Ko odkriješ, da imaš lahko čudežne roke

"To je vendar najboljši poklic na svetu!" Tako mi je na vprašanje, zakaj v zlatarstvu vztraja toliko let, odgovoril Christoph Steidl Porenta, mojster, ki že več kot 30 let živi svoje sanje in katerega umetnine presegajo čas in trende tovrstne obrti. Ker Christoph ni le zlatar, je tudi restavrator, ustvarjalec in vizionar, po drugi strani pa povsem običajen človek, humanitarec, malteški vitez, mojster toplega srca in raziskovalne duše, saj svoje navdušenje rad predaja komur koli, ki ga radovednost zanese mimo izložbenega okna njegove zlatarske delavnice Zlato runo na Rimski cesti v središču Ljubljane.

In tako je mimo zaneslo tudi mene. Ker sem se udeležila posebne ture, ki jo Turizem Ljubljana, skupaj s Slovenskim etnografskim muzejem in peščico še delujočih in edinstvenih obrtnikov, ponuja obiskovalcem prestolnice. Čeprav sem o Christophu slišala veliko dobrega že pred leti. O njem mi je pripovedovala moja sestra, ki sile narave rada spoznava tudi skozi ročno izdelan nakit in za katero sem bila že od malih nog prepričana, da je prikrita čarovnica. In tudi Christoph v sebi nosi nekaj magično čarovniškega. Že vstop v njegov atelje, ki je hkrati tudi razstavni in prodajni prostor, priča o tem. V njem je mogoče začutiti močno prisotnost mitološkega. Christoph zase pravi, da s svojimi izdelki pripoveduje zgodbe. Glede na to, da njegove korenine izvirajo iz Evrope, natančneje iz Bavarske v Nemčiji, ima nanj vpliv evropska mitologija, še posebej grška. "Prisegam na unikatni nakit, do serijskega pa sem skeptičen," mi je razkrival svoj pogled na svojo umetnost, medtem ko sem z občudovanjem zrla po nenadkriljivo lepih in unikatnih kosih nakita in si z vsakim ustvarjala lastne domišljijske svetove. "Obstaja industrijski nakit, ki je zelo lep, a je hladen, ker ga je izdelal stroj,"  pravi Christoph, "ročno izdelan nakit pa ima dušo. In nakit prav gotovo daje tistemu, ki ga nosi, moč!"

V delavnici sta pridno ustvarjali še dve priučeni mladi zlatarki. Christoph namreč svoje znanje rad podeli tistemu, ki to ceni. V njegovi delavnici ni računalnikov, optičnih čitalnikov, 3D-tiskalnikov, laserjev. Vse delo je ročno in iz različnih materialov. Od zlata, platine, srebra, bakra do različnih kamnov. Belega zlata ne mara, ker ga ni mogoče najti v naravi, ampak je plod obdelave. Surovine, iz katerih ustvarja izdelke, v njegov atelje prihajajo z vsega sveta. Vedno gleda, da kupuje že narejene izdelke in jih reciklira. Ker noče podpirati izkoriščanja, ki ga zemlji in človeštvu prinaša pohlep po žlahtnih kovinah.

V njegovo zlatarno se stekajo stranke z vsega sveta. Nekoč je v Slovenijo priletela glasbena zvezda, samo da bi kupila štiri njegove prstane. Imena ni smel izdati. Christopha obiščejo tudi pari, ki si želijo sami skovati prstane, pa tudi kakšne, recimo, malo bolj, kako bi rekli, zanimive stranke. Kot na primer nekoč neka gospa v krznenem plašču, ki je v njegov atelje stopila s posebno željo. Da si kupi ogrlico, ki bi se podala na njeno opravo. "Pride v krznenem plašču, si nadene ogrlico in vpraša, če se ji poda. Spodaj pa ... gola," v smehu pripoveduje Christoph in se pahlja z roko, "in potem ne veš, ali bi gledal ogrlico ali kam drugam. Ja, ogrlica je res lepa, ampak ...."

