Je svet v zadnjih nekaj stoletjih res postal manj nasilen – in zakaj?

Nathan Robinson ni osamljen v svoji negativni oceni. Steven Pinker gre v nos kar nekaj družboslovcem in še več humanistom. Filozof John Gray, antropolog Jason Hickel in analitik Nassim Taleb redno in brez prikrivanja sporočajo ne zgolj svoje nestrinjanje s Pinkerjem, marveč izrecen prezir in posmehljivost do njega. Pred dvema letoma ga je skupina lingvistov celo poskušala izgnati iz Ameriškega združenja lingvistov zaradi njegovega domnevnega seksizma in rasizma, a so bili pri tem neuspešni. V opisu nedavnega zbornika The Darker Angels of Our Nature, ki je zelo očitna kritična aluzija na naslov Pinkerjeve verjetno najbolj slavne knjige iz leta 2011, uredniki izpostavljajo, da je Pinkerjevo delo preprosto "ponarejena zgodovina." 

Kaj jih tako moti na njem in njegovem delu? Običajni, glavni predmet spotike je Pinkerjev prikaz, analiza in razlaga domnevnega zatona nasilja skozi celotno človeško zgodovino od izhodiščno izrazito visokih stopenj v brezdržavni, lovsko-nabiralniški, hortikulturni predzgodovini do nižjih stopenj z nastankom in konsolidacijo zgodovinskih držav v času vzpona prvih civilizacij, pa do (relativno gledano) najnižjih stopenj nasilja danes, v modernosti. Kritike včasih moti že sam sentiment, da bi lahko bilo človeštvo v nekdanjem preprostem, prvobitnem stanju narave bolj nasilno od človeštva v kasnejšem (sploh današnjem) družbenem, nenaravnem stanju domnevne dekadence, potrošništva, sebičnosti, individualizma, kapitalizma in privatne lastnine. Moti jih tudi implicitna Pinkerjeva sugestija, da svet danes ni tako zelo slab in nepopravljivo apokaliptičen, kot sicer z veliko vnemo trdijo nekateri politiki in aktivisti.

Vse to so šibki in intelektualno neiskreni razlogi za skepso do Pinkerjeve teze. Obstajajo pa močni in legitimni razlogi, da ne sprejmemo delov Pinkerjeve poenostavljene pripovedi. V nekaj tednih bo v reviji Journal of Peace Research izšel članek, v katerem podrobno preučim metodološke pomanjkljivosti antropoloških in arheoloških virov, na katere se zanaša Pinker za svojo trditev, da je bila človeška predzgodovina izrazito nasilna in v stanju endemičnega vojskovanja. Izkaže se, da je bila vojna v tipični predzgodovinski družbeni obliki, tj. pri nomadskih lovcih-nabiralcih, v resnici redek dogodek – drži pa, da so kar dobro poznali medosebno smrtonosno nasilje, tj. umore. To sicer ne pomeni, da se je vojna pojavila šele z nastankom prvih civilizacij in držav, kot trdijo nekateri Pinkerjevi kritiki. Nasprotno, Pinker ima prav, da so bile mnoge preddržavne družbe, kot so denimo kompleksni lovci-nabiralci in še bolj hortikulturna plemena, izrazito vojno naravnane in so izkušale celo zgodovinsko najvišje stopnje nasilne smrtnosti. Toda takšne kompleksne, hierarhične preddržavne družbe niso bile pravilo v večjem delu človeške predzgodovine, tj. med 300.000 let pred našim štetjem, ko se pojavi anatomsko moderni človek, pa vse do okoli 8.000–10.000 pred našim štetjem, ko se začne počasna tranzicija stran od nomadskega lova in nabiranja. Glede tega se Pinker moti.

Na veliko trdnejših tleh je, ko vztraja, da se je v zadnjem tisočletju, predvsem v zadnjih 700 letih, stopnja nasilne smrtnosti zaradi umorov v Evropi močno zmanjšala. Z umikanjem fevdalne anarhije in utrjevanjem centraliziranih držav so se visoke stopnje umorov – okoli 50 smrti na 100.000 prebivalcev – zmanjšale na zgodovinsko dno, tj. okoli 1/100.000. Drugod, denimo v Mehiki, kjer je bila država šibka še v zgodnjem 20. stoletju, je ta dinamika stekla kasneje. To so neprecedenčno nizke stopnje, ki so neprimerljive celo z večino poznanih (čeprav ne vseh) nomadskih lovsko-nabiralniških družb (tam, kot rečeno, so vojne redke, umori pa relativno pogosti).

