Je bil Dewey demokratični socialist?

V svoji knjigi “Liberalism and Social Action” (1935) je predstavil tezo, da v družbi obstaja konflikt med pred-znanstvenimi in pred-tehnološkimi institucijami in navadami na eni strani ter modernimi institucijami in navadami na drugi. Prve smo ljudje izumili v pogojih družbe pomanjkanja (society of scarcity), moderna družba – po zahvali znanosti in tehnološkega razvoja – pa naj bi bila družba izobilja (society of abundance).

V družbi pomanjkanja smo ljudje razvili kulturo kopičenja materialnega bogastva, kar je bilo takrat logično in nujno za preživetje posameznika in družin oz. majhnih skupnosti. Pretirano kopičenje materialnega bogastva v družbi izobilja – ko imamo/proizvedemo dovolj bogastva za potrebe vseh – pa se Deweyju ni zdelo smiselno, saj naj bi vodilo v prekomerno kopičenje (privatizacijo) bogastva s strani določenih posameznikov, zaradi česar pride do nepravične razdelitve dobrin, pri čemer imajo nekateri občutno preveč, drugi pa posledično trpijo (nepotrebno) pomanjkanje. 

Pravična družba bi za Deweyja torej bila tista, v kateri ni državljanov, ki bi imeli toliko bogastva, da ne bi vedeli, kaj z njim, ter hkrati tista, v kateri nihče ne trpi nepotrebnega pomanjkanja. V družbi izobilja je za Deweyja slepo tekmovanje v kopičenju bogastva zgrešena in nemoralna kultura. Posledično razume politiko – v idealizirani obliki – kot sodelovanje državljanov pri doseganju skupnostnih ciljev, se pravi ustvarjanje pogojev za srečno življenje vseh članov skupnosti in za družbeni razvoj – potencial, ki ga ne dosegamo več zaradi prevladujoče kulture narcizma in tekmovanja.

Pri tem poudarja, da družbenega in tehnološkega razvoja ne omogoča kapitalizem, kar je eden izmed glavnih argumentov zagovornikov kapitalizma, temveč ga omogoča znanost. Kapitalizem zgolj trži izume, ki so nastali v znanstvenih laboratorijih, ki jih praviloma financira država. Dewey je posledično zagovarjal idejo, da bi se morali liberalci odreči dogmi prostega trga in uporabiti znanost ter eksperimentalno inteligenco za doseganje dogovorjenih skupnostnih ciljev.

Na tem mestu se postavlja vprašanje: kako naj določimo te skupnostne cilje? S pomočjo demokratične deliberacije, bi rekel Dewey, saj je demokracijo razumel kot skupno komunikacijsko izkušnjo državljanov, v kateri prav skupna komunikacijska akcija namesto strukture definira politično javnost. 

Ta demokratični politični proces Dewey opisuje kot diskurzivni tok, ki zajema izkustvo problema s strani posameznikov, deljenje te izkušnje z ostalimi člani skupnosti s pomočjo diskurza, združevanje teh posameznikov z namenom iskanja rešitve za ta problem, zagovorništvo različnih rešitev problema in ovrednotenje rezultatov, ki sledijo kot logična posledica rešitev, pri čemer se je v celotnem procesu treba opirati na dognanja, pridobljena s pomočjo znanstvenih metod. Prav sposobnost diskurzivnega komuniciranja in znanost sta dve izmed ključnih značilnosti človeških bitij, ki nas ločujeta od ostalih živali na tem planetu.

Danes se soočamo s krizo demokratične deliberacije – medsebojnega komuniciranja z namenom postavljanja in doseganja skupnostnih ciljev. Prvi dejavnik, ki povzroča krizo, je sektaštvo. Problem sektaštva so v Federalističnih spisih obravnavali že ustanovni očetje ZDA, dodatno teoretsko podlago pa nudi Habermas, ki pravi, da je v modernih družbah javnost konstituirana kot mnoštvo frakcij, te pa med seboj tekmujejo za politično moč in družbeni prestiž. 

