Širši javnosti je Jože Pučnik postal znan leta 1989, ko se je vrnil iz Nemčije, kamor je odšel kot disident in dobil politični azil.
Ivan Oman: "Spoznala sva se pri meni doma, ko smo ustanavljali Demos. To je bilo jeseni leta 1989. Njegovega brata Ivana pa sem spoznal že 20 let prej."
Zunanji minister Dimitrij Rupel: "Neverjetno pogumen človek, ki se ni ničesar bal in je šel naravnost proti svojim ciljem."
Leta 1990 je Pučnik v drugem krogu predsedniških volitev izgubil proti Milanu Kučanu. Jože Pučnik je takrat povedal, da bo ostal v političnem življenju z vso intenzivnostjo kolikor jo premore. Pučnik je bil edini politik, ki bi mu Peterle prepustil vodenje vlade. Spomenka Hribar mu je to takrat odsvetovala:
Pučnik ni imel lahkega življenja. Kot didisdent je bil večkrat aretiran in zaprt. V zaporu je preživel sedem let.
Pisatelj Drago Jančar: "Pučnik je v nekem pogovoru rekel, da bi se kot vplivna politična osebnost lahko maščeval sodniku, ki ga je obsodil. On pa je celo glasoval za tega sodnika. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se komu maščeval. Njemu je šlo za stvar, resnično mu je šlo za demokracijo in neke pravične odnose v družbi za katere se je zavzemal že v partijskem sistemu. Tudi v partijo je šel za kratek čas. Zdelo se mu je, da se da le znotraj inštitucije kaj spremeniti."
Pučnika so se politični nasprotniki bali, večkrat so mu očitali revanšizem.
Spomenka Hribar: "Razšli se nismo nikoli, vezi pa se sčasoma zrahljajo. Šlo je mogoče za vprašanje kako po osamosvojitvi. Ali bomo živeli spravno ali bomo kar naprej pogrevali neke očitke in vzbujali sovraštvo."
Peter Jambrek : "Spomnim se ga kot čudovitega človeka, prijaznega, olikanega, kulturnega, dobrohotnega, odprtega za vse ideje, tudi za tiste s katerimi se ni strinjal."