V Zlatem runu res živijo zgodbe, v nakitu in v ljudeh. Ob vsej tej priljudnosti, sijaju in unikatnih kreacijah sem na koncu pozabila, da imam poleg oči še roke. Vajenske vloge sem se trikrat res izpustila, a sem iz Zlatega runa kljub temu odšla napolnjena in polna zagona. Moj snemalec pa z nanovo pobrušenim in osveženim prstanom, ki sta si ga pred številnimi desetletji izmenjala z njegovo izvoljenko srca. Christoph nama je mahal širokega nasmeha, rahlo solznih oči. Ne, ker bi mu bilo hudo, ker smo ga zapustili, ampak ker se je pred tem resnično nasmejal do solz. Ker od še nikogar v vseh teh 30-ih letih menda ni dobil na vprašanje, zakaj srebro, ki ga človek stali in potem pomoči v mrzlo vodo, potemni, takšnega odgovora, kot je bil moj. "Verjetno zato, ker prej v vroče, potem pa mrzlo. Jasno, zebe ga, pa od neugodja potemni. Tudi jaz bi." No, lepo, da še komu s svojimi pravljičnimi odgovori polepšam dan. Še se bom vrnila, sem sklenila, če ne drugače, priletim na metli, z mojo sestro čarovnico na čelu.

Z domišljijsko naravnanimi mislimi sem merila korak vzdolž Ljubljanice in razmišljala, da če bi dovolj pihalo, bi lahko namesto metle uporabila dežnik? Kot na primer Mary Poppins? Se je njej sploh kdaj pokvaril dežnik? V moji košari, kjer se še posebej jeseni tepe kar precej raznovrstnih protidežnih kandidatov, se vedno znajde tudi kakšen poškodovanec. Morda zaradi spontanega otroškega mečevanja pred šolo, premočnega vetrnega sunka, nepotrpežljive roke, ki divje razpira dežne varovalne krake, ali pa preprosto zato, ker so jih ustvarili za kratkoročno potrošnjo. In potem ti poškodovanci pod dežnimi kapljami brez zdravniške pomoči vztrajajo toliko časa, dokler uboga revša dokončno ne izpustijo duše. Tudi ta dan sem s seboj nosila enega takšnih. Ker je nebo snemalno ekipo nenehno postavljalo na preizkušnjo. Tudi zato se mi je zdela moja odločitev, da izmed vseh različnih obrtnikov izberem eno redkih obrtnic, ki si še upa oziroma zna ustvarjati to obrt. Dežnikarici Mariji Lah bi lahko podelili kar status ogroženih obrtniških vrst. Je namreč ena redkih, ki še vztraja pri popravilih dežnikov in senčnikov.

"Pozdravljeni! "sem veselo pozdravila, ko sem vstopila v majhno delavnico na Trubarjevi. Presenetilo me je, da v delavnici nisem bila sama. Pred menoj sta stali že dve stranki. Gospod je prinesel velik moder dežnik. Sistem za avtomatsko odpiranje ga je nekaj hecal, je razlagal. Saj bi lahko kupil novega, ampak mu je ta res pri srcu. Druga gospa je prišla iskat zložljiv dežnik za svojo vnukinjo. Noče drugega. "Resno? Ljudje še vedno v tolikšni meri nosijo dežnike na popravilo?" sem z rahlim presenečenjem, pa hkrati navdušenjem, da potrošniški duh še ni povsem uničil ljudi, nagovorila Marijo. Njen oče je bil nekoč peti dežnikar v Ljubljani, ona pa je danes le ena od dveh v Sloveniji. "In potem do Beograda ni nobenega več," se rada šali Marija. "Če ljudje ne bi popravljali dežnikov, jaz ne bi imela za kruh. Se vam zdi, da mi v tej mali delavnici kaj manjka?"

Morala sem priznati. Res ji ne. To je pričala že njena dobra volja, še posebej, ko sem ji pod nos pomolila svoj zložljivi dežnik, ki se je pritoževal nad zlomljeno špico. "Lahko vam popravim, ampak ne boste le gledali, mi boste pri tem tudi pomagali." Bila sem navdušena. Končno sem vstopila v vajeniške hlače oziroma krilo. Morda bi nekdo dejal, čemu bi človek sam popravljal svoj dežnik, če ima za to druge. A popraviti neko stvar s svojimi rokami je čisto nekaj drugega, kot če samo pomoliš nekomu denar. Biti sam svoj mojster človeka zavije v samozavest, pa tudi v ogromno veselja. "Ja, res je, običajno se pri meni ljudje na delavnicah res zelo zabavajo," je potrdila Marija, medtem ko mi je kazala, kje naj s kleščami odščipnem kovinsko konico dežnika.

