Je skrivnost Veronike Deseniške končno razkrita?

Dolina Gračnice je ena tistih dolin, kjer čas teče počasneje in za povrh se je med temi gostimi gozdovi in kamnitimi ostanki kartuzijanskega samostana v Jurkloštru – morda – pred šestimi stoletji pisala ljubezenska zgodba, ki še danes buri domišljijo. Zgodba o Veroniki Deseniški in Frideriku II. Celjskem, zaljubljencih, ki sta se odločila ljubiti proti pravilom, družbenim pričakovanjem in celo političnim koristim.

Pred kratkim so v vatikanskih arhivih odkrili dokument, ki ga je v Vatikan manj kot desetletje po Veronikini smrti poslal Friderik II. "In je prosil, naj ga po smrti pokopljejo prav v kapeli kartuzijanskega samostana v Jurkloštru. Navedel je točno določeno mesto. Ta intimna želja Friderika se zdi kot prepričljiv argument v prid tezi, da je zato želel biti pokopan prav v tej kapeli, ker je dal sem prekopati svojo ljubljeno Veroniko, kamor jo je prenesel iz Braslovč nekaj let po tem, ko so jo pokopali," mi med kazanjem morebitnih okvirjev kapele razlaga predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta Mija Oter Gorenčič, ki upa, da se bodo lahko kmalu lotili tudi arheoloških izkopavanj. "Če odkrijemo žensko okostje, potem lahko skoraj stoodstotno potrdimo, da gre za Veroniko. Na ozemlju samostana se pač žensk ni pokopavalo."

Zgodba Veronike in Friderika ostaja v svojem bistvu preplet dejstev, ljudskih pripovedi in legend.

Pater dr. Karel Gržan je eden prvih, ki je javno postavil hipotezo, da sta se zaljubljenca v času svoje prepovedane zveze skrivala prav v Jurkloštru, vendar zanjo ni neposrednega zgodovinskega dokaza, pravi tudi Mija Oter Gorenčič.

Tragične zgodbe pač rade burijo domišljijo. Okoli "slovenskega Romea in Julije" so se spletle številne interpretacije – verjetne in manj verjetne, a vedno privlačne.

Eden najnovejših prebojev v raziskovanju je tudi teza, da Veronika pravzaprav ni bila preprosta Zagorka, ampak Vojvodinka iz nižjega plemstva. Kje je spoznala Friderika? Tega zgodovina ne ve. Nekateri menijo, da je bila spletična Friderikove prve žene Elizabete Frankopanske. Njun zakon ni bil srečen, živela naj bi vsak na svojem gradu. Potem pa naj bi ju Herman, Friderikov oče, hotel ponovno združiti oziroma zvezo oživiti, in sicer s tem, da bi se skupaj odpravila v Krapino, tam pa naj bi leta 1422 Elizabeta v nepojasnjenih okoliščinah umrla. Sta se takrat Friderik in Veronika že poznala? Tudi tega viri ne morejo povsem potrditi, potrjuje pa njuno zvezo dokument oziroma Friderikovo pismo beneški republiki. "Imamo ohranjeno lastniško gradivo, zapis iz junija leta 1425, kjer je Friderik preko svojega odposlanca zaprosil beneško republiko za podelitev zatočišča, azila. Ker Herman grozi njemu in njegovi soprogi. Torej lahko domnevamo, da sta bila tistega leta Friderik in Veronika že poročena," razlaga soavtor razstave o Veroniki Deseniški in višji kustos Pokrajinskega muzeja Celje mag. Damir Žerič.

Celjski grofi so svoj vzpon gradili s premišljenimi poročnimi zvezami. "Celjani so dobili na podlagi sorodstvenih povezav okoli 45 gradov." Veronikin prihod v življenje njihovega potomca je sprožil pravi politični vihar. Navsezadnje je Veronika lahko ponudila le ljubezen, premoženja pa ne. Friderikov oče, Herman II. Celjski, je zgodbo prevzel v svoje roke. Najprej je dal porušiti grad Fridrihštajn, kamor sta zaljubljenca pobegnila. Friderika je dal zapreti, Veroniko pa ujeti in ji soditi zaradi čarovništva. Čeprav je bila prvič oproščena, je bila njena usoda zapečatena: po ukazu Hermana sta jo viteza pod Ojstrico utopila v lesenem čebru.

Čeprav bi se lahko, se Friderik po Veronikini smrti nikoli več ni poročil. Po nekaterih virih naj bi si v bližini kartuzije celo zgradil prebivališče in daroval številne darove v spomin nanjo oziroma za maše in molitve v čast njuni ljubezni tudi po smrti. Zgodba še danes privablja obiskovalce in raziskovalce. Janko Cesar, direktor Zavoda Odon Jurklošter, ki rad po hodnikih nekdanjega samostana ter preverjeni in malo manj preverjeni zgodovini popelje vsakogar, ki ga tematika zaljubljencev zanima, pravi: "Ljudje hočejo to zgodbo vedno znova poslušati. Nekaj v tej zgodbi te potegne vase."

"Ta zgodba je ravno prav skrivnostna, tragična, dramatična in ima elemente neke brezpogojne ljubezni. Tudi zato je tako privlačna," meni tudi Špela Hribernik, ki se rada prelevi v Veroniko Deseniško in obiskovalcem tako pričara še pristnejše doživetje.

Morda res ne poznamo vseh dejstev. Morda se zgodba Veronike in Friderika izgublja med hipotezami in šepeti kronistov. A nekaj je jasno: njuna ljubezen je preživela stoletja. Ne zato, ker bi bila popolna, temveč zato, ker je bila človeška. Ker je postavila srce pred moč. Bila je kratkega veka, a polna strasti, ki jo ljudje včasih zaman iščemo, ob tem pa vseeno pozabljamo, da prava ljubezen pravzaprav ni le to. Je nepopolnost, ki jo izberemo, je človek, ki ga vidimo takšnega, kot je, predvsem pa prava ljubezen ni hipna sreča, ampak odločitev, ki jo živimo. In morda z neslišnim šepetom podobne modrosti danes vsakemu, ki želi prisluhniti, šepeta ženska, ki je zaupala, ljubila in potem kljub smrti vseeno dobila večnost tudi na tem svetu.