepoved prevoza živih živali. Ki bi jo morala čimprej sprejeti tudi Slovenija.
Če sem si za naslov sposodila začetek znamenitega članka francoskega pisatelja Emila Zolaja, naj končam s stend up komikom in dolgoletnim borcem za pravice živali Rickyem Gervaisom: "Živali nimajo glasu, toda jaz ga imam. In sem glasen. Prekleto glasen. Moj glas je za njih. In ne bom utihnil dokler bodo trpele."
Bodo tisti, ki so umorili psa, odgovarjali za svoje delo okrutnosti do bitja, ki je v primerjavi s človekom povsem nemočno?
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.