Maša Dornik iz Podbočja na Dolenjskem se je rodila s cerebralno parazlo in lažjo duševno motnjo. Mama Jerneja je takrat pustila službo in se povsem posvetila hčerki. Večino časa sta preživeli v bolnišnici, a se je naposled, kljub kruti bolezni, le obrnilo na bolje. Danes ima Maša 27 let. Kljub invalidnosti živi polno življenje – njen urnik je napolnjen do zadnjega kotička: obiskuje glasbeno šolo, na koncerte, plava, jezdi, celo smuča. Družina je, da je lahko omogočila vse to, morala vložiti veliko napora, se pogosto čemu tudi odreči. Zdaj je lažje. Maša ima od aprila tri osebne asistentke, dekleta, vrstnice, ki z njo preživijo kar 120 ur tedensko. "Jaz sem še vedno Mašina mama, mož pa je še vedno Mašin oče. In to vlogo opravljava in jo bova še naprej. Maša pa je odrasla oseba in potrebuje drugačno družbo," je prepričana mama, Jerneja. Tadeja, Ines in Tamara so velika, a dobrodošla sprememba pri Dornikovih.
Čeprav je vse svoje življenje priklenjena na invalidski voziček in je popolnoma odvisna od drugih, iz dneva v dan premaguje ovire in dosega zastavljene cilje. Jeklena volja je Ines Golobič, ki se je rodila s hujšo obliko artrogripoze, iz domačega kraja popeljala v Ljubljano. V času študija ji je asistenco med tednom nudilo Društvo študentov invalidov Slovenije, medtem ko se je morala med vikendi znajti po svoje. "Pogosto smo se dogovorili z asistenti, ki so delali v društvu, ali pa smo poklicali prijatelje, če imajo čas, da bi pomagali," pripoveduje. Danes teh težav nima več. Z novim zakonom je še bolj samostojna, živi v svojem stanovanju, kjer pa ju družbo 24 ur dnevno delajo osebne asistentke. Drugače ne bi šlo, bilo bi celo nevarno, saj v primeru požara namreč sama ne bi mogla zapustiti stavbe. "Rada sem samostojna, zakon o osebni asistenci mi je spremenil življenje," pravi.
Alenki Tauzes se je, za razliko od Maše in Ines, ki sta invalidki že od rojstva, življenje na glavo obrnilo šele pri 56 letih. Na poti iz službe jo je obšla slabost, še pravočasno je poklicala na pomoč, nekaj minut pozneje pa je v reševalnem vozilu izgubila zavest. Počena aorta je bila, kot so ugotovili pozneje, rezultat oslabljenega ožilja. Sledile so številne operacije – pri prvi je zaradi poškodbe glasilk ostala brez glasu, druga jo je zaradi zapletov za vselej prikovala na invalidski voziček. Zbudila se je v drugem svetu, svetu hendikepiranih. "Postala sem parapleginja. Ne morem se premikati niti v postelji, zato je potrebno nočno premikanje," pripoveduje. Kljub temu se je po rehabilitaciji lahko vrnila domov. Če Zakona o osebni asistenci ne bi bilo, bi Alenka danes morala bivati v domu starostnikov. "Moji asistenti mi pomagajo pri vsakodnevnem življenju, ker me negujejo, mi kuhajo, perejo, likajo ... So kot del moje družine, brez njih ne bi šlo".
Preberite še:
Zaradi kaosa in preračunljivosti namesto 8 kar 32 milijonov evrov za osebno asistenco invalidov
KOMENTARJI (34)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.