Je korupcija stvar vzgoje ali pravil igre?

Pred približno dvema desetletjema sta ekonomista Raymond Fisman in Edward Miguel odkrila zanimiv naravni eksperiment, s katerim sta skušala prispevati k rešitvi tega vprašanja, ki je eno temeljnih in najstarejših v družboslovju.

Njuno študijo s pomenljivim delovnim naslovom Cultures of Corruption (v prevodu Kulture korupcije) ponavadi predstavljajo takole: nekateri diplomati Organizacije združenih narodov prihajajo iz držav z nizko stopnjo korupcije, kot je Švedska, drugi pa iz držav, kjer je ta vsesplošno razširjena, na primer iz Egipta. Ko so bili diplomati na začetku 21. stoletja napoteni v New York, so lahko zaradi svoje imunitete ravnali povsem samostojno – denimo v skladu z normami, ki so jih ponotranjili doma.

Izkazalo se je, da tisti iz kultur z nizko stopnjo korupcije niso ravnali koruptivno, drugi pa. Natančneje: prvi so storili malo parkirnih prekrškov, drugi so pridno kopičili neplačane parkirne kazni. Ker ni bilo nadzora, so se lahko njihove ponotranjene družbene drže pokazale v polni meri.

Švedski diplomati naj bi poosebljali kulturo, v kateri je korupcija popolnoma nesprejemljiva, zato so se tako vedli tudi v drugem okolju, čeprav jih nihče ne bi mogel kaznovati. Egiptovski diplomati so ponazarjali nasprotje. Če pogledamo surove, statistično neobdelane številke, so Švedi v povprečju zbrali nič parkirnih kazni na diplomata, Egipčani pa približno 140. Ta razlika je vztrajala še po statističnem upoštevanju številnih očitno pomembnih razlik med kulturami, kot je stopnja gospodarske razvitosti.

Če se pri pregledu podatkov povzpnemo po indeksu državne korupcije za eno točko navzgor, se število neplačanih kazni diplomatov iz takšnih držav poveča za skoraj 80 odstotkov. Vrednosti korupcije na ravni držav se v celotnem vzorcu raztezajo približno od –2,5 do +1,5 (od najmanj koruptivnih, kot je Švedska, do najbolj koruptivnih, kot je Egipt). Grafikon 1 prikazuje ta odnos.

Na žalost omenjeno študijo pogosto predstavljajo samo skozi to prizmo, čeprav vsebuje kopico drugih zanimivih ugotovitev.

Fisman in Miguel sta analizirala podatke tako za obdobje, ko sankcioniranja sploh ni bilo, kot za poznejše obdobje zaostrenega nadzora, ko diplomatska imuniteta ni več zagotavljala zaščite. Prvo obdobje je trajalo približno od konca leta 1997 do oktobra 2002, ko neplačane kazni večinoma niso imele posledic. Drugo se je začelo novembra 2002, ko je mesto New York začelo sankcionirati večkratne kršitelje – zlasti z odvozom vozil ali odvzemom diplomatskih registrskih tablic tistim, ki so nakopičili več neplačanih kazni.

Ta nenadna institucionalna sprememba nam omogoča jasno primerjavo razmer pred kaznovanjem in po njem ter tako pomaga razločiti vpliv temeljnih družbenih norm (ki so ves čas ostale enake) od vpliva materialnih spodbud (ki so se vmes močno spremenile). To je pomembno, saj se v družboslovju pojavljata dva modela razlaganja človeškega obnašanja.

Prvi namiguje, da ljudje na svet vedno gledajo samo skozi perspektivo lastne kulture, v katero so bili socializirani, in bodo zato povsem ali vsaj dokaj neodzivni na hipne spremembe v novem okolju, v katerega so prišli od drugod. Spremembe v obnašanju – kot odziv na spremembe v okolju – so možne le, ko mine veliko časa in ko se kultura posameznikov ustrezno prilagodi, tako da vidijo svet na nov način. Potrebna so desetletja ali celo zamenjava celih generacij in nastanek novih socializacijskih vzorcev v otroštvu.

Drugi model je fleksibilnejši in bolj poudarja racionalni del človeške percepcije in obnašanja. Kultura nas deloma oblikuje, zato v določenih okoliščinah delujemo kar brez razmisleka in preprosto v skladu z normami, ki smo jih bili priučeni, kakršnekoli že so. Toda ko gre za resne odločitve, ki imajo lahko za nas hude posledice, to začutimo in dvakrat ali trikrat razmislimo, kaj storiti – ne prepustimo se svojim kulturnim intuicijam.

Ta model bi v kontekstu študije o korupciji in diplomatih predlagal naslednjo dvostopenjsko razlago: če švedski diplomat meni, da je z vidika norm, v katere je bil vzgojen, narobe parkirati na stroške javnosti, tega verjetno ne bo počel; celo takrat ne, ko bi lahko kot javni funkcionar tako ravnal brez posledic. Nadalje, če egiptovski diplomat meni, da s parkiranjem na javni račun ni nič narobe, bo pravila verjetno kršil. Ker parkiranje ni praksa, ki je za človeka (z dobro plačanim poklicem diplomata) posebej pomembna in o kateri je vredno veliko razmišljati, se preprosto ravna po kulturni normi, ki je je vajen.

Toda če se človek znajde v situaciji, kjer so posledice mnogo bolj resne, bi omenjeni razlagalni model trdil, da kultura začne izgubljati svojo moč. Natančneje, posameznik iz države z nizko stopnjo korupcije, kakršna je Švedska, bo precej verjetno prekršil lastne norme in ravnal koruptivno, če je na kocki dovolj veliko. Denimo, če bi pravilno parkiranje naneslo stroške v višini več mesečnih plač. Podobno bi človek iz države z visoko stopnjo korupcije, kakršna je Egipt, dvakrat premislil ter se verjetno vedel družbeno odgovorno in nekoruptivno, če bi bilo tveganje zanj veliko – denimo, če bi kršitvi pravil hitro sledila stroga kazen.

S tega vidika so rezultati študije izjemno zanimivi. Prvič, koruptivno ravnanje vseh diplomatov se je po uvedbi dejanskega sankcioniranja praktično čez noč skoraj popolnoma zmanjšalo. Diplomati niso mogli več neovirano slediti svojim kulturnim prepričanjem, temveč so morali upoštevati, koliko bi jih njihovo ravnanje utegnilo stati. Število parkirnih prekrškov se je pri vseh (razen pri tistih, ki so že prej vedno parkirali pravilno) zmanjšalo za približno 98 odstotkov! Grafikon 2 prikazuje spremembo skozi čas. V tem pogledu so institucije in sankcije prevladale nad kulturo.

Enako zanimiva je druga ugotovitev. Čeprav se je število parkirnih prekrškov v absolutnem smislu strmo zmanjšalo pri vseh, je kultura korupcije tudi v obdobju po uvedbi sankcij še naprej pozitivno napovedovala njihovo število – in to približno enako močno kot prej. Korupcija je očitno trdovratna, celo ob jasnih spodbudah za nasprotno ravnanje.

Diplomati iz bolj koruptivnih držav so potem, ko je bilo takšno ravnanje zaradi sankcij zanje bistveno nevarnejše, vsaj v relativnem smislu še vedno pogosteje nadaljevali s kršitvami. Grafikon 3 prikazuje razlike med državami (te obstanejo tudi po vključitvi kontrolnih spremenljivk).

Vir: študija Cultures of Corruption

Institucije lahko močno vplivajo na kulturo in v absolutnem merilu precej zamejijo njen vpliv. Toda v relativnem smislu kultura zadrži nekaj svoje moči.