Podoba je zapletenejša, ko govorimo o vojnah. Pinker izpostavi štiri ključne poudarke. Prvič, vojne med velesilami (državami, ki so daleč najmočnejše v mednarodnem sistemu) so bile še pred nekaj stoletji izrazito pogoste. Med letoma 1500 in 1725 je skoraj vsako leto potekala vsaj ena vojna med velesilami. Nato so v 19. stoletju tovrstne vojne postale veliko redkejše (med letoma 1815 in 1853 ter 1871 in 1914 sploh ni bilo nobene). Zadnjih 70 let izkušamo najdaljše obdobje odsotnosti neposrednega spopada med velesilami. 

Drugič, Pinker se posebej osredotoči na pravkar omenjeno obdobje po drugi svetovni vojni, ki ga je John Lewis Gaddis že leta 1986 poimenoval "dolgi mir", in izpostavi, da so tudi bolj navadne meddržavne vojne (ne zgolj vojne med velesilami) postale manj pogoste kot v preteklosti. Posebej po koncu hladne vojne, v zadnjih treh desetletjih, so meddržavne vojne izrazito redke. (Število državljanskih vojn se je po letu 1960 začelo povečevati, nato pa je po letu 1990 ponovno upadlo.) 

Tretjič, Pinker vztraja, da ne gre le za to, da so vojne postale redkejše, marveč da so tudi manj smrtonosne. Na primer, kljub temu da se je število državljanskih vojn celo povečalo v obdobju "dolgega miru", se je skupni delež smrtnih žrtev po njegovih navedbah zmanjšal in ostal neprecedenčno nizek. 

Četrtič, Pinker domneva, da pri teh dinamikah ne gre zgolj za statistično naključje, marveč za robustno strukturno spremembo. Narava mednarodnih odnosov se je zaradi nedavnih družbenih sprememb, ki so povezane s prehodom v modernost, tako zelo spremenila, da imajo države danes veliko manjšo spodbudo za vojskovanje. Če to drži, je verjetnost, da se bo dolgi mir še naprej nadaljeval, precej visoka; čeprav so seveda izjeme, kot je trenutno potekajoča ruska vojna v Ukrajini, vedno možne.

Glede prvih dveh točk ima Pinker povsem prav in celo njegovi najboljši kritiki, kot sta denimo politolog Bear Braumoeller in sociolog Michael Mann, težko najdejo luknje v njegovem opisu. Tretji poudarek je manj prepričljiv. Če se ozremo k povprečni globalni stopnji smrtnih žrtev v (državnih in nedržavnih) konfliktih od leta 1400 naprej, ne vidimo nobenega splošnega trenda navzdol v zadnjih stoletjih. Med letoma 1400 in 1600 je povprečje v tipičnem 15-letnem obdobju med dva in pet (tudi do 10) smrti na 100.000 prebivalcev. Med letoma 1600 in 1800 je veliko več nihanja. Smrti v nekaterih 15-letnih obdobjih v tem času poskočijo tudi do 100 ali 200/100.000, v drugih se gibljejo med 5 in 50. Po letu 1800 se povprečje zniža in niha med 2 in 20. Nato v prvi polovici 20. stoletja spet poskoči nad 100 ter po drugi svetovni vojni postopoma pada (podobno kot v drugi polovici 19. stoletja) od 10 proti dva in celo pod ena ob koncu stoletja.

Pinkerjev zadnji poudarek je bolj na mestu, kot si misli marsikateri kritik, a vseeno ni povsem trden. Kopica kvantitativnih študij je v zadnjih 30 letih z vrsto metodoloških prijemov in vzorcev res dokazala, da t. i. liberalna triada demokracije, kapitalizma in mednarodnih institucij, ki jo izpostavlja Pinker in ki se je močno razširila po svetu v zadnjih 70 letih, opazno prispeva k zmanjševanju meddržavnih in državljanskih spopadov. 

Najmočnejši in najštevilnejši dokazi v tej literaturi so na strani t. i. demokratičnega miru. Kapitalizem verjetno deloma prispeva k meddržavnemu miru, a manj močno in bolj dvoumno kot demokracija; enako velja za mednarodne institucije. Eden od kapitalističnih mehanizmov, tj. razširjenost mednarodnega trgovanja in vzajemna soodvisnost držav, je denimo veliko manj trden, kot ga prikazuje Pinker. Trenutno je število študij, ki razkriva pozitivne učinke mednarodnega trgovanja na mir, približno enako številu študij, ki učinka ne najde ali pa najde celo negativen učinek. Veliko več jasnih dokazov imamo, da ekonomski razvoj zmanjša verjetnost državljanskih vojn in državnih udarov. 

Dinamika nasilja danes in v človeški zgodovini bolj splošno je zapletena. Poenostavljene podobe, ki jih na nekaterih mestih v svojem delu slika Pinker, zato niso vedno primerne. A enako neprimerne so tudi mnoge ideološke kritike Pinkerja in alternativne pripovedi o zgodovinskem nasilju, s katerimi kritiki prevečkrat poskušajo Pinkerja zgolj naivno obrniti na glavo.