Slovenska jamarja osvojila sotesko Klome, ki je veljala za neprehodno

Bogdan Kladnik – Bogdi, član JD Križna jama, je leta 1989 z Igorjem Krevljem raziskal Korita Mlinarice v Trenti, kar naj bi veljalo za začetek soteskanja v Sloveniji. Dva dni pozneje se je spustil čez Mlinarico, da bi izmeril in izrisal slapove. Njegov naslednji cilj je bil spust skozi sotesko Kloma, a je to misel ob pogledu nanjo hitro opustil. "Čakala me je naslednjih 29 let, vse do danes," pripoveduje.

Soteska Kloma sicer v vseh teh letih ni samevala, saj je bilo precej alpinistov, jamarjev in soteskarjev, ki so želeli skozi, a jim ni uspelo. Tako se je mit o nedostopnosti in neprehodnosti Klome le še stopnjeval.

Avgusta letos sta se Bogdan in njegov prijatelj Iztok Cencič – Ize, član JD Gregor Žiberna Divača, ob pogledu na veličastno sotesko odločila, da ponovita poskus. Najprej sta si jo ogledala in jo fotografirala iz Trente, nato sta zbrala vse dostopne podatke in fotografije, zadnji mesec pa začela z intenzivnimi pripravami in treningi.

"Čeprav sva tudi soteskarja, sva to vzela predvsem kot jamarski podvig. Najin cilj je bil izrisati in izmeriti sotesko ter eventuelne jame, ki so se deloma videle v spodnjih delih korit, ter dokazati ali ovreči mit o najvišjem slapu v Sloveniji – 128-metrskem slapu Kloma, ki naj bi se nahajal v spodnjem delu korit. Po večkratnem fotografiranju iz različnih kotov ter primerjanju višin in vseh dostopnih podatkov pa je bilo v zgornjem delu soteske upravičeno pričakovati tudi precej višje slapove. V žlebu na desni strani, ki se začne nekje na 1.400 metrih, bi bil slap lahko visok tudi 200 ali 300 metrov. Že ta možnost je izbor opreme za spust precej otežila," opisuje Bogdan.

22. avgusta sta se Klome lotila prvič. Iz Trente sta se odpravila skozi dolino Lepoč do lovske koče v Trebiškem dolu, a sta pod težo 35 kg opreme (vsak) klonila malo nad kočo. Odvrgla sta jo pod ruševje, je nekaj vzela, da bi jo zamenjala z drugo ter odšla nazaj v dolino.

28. avgusta je Bogdan sam, ker je bil Iztok v službi, zanesel njuno opremo (50–60 kg) čez pobočje do grebena. Zavito v vreče za smeti jo je spravil pod macesne ter med ruševjem po dolgotrajnem iskanju našel prehod v dolino Klome. Nekaj dni pozneje je bila situacija obratna in je Iztok sam preiskal ter fotografiral spodnji del soteske, dostopen iz vasi Na logu (TNP).

V vmesnih dneh sta nabavljala in urejala opremo, 13. septembra pa sta ponovno odšla na izhodišče v Trenti. Nove vrvi in dodatno opremo sta znesla kakih 100 višinskih metrov nad kočo in jih varno zavito spravila pod macesne. Tam ju je počakala do zaključnega naskoka.

17. septembra sta se zgodaj zjutraj odpravila iz Ljubljane. "Še vso prejšnjo noč sva sortirala in preverjala opremo, tako da sva na pot odšla neprespana, a neučakana in polna pričakovanj. Ves dan je bil namenjen prenosu opreme prek pobočja do grebena. Prenašala sva del po delu – najprej dva nahrbtnika 50 metrov višje, nato sva se vrnila po obe transportki, jih znesla 100 metrov višje in se spet vrnila po nahrbtnika. In tako celo popoldne. Ko sva dosegla greben (pravzaprav nekakšno sedlo) z vso opremo, sva odšla počez čez strmino še po opremo na levi strani in pozno popoldne sva imela vso opremo končno na kupu."

Našla sta primeren prostor za bivak ter do večera pregledovala in sortirala opremo. Prespala sta v spalkah in bivak vrečah ter vstala že pred 6. uro. V nahrbtnikih sta pustila vso opremo za bivak in se začela spuščati vsak z dvema transportkama, težkima približno 20 kg.

"Po strmi travnati grapi sva dosegla začetek melišča in začel se je naporen spust. Globel pod meliščem sva dosegla po 350 višinskih metrih, naredila kratek počitek, naslednjih 200 metrov pa naju je čakal zelo strm gozd, skozi katerega se med melišči sicer vije lovska ali gamsja potka, a je napredovanje s tako težo na hrbtih počasno in nevarno. Zadnjih 50 metrov sva se spustila po vrvi in dosegla šibek, a stalen izvir Klome na višini 1250 metrov. Sledili so spusti po 15 in 100 metrov, nato sva dosegla strmo grapo, posejano z balvani, po kateri sva se prebijala naslednjih nekaj ur."

Okoli 15. ure sta Bogdan in Iztok dosegla spodnji del soteske s slapovi, kjer so korita najožja. Sledilo je še nekaj slapov višine do 20 metrov, nato sta prispela do izhoda iz soteske.

"Čeprav sva bila že zunaj, pa naju je do potke čakala še strma grapa ter par spustov po vrvi. V spodnjem delu naju je pričakal prijatelj Gaber, gorski reševalec in najina radijska povezava, in naju presenetil z malico ter šampanjcem, saj sem prav ta dan (nehote) praznoval svoj 58. rojstni dan," svojo pripoved zaključi Bogdan.