Je Jugoslavija potrebovala Rudnik urana Žirovski vrh zaradi jedrskega orožja?

Začetek pridobivanja uranove rude v Žirovskem vrhu v Poljanski dolini sega v leto 1982. Zakaj si je takratna Jugoslavija želela odpreti rudnik? Nekateri so prepričani, da ne zgolj zato, da bi iz njega prišlo gorivo za Jedrsko elektrarno Krško. Pravi razlog, menijo nekateri, je drugje, bolj skrivnosten. Dušan Plut, član predsedstva prve demokratične slovenske vlade, je prepričan, da je lahko celotna zgodba Jedrske elektrarne Krško in Rudnika urana Žirovski vrh tudi zgodba o tem, da takratna Jugoslavija ni nikoli opustila ambicij, da bi postala jedrska sila. Plut navaja akademika Andreja Župančiča, pokojnega profesorja na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Ta je v 80. letih prejšnjega stoletja pisal, da je imela takratna Jugoslavija zelo resne ambicije, da bi izdelala jedrsko bombo. To sta mi, pravi Plut, potrdila tudi dva od članov generalštaba Jugoslovanske armade, s katerima sem se pogovarjal.

Dejstvo je, da je šlo pri odpiranju rudnika bolj za politične kot ekonomske razloge. Izkopanine so bile siromašne z uranom, domači uran je bil že od samega začetka dražji kot na svetovnem trgu.  V letih od 1987 do 1990 je bila cena uranovega koncentrata iz Rudnika urana Žirovski vrh 40 USD, na svetovnem trgu od dobrih 22 do 35 USD. V času zapiranja rudnika je bil slovenski uran 150 odstotkov dražji od najbolj ugodnih ponudb. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj se je Slovenija odločila zapreti rudnik. Že prej so od skupnega projekta zaradi ekonomskih razlogov  odstopili Hrvati.

Zaradi rudnika se je razvijala Poljanska dolina, dobila je novo cesto, razvijala se je Gorenja vas, v rudniku je bilo zaposlenih 500 ljudi. A domačini so bili tudi zaskrbljeni, strah pred morebitnim radioaktivnim sevanjem je bil velik. Imeli smo občutek, da nam nekaj prikrivajo, pravi Cilka Štucin, domačinka, ki živi približno 100 metrov stran od enega od vhodov v rudnik ter od odlagališča rudarske jalovine Jazbec. Če si govoril s šefom rudnika, so govorili, da je vse v mejah normale, da ni nič nevarno in da ni sevanja, pravi Štucinova in nadaljuje, da so jih tisti, ki pa niso bili povezani z rudnikom, prepričevali, da rudnik vpliva na okolje in njihovo zdravje ter da bodo to že še spoznali. Upokojena škofjeloška zdravnica Štefanija Križnar, ki tako kot Štucinova govori o veliko obolelih za rakom, si je v času takratne Jugoslavije prizadevala, da bi o tem naredili raziskavo. Niso nam je dovolili izvesti, čeprav smo pripravili dober predlog, pravi Križnarjeva. V razvojni ambulanti je s sodelavci ugotavljala, da se število otrok z razvojnimi motnjami v takratni škofjeloški občini povečuje. Leta 1976 je bilo na 600 rojstev šest otrok z razvojno motnjo, leta 1986 pa je bilo na 570 rojstev takih otrok osem. Res pa je, dodaja Križnarjeva, da ni mogoče trditi, da je bilo to ravno zaradi rudnika urana.

Medtem direktorica današnjega Rudnika Žirovski vrh Hiacinta Klemenčič poudarja, da so v podjetju ves čas spremljali zdravstveno stanje zaposlenih in upokojenih delavcev. Poudarja, da nikoli niso ugotovili nobenih zdravstvenih težav ter da je v vseh letih podjetje  tožil le en rudar, a da tudi ta ni mogel dokazati, da je za rakom zbolel zaradi dela v rudniku. Podpredsednik prve slovenske vlade Leo Šešerko, ki je leta 1990 sodeloval pri zaprtju rudnika, pa pripoveduje, da rudarji v tistem času niso nosili zaščitne opreme, da na ustih niso imeli mask, čeprav so delali v zelo prašnih razmerah.

V zadnjih letih so nekateri prišli na dan z idejo, da bi Jedrska elektrarna Krško lahko spet začela uporabljati slovenski uran. Domačine je to razburilo, toliko bolj, ker država niti po 28 letih ni poskrbela, da bi se domačini zaradi preteklega rudarjenja počutili varne. Medtem ko je odlagališče Jazbec pred leti prešlo v upravljanje na Agencijo za jedrske odpadke, odlagališče hidrometalurške jalovine Boršt zaradi plazu, na katerem je postavljeno, drsi v dolino. Največji premik, šlo je za več kot en meter, se je zgodil leta 1991. Pozneje so uspeli plaz stabilizirati z vrsto ukrepi, med drugim z gradnjo več kot 300 metrskega drenažnega rova,  s pomočjo katerega odvajajo zaledne vode, ki povzročajo plazenje. Kljub temu danes plaz še vedno drsi tri centimetre na leto. Z njim pa tudi 400.000 kubičnih metrov radioaktivnih odpadkov. Nekateri svarijo, da je rudnik zato danes tempirana bomba.

Kaj bi se zgodilo v primeru najbolj črnega scenarija, se pravi, da bi  radioaktivni odpadki zdrseli v dolino?  Direktorica Rudnika Žirovski vrh Klemenčičeva pojasnjuje, da o tem obstaja študija, s katero ugotavljajo, da bi se hidrometalurška jalovina raznesla po porečju Berbovščice, Sore in Save. V najslabšem primeru bi bilo treba začasno evakuirati 50 domačinov. In kaj bi to pomenilo za okolje, za zdravje ljudi? Dejansko bi bila doza sevanja, ki bi jo prejeli prebivalci tega območja, odgovarja Klemenčičeva, večja od dovoljene. 

Da gre za plazovito območje, pa so strokovnjaki vedeli že prej. Pri načrtovanju rudnika je že od  70. let prejšnjega stoletja sodelovalo tudi podjetje IBE. Krešimir Kvaternik, projektant  iz omenjenega podjetja, pojasnjuje, da so takrat razmišljali o štirih lokacijah, da pa je bila na koncu izbrana, pravi, današnja, ker je bila najbolj ugodna oziroma najmanj neugodna.  Morda je danes postavljena na nesrečni lokaciji, ampak moramo vedeti, da je praktično vsa Slovenija plazovita, nadaljuje Kvaternik. Priznava, da se je vedelo, da je pod Borštom nek fosilni plaz, ampak da je bil praktično miren.

Kvaternik danes predlaga dodatne ukrepe, s katerimi naj bi ustavili plazenje, a tega, da bo plaz 100-odstotno ustavljen, pravi, ne more zagotoviti nihče.

Država je za sanacijo nekdanjega rudnika urana, v katerem so začeli pridobivati uranovo rudo leta 1982, dela pa s sklepom vlade ustavili leta 1990, doslej vložila 76,7 milijona evrov, rok za  njegovo dokončno sanacijo pa že večkrat prestavila. Kljub težavam zaradi plazu direktorica Direktorata za okolje Tanja Bolte napoveduje konec sanacije v letu 2020.