Vsaka frakcija ima svojo ideologijo, svoje cilje, svojo predstavo idealne ureditve družbe, predvsem pa želi dominirati nad ostalimi. Pri tem člani različnih frakcij stežka sodelujejo in komunicirajo z ostalimi frakcijami na način, da bi iskali kompromise in skupne rešitve, saj je to pogosto celo nemogoče, predvsem takrat, ko se soočita diametralno nasprotni (ekstremni) stališči, med katerima ni mogoče doseči kompromisa, politika pa tako tragično postane igra ničelne vsote, ki sprovede absolutnega zmagovalca in absolutnega poraženca.

Drugi dejavnik, ki povzroča krizo demokratične deliberacije, so personalizirane realnosti posameznikov, ki jih zaznamujejo t. i. alternativna dejstva. Če so še v 20. stoletju člani neke politične skupnosti (države) realnost dojemali podobno, so živeli v “istem svetu” oz. so bili člani skupnosti strukturno uglašeni, pa se s pojavom in razvojem digitalnih medijev in družbenih omrežij družba strukturno razglašuje, saj algoritmi vsakemu posamezniku kažejo prilagojeno verzijo realnosti. Da ponazorim: če so se nekoč vsi člani skupnosti strinjali, da je banana užitna, in je bilo ključno vprašanje, ali se jo pravilno lupi od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol, pa danes ena stran pravi, da banane sploh niso užitne, druga stran pa pravi, da jo je treba jesti skupaj z olupkom. Posledica takšne strukturne razglašenosti, ki jo politična propaganda spodbuja v imenu boja za boljši jutri (zmage na volitvah), je ta, da je vmesno, zdravorazumsko mnenje izločeno iz prostora javne deliberacije, politično tekmovanje pa postane podobno vojni. 

Različnemu razlaganju sveta in realnosti pritiče tudi različen diskurz, kar privede do tega, da različne frakcije uporabljajo popolnoma različne kategorije in popolnoma različne besede za opisovanje istih stvari. Tako se zahodne družbe danes soočajo s problemom, da njeni člani sicer uporabljajo jezik z enako slovnico, a s popolnoma različnimi pomeni za besede, zaradi česar racionalna komunikacija med pripadniki različnih družbeno-političnih frakcij ne more steči. 

Zaradi strukturne razglašenosti zahodne družbe izgubljamo deliberativen potencial, ki ga Dewey postavlja v središče demokracije, posledično pa je politično komuniciranje bolj podobno uličnim prepirom kakor resnim razpravam o prihodnosti družbe. Izvirni greh zgoraj naštetih problemov je individualizem, ki je vtkan v temelje naše kulture še iz pred-znanstvenih in pred-tehnoloških časov, torej iz časa družbe splošnega pomanjkanja. Dewey je predlagal, da se takšno kulturo preseže s pomočjo izobraževanja, ponudi pa še eno rešitev.

Individualizem in kapitalizem naj bi poganjal občutek negotovosti, ki ga posameznik naslavlja tako, da si skuša nakopičiti čim več bogastva – sam zase. A v družbi izobilja občutek negotovosti ne izhaja več iz narave, temveč ga (umetno) ustvarjajo institucije, ki so pod popolnim človeškim nadzorom, pri čemer je Dewey identificiral še vedno aktualen razredni konflikt med finančnim kapitalom na eni in delavstvom na drugi strani.

Koncentracijo bogastva in moči ter korporativno strukturo bi morala po Deweyjevem mnenju nadomestiti skupnostna ekonomija, torej zadružništvo in podobne alternativne oblike ekonomskih odnosov. V tem segmentu alternativnih oblik organizacijskih in produkcijskih odnosov so danes ZDA vodilna država na svetu, pa čeprav v širši kolektivni zavesti veljajo za največje nasprotnike demokratične skupnostne ekonomije – kar je še en kulturni ostanek iz preteklega sveta, ki ne obstaja več.