Je Nemčija pred zgodovinsko prelomnico?

Na koncertni turneji svetovnega zvezdnika Eda Sheerana je bil eden izmed tistih, ki so občinstvo ogrevali pred nastopom zvezde večera, ameriški raper Macklemore. Med nastopi je večkrat vzklikal geslo: Svobodna Palestina.

Potem pa je eden izmed lastnikov stadionov, Robert Kraft, zahteval, da morajo Macklemora zaradi kritičnega stališča do Izraela odpustiti, ali pa stadiona ne da. In k temu pritegnil tudi lastnike drugih stadionov.

Zgodba se še razvija, zanimivo ob tem pa je, da Robert Kraft in ostali milijarderji, lastniki stadionov, nimajo težav denimo, če pri njih nastopa Kanye West. Njegove nastope so sicer zavrnile številne države zaradi njegovih antisemitskih objav in ker je povsem odkrito slavil Hitlerja.

Ta dvojna merila se zelo očitno izražajo marsikje.

Če podrobneje pogledamo stranko Alternativa za Nemčijo s kratico AfD.

Stranka je na nedavnih volitvah v zvezni deželi Saška-Anhalt dobila več kot 43 odstotkov glasov. Za zgodovinsko primerjavo, Hitlerjeva NSDAP je na volitvah leta 1933 dobila približno enak odstotek, Saška pa je bila vedno ena izmed dežel, kjer je imela skrajna desnica visoko podporo.

Stranka AfD, ki lahko že danes doseže visoke odstotke na volitvah še v dveh zveznih deželah in seveda cilja na zmago na zvezni ravni in prevzem oblasti, je sama po sebi polna nasprotij, ki pa zaenkrat očitno volivcev niti malo ne motijo.

Če jih naštejemo nekaj: stranka formalno podpira Izrael. Po drugi strani je znano, da so znotraj stranke člani z močnimi antisemitskimi težnjami in pristaši teorij zarot. Med člani je običajen zgodovinski revizionizem, zmanjšujejo obseg ali celo zanikajo holokavst. Kot je dejal nekoč njen vplivni član, holokavst je samo majhen ptičji kakec v sicer veličastni tisočletni nemški zgodovini.

So proti negovanju kulture spomina in opomina na grozote druge svetovne vojne, relativizirajo krivdo.

Tudi ameriške judovske organizacije menijo, da so nevarni. Kljub uradnemu prilizovanju Izraelu. Ki ga seveda izrabljajo za krepitev sovraštva proti islamu.

Naprej, ena izmed voditeljic stranke Alice Weidel, po videzu in tudi poklicu ekonomistka, bankirka. Je lezbijka, ki živi s svojo ženo in otroki v Švici.

Ob tem, da stranka ostro zagovarja le tradicionalno družino in je proti pravicam LGBTQ. Sicer to spet ni nekaj, česar ne bi poznali že iz zgodovine.

Eden izmed glavnih Hitlerjevih sodelavcev na začetku, Ernst Roehm, vodja vplivne SA, paravojske, ki je štela milijone, je bil takorekoč odkriti gej. Kljub temu, da je bila nacistična doktrina uradno ostro proti temu, so ga, dokler so ga potrebovali, tolerirali. Potem je Roehm, kot vemo, slabo končal, v akciji, poimenovani "noč dolgih nožev", leta 1934 so navsezgodaj SS-ovci vdrli v hotel, kjer je bilo vodstvo SA, in vse pobili. Šlo je za boj za vpliv in prevlado, vendar pa so kot nekakšno opravičilo potem navajali njihovo moralno izprijenost.

Če daje Weidel torej sodoben, urbani videz, ki stranki koristi pri pridobivanju glasov tudi tega sloja, pa je seveda v stranki še vse kaj drugega. Odkriti podporniki nacističnega režima, SS, zanikovalci holokavsta itd. Če sploh ne omenjamo cestnih nasilnežev, ki jih izrabljajo za napade na tujce in na kogarkoli, ki jim ne diši, in se z njimi dobivajo naskrivaj, ko kujejo načrte, kako izpeljati veliko remigracijo.

Tudi to, da je žena Alice Weidel rojena na Šrilanki, očitno ni moteče. Čeprav je njihov boj proti migrantom in tujcem nasploh glavna platforma za pridobivanje volivcev.

So za izgon takorekoč vseh tujcev, tudi tistih, ki imajo nemško državljanstvo.

Čeprav je denimo politični svetovalec AfD Filip Gašpar, rojen v Nemčiji, starši so gastarbajterji s Hrvaške, v intervjuju za enega izmed hrvaških medijev dejal, da ne bodo kar prišli po hrvaške zdravnike, sestre, gradbenike itd. in jih odvlekli nazaj, pa je vendarle to njihova doktrina, velika remigracija bi zajela milijone ljudi.

Ostali bi lahko samo Nemci po prednikih in krvi.

