Zgodba filma pripoveduje o tolpi nezaposlenih mladeničev, ki v mestecu na severu Francije preživljajo čas na ulici in na mopedih. Njihova enotnost je samoumevna, ljubezen tudi in tudi končni izliv rasizma, ko se okrog Jezusove punce začne sukati mladi Arabec.
Sodi v mozaik dovolj prepoznavnega, odmevnega in obetavnega novega vala francoskih cineastov, ki domovini filma vračajo samozavest in kredibilnost.
V tem smislu prav Jezusovo življenje najbolj izstopa in je najbližje velikim filmom zgodovinskega novega vala, denimo Godardu, Truffautu in Chabrolu. Obenem z distanco, ki ni ne božja ne hudičeva, navidezno popolno neangažiranostjo in skrajnim, fizičnim pesimizmom, čez katerega se pretaka ničemur in nikomur namenjeni čas. Toda slikovni lirizem, v izjemno, sprano fotografijo Philippa van Leeuwa ujeta tihožitja ubijanja časa, v katerih je prostor za nekakšno prijateljstvo, ljubezen in končno umor, v katerih je čas za intimo, tako dokumentarno neposredno in slikarsko impresionistično, da film preveje z globokim čutenjem človeka, časa, zemlje in neba. V svetu retardiranih marginalcev morda res ni boga, toda Freudov dotik življenja ni nič manj Jezusov kot Johanessov v Dreyjerjevi Besedi, Bessin v von Treirjevem Lomu valov ali tisti Raskolnikova v Dostojevskega Zločinu in kazni in drugih idiotov, je ob filmu zapisal Vlado Škafar.
