Večino drugih, posebnih pokojnin bi lahko uvrstili med socialne korektive. Nekaj jih je po zakonu o starostnem zavarovanju kmetov, del je vojaških pokojnin ter dodatek tistim, ki imajo pokojnino iz ene izmed republik nekdanje Jugoslavije. Večina izmed njih, razen kmetov, dobiva iz državnega proračuna.
Iz proračuna pa gre še precej drugih dodatkov za različne skupine ljudi. Udeleženci NOB, narodni heroji, borci, vojni veterani, interniranci, upravičenci po zakonu o popravi povojnih krivic in tako naprej, okoli 12 tisoč ljudi, med njimi je tudi nekaj zaslužnih športnikov, znanstvenikov in umetnikov.
In prav zaradi nekaj teh je bil referendum. Če na kratko obnovim, po veljavnem zakonu je lahko vsaka vlada subjektivno določala, kdo bo dodatek dobil, v novem zakonu, ki je padel na referendumu, so samo določili jasna merila. Poleg tega pa so še omejili pravice dobitnikov.
Po zakonu iz leta 1974, ki je zdaj torej veljaven še naprej, so dodatke lahko denimo po smrti prejemnika dedovali tudi družinski člani, padli zakon je to možnost odpravil. In še naprej bodo lahko vsakokratne vlade povsem po lastnih okusih in preferencah določale, kdo bo dobil dodatek. Po padlem zakonu bi to dodeljevale strokovne komisije za vsako področje.
Upravičeno lahko predvidevamo, da bi bila tudi po teh merilih za koga sporna še marsikatera podeljena nagrada. O umetnosti vemo vsi vse in jo lahko vsak presoja, tako nekako je sporočilo in tudi mnenje veliko ljudi. Naj dobijo, pravijo, ampak tisti, ki res zaslužijo. Kdo pa je to, pa bi vsak povedal drugače, glede na izobrazbo, osebni okus, okolje, iz katerega izhaja, in še tisoč drugih podrobnosti.
Poglejmo res skrajen primer, kako je, če odloča kar politika. Če se vrnemo v Sovjetsko zvezo pod diktatorjem Stalinom. Njegova beseda je bila zadnja, bil je glavni poznavalec in arbiter tudi, ko je šlo za umetnost. Ko se je nekoč udeležil premiere nove opere takrat sicer slavnega skladatelja Šostakoviča, je naslednji dan izšla uničujoča kritika v glavnem glasilu vladajoče partije. Šostakovič se je tako prestrašil, da ga čaka najmanj izgon v enega izmed gulagov, da je potem večer za večerom popolnoma oblečen in s spakiranim kovčkom sedel pred vrati svojega stanovanja. Da ne bi, ko bi prišli ponj in ga odvlekli, preveč prestrašili družine, otrok.
Veliki umetniki so imeli že vseskozi zgodovino težave z ozkogledimi politiki, ki so bili sicer samo odraz ozkogledih ljudi. Tudi naš pesnik, France Prešeren, na katerega bi se zdaj vsi sklicevali. In ki je, mimogrede, bil po poklicu pravnik in se je tako tudi preživljal. V zgodovino pa niso šli njegovi pravni spisi, ampak njegovo umetniško ustvarjanje.
Sicer, de gustibus non disputandum, so rekli že modri Rimljani, po domače ... vsake oči imajo svojega "malarja". Tako kot na vseh področjih seveda tudi v umetnosti veljajo neka pravila, kodeksi, znanje, vedenje in tako naprej, ki z opotekavo presojo všečnosti nimajo dosti opraviti. Če osebno izražamo svoje preference, to še ne pomeni, da lahko določamo in izbiramo tisto, kar je na nekem področju pomembno in prelomno. Večina "poznavalcev" umetnosti ne bi ločila kakšnega dela Picassa od risbe osnovnošolca.
Zato pa so v kampanji brez težav grdo izrabljali dela slovenskih umetnikov, priznanih tudi v tujini. Sprašujem se, kako pestra bi šele bila kampanja, če bi nekdo naletel na primer na delo svetovno priznanega Prešernovega nagrajenca, tudi v tujini nagrajevanega umetnika Vinka Globokarja. Njegova glasba namreč lahko sem in tja spominja na glasbeno podlago za kakšno mučenje duš v vicah. Pa vendarle velja za glasbenika, ki je iskal nove poti, nove forme in tako naprej. In brez takih, kjerkoli, napredka nas, ljudi, nasploh ni.
Če ima banka milijonske dobičke, ki jih bo nakazala na svoje račune v tujini, potrošnikom pa bo kljub temu dvignila storitve, se nihče ne jezi. Tako pač je. Da bi pa nekdo dobil nekaj sto evrov, pa še nekakšen sumljiv umetnik da je, to pa je popolnoma krivično. Lažje vedno razumeš manjše številke, tudi bolj si zavisten in ogromno ljudi nasede na ... zakaj bi pa on dobil, jaz pa ne.
Ob tem, da gre res za majhno število ljudi. Večina tistih, ki se preživljajo z ustvarjanjem, živi slabo, pokojnine bodo imeli po nekaj sto evrov. Toda ta podatek, kot mnoge druge, je večina preslišala.
Tema tega referenduma je bila res spretno izbrana. Zaigrala je na čustva – čustva gole zavisti. Prav zato tudi izid ne more imeti podobnega naboja, kot ga je imel na primer referendum o vodah.
Je bil poziv k neudeležbi napaka? Načeloma je pri referendumu, kjer, drugače kot pri drugih volitvah, odloča tudi število ljudi, ki se ga udeležijo ali ne udeležijo, in lahko v primeru prenizke udeležbe pade, poziv k neudeležbi legitimna odločitev. Je pa tudi najlažja. Če je večina tistih, ki so prišli, trdo jedro zvestih volivcev opozicije, to še ne bi bilo zadosti za zavrnitev zakona.
Vlada je, tako kot že v kakšnih prejšnjih primerih, podcenila razmišljanja ljudi, premalo vložila, da bi v resnici pojasnila, zakaj pri tem zakonu v resnici gre, zakonu, ki se ga je kulturna ministrica verjetno zaradi opozoril Računskega sodišča, da prejšnji zakon ni dober, sploh lotila. Pojasnila vsaj, da je še ogromno drugih prejemnikov posebnih pokojnin, dodatkov, subvencij in tako naprej. In tudi, da se morda lahko zgodi, da bo naslednjič na vrsti kdo drug.