Tudi sovražen odnos do migrantov sicer ni nekaj novega. Zahodna Evropa je po vojni, ne samo Nemčija, tudi druge države, Belgija denimo za svoje rudnike, potrebovala veliko delavcev. Takrat so množično prihajali tudi iz drugih evropskih držav, Jugoslavije, tudi Italije denimo. In tudi oni, čeprav so jih krvavo potrebovali, so bili drugorazredni državljani, živeli ločeno, druženje je bilo takorekoč družbeno nesprejemljivo.

Na gnev ljudi danes, ki ga podpihuje in izrablja stranka, očitno prav nič ne vpliva podatek, da se je v Nemčiji število prosilcev za azil od lani zmanjšalo za 48 odstotkov.

Morda največja dvoličnost pa je, da se predstavljajo kot zagovorniki in zastopniki delavcev.

Pa seveda niso in če bi brali njihov program, bi videli, da je klasičen program kapitala, nižji davki, manj za socialo, manj za javne storitve itd. Kmetje, za njih so na začetku celo predlagali ukinitev subvencij, naj gredo lepo na trg. AfD seveda v tem tudi ni nič tako posebnega, podobno se kot zagovornik delavcev predstavlja ameriški predsednik Trump. Stranki pa lepo uspeva, da ekonomski strah ljudi preusmerja v ksenofobni nacionalizem.

Stranka pa gre še dlje. Zagovarjajo izstop iz EU, tudi iz evra in schengna.

Vsi, ki se malo spoznajo na ekonomijo, vmes je tudi Weidel, vedo, da bi to bilo za nemško gospodarstvo lahko zelo zelo slabo, ampak ja, sliši pa se fino - spet naš denar pa spet bomo sami suvereno odločali itd., izgubili pa bi seveda trg in druge ugodnosti. Kako debelo bodo gledali suvereni Nemci, ko bodo denimo po počitnicah na Hrvaškem plačevali po več sto mark visoke račune za telefon, internet ...

Večina podpornikov pa najverjetneje programa tako ali tako ni niti pogledala. Slišijo, kar želijo. Predvsem pa se čutijo slišane in videne. AfD dela, hodi od kraja do kraja, prireja mitinge, prireja veselice s klobasami, pivom in plesom. Ustvarja občutek skupnosti. Hkrati z občutkom večvrednosti. Grmi proti etabliranim strankam, ki roko na srce res slabo delajo, kancler Scholz pa je tako nepriljubljen, da ga njegov SPD prav prosi, naj jih ne hodi podpirat na lokalne volitve.

Še en odklon, AfD v nasprotju z večino sorodnih strank v Evropi tudi odkrito izraža prijateljstvo z Rusijo, med člani naj bi bili tudi ruski agenti, so proti pomoči Ukrajini, tudi to nikogar ne moti.

Mnogi iščejo razloge uspeha AfD v zgodovini in nekakšnem nacionalnem karakterju ljudi iz Vzhodne Nemčije, Prusije, kjer ima AfD največjo podporo. Res je, da so Prusi nekako prišli v zgodovino kot narod, ki je zagovornik trde vojaške roke in discipline.

Potem pa je seveda še vse, kar se je dogajalo po padcu berlinskega zidu in združitvi Nemčij.

Razvpiti Treuhand, nemška vladna agencija, je po letu 1990 izvedel privatizacijo več kot 90 odstotkov vzhodnonemške ekonomije, izgubljenih je bilo več kot 2 milijona (vzhodnonemških) služb, premoženje je šlo v roke v glavnem zahodnonemškim lastnikom.

Vse to je grenka izkušnja, toda AfD je bila ustanovljena na zahodu države. Na zahodu, kjer so po vojni številne vplivne položaje v javni upravi in institucijah brez težav zasedli nekdanji nacisti. Prava denacifikacija se je začela šele v 60., z vrhom med vladanjem kanclerja Willyja Brandta, ko so se nove generacije soočale z zločini staršev in starih staršev.

Zdaj bodo morda že kmalu odkriti simpatizerji Hitlerjevega režima zasedli položaje na čelu vojske, obveščevalnih služb, izobraževalnih ustanov, policije ...

Medtem pa v Nemčiji poteka vzporedno še en potencialno nevaren proces. Nemčija se militarizira, krepi se vojaški proračun, so že četrti na svetu po izdatkih, diši tudi po obveznem naborništvu.

AfD ima mednarodno podporo, predvsem v ZDA imajo oboževalce, kot so Elon Musk, J. D. Vance in Trump.

In drugače kot pri sorodnih strankah in politikih, kot sta Giorgia Meloni ali Marine Le Pen, ki se trudijo malo olepšati podobo in se odmakniti od fašističnih korenin, da bi pridobili tudi bolj zmerne volivce, je pri AfD občutek, kot da bližje ko so oblasti, trši postajajo. Zaenkrat žal kaže, da jim to prinaša uspeh. In da so se motili tisti, ki so bili gluhi za opozorila, ko se je stopnjevalo, ko se je pojavila NPD, pa potem Pegida in nazadnje AfD. In ki so menili, da je Nemčija imuna na vrnitev nekih zavržnih ideologij.