Marija je drugače po poklicu vzgojiteljica, očetu v delavnici pa se je pridružila leta 1991. Oče je takrat dobil sivo mreno in ji rekel: "Draga hčerka, ali se mi pridružiš ali pa bom zaprl." In tako je prišla v delavnico, povsem brez izkušenj, se zlagoma učila. In ko je ostala sama, marsičesa še ni znala, a je vztrajala, kajti, kot rada pove, ne odneha zlepa. K njej priromajo dežniki tudi iz tujine.

Slovenci imamo očitno precej radi svoje dežnike. Navsezadnje skoraj vsak dežnik v sebi nosi zgodbo, ki jo je treba ohraniti. Moj rdeči poškodovanec pa je tisti dan prav tako dobil eno prav edinstveno. Njegove okončine so popravile vajeniške roke, ki še pred nekaj urami o tem niso imele pojma. No, dobro, malo pretiravam, popravila ga je mojstrica, njegova lastnica pa se je s tem le kitila in v rokah držala kladivo in klešče.

Občutek, da izkušenemu mojstru nisi odveč, je zelo prijeten. In v lončarskem ateljeju odprtih vrat Slovenskega etnografskega muzeja se da to prav dobro občutiti. Tudi zato sem zavila vanj. In da na koncu najdem svoj dušni mir. Menda še posebej oblikovanje gline v človeku ustvarja posebno zadovoljstvo.

"Kaj bova naredili danes? " sem vprašala Evo Peterson Lenassi, ki ji kot akademski kiparki in oblikovalki keramike nikoli ni odveč podeliti svojega znanja popolnim začetnikom. In to vsakič znova. "Eno takšno majhno skledico, če ste za," mi je odgovorila, medtem ko je na leseni podlagi gnetla primeren kos gline. Oblikovanje gline na vretenu je nenehno iskanje ravnovesja. Zdelo se mi je, kot bi se mi pod prsti premikalo živo bitje, nad katerim moraš bedeti z ravno pravšnjim pritiskom. "To je tako kot če pelješ malega otroka čez cesto. Ne smeš pretrdo držati njegove rokice, ampak spustiti ga pa tudi ne smeš." Kako slikovito je to pravilno razmerje opisala Eva, ki je nekoč odšla z družino v Ameriko, pa se potem ponovno vrnila, zdaj pa je vodja lončarskega ateljeja v Slovenskem etnografskem muzeju.

"To je lončarski atelje odprtih vrat, pride lahko kdor koli, kadar koli, stari, mladi, otroci, ljudje s predznanjem ali tisti, ki so le radovedni. Ne moti me, če ljudje vstopajo tudi, kadar delam," je razlagala Eva, medtem ko je moje roke vodila po gladki glineni površini.

"To bi lahko delala vsak dan," sem ji priznala. Vrtenje vretena je pomirjalo moj um, občutek gladenja pod mojimi rokami, pozornost, da ne pritisnem preveč ali premalo, me je naredila prisotno. Tu in zdaj. "Ja, delo z rokami je terapija, z glino še posebej," je potrdila Eva, "za povrh se ljudje tudi ne znajo več igrati. Prezaposleni so z dejavnostmi, ki so definirane. Predvsem otrokom se omogoča premalo spontanosti, vse usmerjajo v trening, v to, da bi bili uspešni. Pozabili pa so na igro. In to je sistemska napaka." Zato je Eva še posebej vesela otrok. V njenem ateljeju sta igra in packarija dovoljeni.

"Delu z glino se moraš zelo posvetiti, se osredotočiti, po drugi strani pa tudi ni nobena tragedija, če vse razpade." In kot bi priklicala nesrečo na plan, se mi je v tistem trenutku že skoraj lepo oblikovana posodica popolnoma sesedla. Ah, vedela sem, da pretiravam s tanjšanjem. Ampak navsezadnje tako je v življenju. V nekem trenutku je vse videti popolno, potem pa se lahko v trenutku sesede. In kaj je pri vsem tem opogumljajoče? "Nič hudega," mi je dvignila razpoloženje Eva, "samo ta sesedeni del pobožajte, pa se bo popravil."

Kako prav je imela. Ker če nad stvarmi ne obupamo, ponovno vstanejo. Pa naj bo to glina, pokvarjen dežnik, obledel in skrivljen prstan ali pa tudi življenje samo. Ja, tura po obrtniških delavnicah je bila pravzaprav tudi popotovanje po moji notranjosti. Delo z rokami mi je tako prineslo ogromno sprostitve in miru, možgani so pridobili na mladosti, kar dokazuje tudi znanost, in, upam, tudi malo modrosti. Tiskar in tkalka, v prihodnje se oglasim tudi pri vama!