Joško Joras je tožil državni zbor zaradi odločitve parlamentarnega odbora za zunanjo politiko, ki je podprl sklenitev sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o poteku državne meje. Kot je v Kopru pojasnil Jorasov odvetnik Danijel Starman, sklep upravnega sodišča temelji na abstraktni presoji in ne na ugotovitvah konkretnih dejstev in okoliščin. Vrhovnemu sodišču zato predlaga glavno obravnavo, ugotovitev dejanskega stanja po tožbi in razveljavitev sklepa upravnega sodišča v Novi Gorici.
Starman je tudi izrazil upanje, da bo obravnava Jorasove pritožbe na vrhovnem sodišču javna, kot je to navada pri upravnih postopkih v zahodnih državah. Najbolj sporno je, po Jorasovem mnenju, izrecna prepoved izročanja lastnih državljanov tuji državi.
Upravno sodišče v Novi Gorici je 29. avgusta v zvezi z upravnim sporom varstva ustavnih pravic, ki ga je sprožil Joras, tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da ni podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožbi. Zavrnilo je tudi
Jorasov predlog za začasno zamrznitev podpisa sporazuma o meji. Po Starmanovem mnenju pa bi moralo upravno sodišče opraviti konkretno presojo, da bi ugotovilo, ali je bil zaradi nezakonitega dejanja ali akta izvršen poseg v človekove pravice posameznika.
Kot je v svoji odločitvi zapisalo upravno sodišče, je tožbo zavrglo na podlagi 34. člena zakona o upravnem sporu, ker meni, da aktov oziroma dejanj, ki so sprejeti oziroma, ki so storjeni v postopku sklepanja meddržavne pogodbe, ni mogoče šteti za akte oziroma dejanja, glede katerih se zagotavlja sodno varstvo v upravnem sporu po določbah Ustave RS in zakona o upravnem sporu. Po mnenju sodišča določba 160. člena ustave med drugim posebej ureja ustavnosodno presojo sklenjene mednarodne pogodbe med postopkom njene ratifikacije.
