Janez Tonejc: policist, ki mu pot diktirajo srce, pogum in zvesti pasji prijatelji

Ko se dan začne, se začne z živaljo. In ko se konča, se konča z živaljo. Tako preprosto opiše svoje poslanstvo Janez Tonejc. Že na začetku policijske kariere je vedel, kaj si želi: delati z živalmi. Sedem let je nabiral izkušnje na terenu, čakal priložnost in jo končno dočakal, ko se je sprostilo mesto v enoti vodnikov službenih psov. Pod okriljem inštruktorjev je izšolal svojega prvega psa in od takrat dalje njegov poklic ni bil nikoli več samo služba.

Marsikoga zanima, kako poteka vzgoja službenega psa. Tonejc poudarja, da ni tako drugačna od vzgoje otrok: "Jasna pravila, meje in doslednost. Psu moraš pokazati, kaj sme in česa ne." Z njegovima psičkama Neli in Oro ter kužkom Skyjem se to najbolje vidi. Ko jim ukaže "počasi", jih opominja s toplino; ko jim reče "hop", skočijo brez oklevanja. Med njimi je stik, ki ga lahko zgradiš le z neomajno predanostjo in zaupanjem.

S tem zaupanjem pride tudi vrhunec: "Ko vidiš, da bi kuža zate naredil vse, to je tisto, kar si želimo vsi vodniki," pravi Tonejc.

Pogosto sliši, da ima najlepšo službo na svetu. In se strinja. A opozarja: zunanjost prikrije resne izzive. Policijski psi niso le družinski ljubljenčki – so tudi najhujše prisilno sredstvo, uporabljeno takrat, ko je življenje policistov ali drugih ogroženo. V takih trenutkih se lahko zgodi najhujše: psi so ranjeni, napadeni ali celo ustreljeni.

V 18 letih dela še danes ne pozabi odhoda nobenega od svojih štirinožnih partnerjev. Ora je njegova že tretja službena psička. "Ko moraš biti z njim pri uspavanju ... vsakokrat je težko. Misliš, da človek ne bo potočil solze, pa jih. Zmeraj je težko."

Tonejc ni le strokovnjak v uniformi. S svojo toplino in odprtostjo je postal most med policijo in ljudmi. Na dogodkih, kjer s kužki prikazuje trike in spretnosti, navdušuje vse generacije. Njegova ekipa pa priznava: Janez povezuje, dviguje in inspirira celotno enoto. Načelnik Tadej Nagode ga opiše preprosto: "Najprej je človek, potem je policist. In odličen policist. Kar zmore on v stiku z ljudmi, zmore malokdo. Zelo smo ponosni, da je naš."

Življenje ga ni učilo le skozi službo. Ena najtežjih preizkušenj je udarila doma, ko sta zboleli obe njegovi hčerki, Tinka in Neža. "Pride življenje in treba je iti dalje," pove tiho. "Bolezen sama ni tako huda kot posledice, ki ostanejo." A verjame, da najhujši trenutki ne izbrišejo upanja. "Je čas, ki ti z obema rokama daje, in je čas, ki ti pobere vse – razen upanja. Upanje vedno ostane."

Pri tem upanju imajo živali posebno vlogo: dokazano je, pravi, da njihova bližina umirja telo in duha, znižuje srčni utrip in prinaša notranji mir.

Čez dve leti ga čaka upokojitev. Rutina pa se ne bo spremenila: dolgi sprehodi, stik z naravo in psi bodo ostali njegov vsakdan. "To je najbolj naložen čas. Jaz ga njim podarjam, oni ga meni. To je simbioza."

Na Policijski postaji vodnikov službenih psov Ljubljana, kjer deluje 19 vodnikov, priznavajo, da Janeza ne bo preprosto nadomestiti. "Nimamo nikogar, ki bi prevzel tako močno vlogo, kot jo ima on," pove načelnik Nagode. "Če bi bili vsi taki, bi bili odnosi med nami mnogo boljši."

"Niso samo uspehi v življenju važni, ampak da vidiš druge, da si socialen, da sočustvuješ. Tega je premalo v naši družbi," poudarja Tonejc.

Ko to reče človek, ki je bil priča najtežjim trenutkom – v službi in doma – njegove besede dobijo posebno težo. Janez Tonejc nas uči, da vrednost človeka ne leži v zmagah, ampak v tem, kako vidi druge, kako čuti z njimi in kako ostane dober, tudi ko je najtežje.

Takšni ljudje ne ostanejo le v službenih evidencah. Ostanejo v srcih.