Julija Adlešič: Šlo je za nesrečo pri delu, za splet nesrečnih okoliščin

Nihče si ne želi postati invalid, nikoli. Zato bi, če bi lahko, čas zavrtela nazaj in se žagi ne bi niti približala.

Slogan ene od zavarovalnic je nezgodno zavarovanje, ki ga ne potrebujete, razen kadar ga. Kar definitivno potrjuje dejstvo, da prihodnosti ne moremo napovedati, ne dobre ne slabe.

Želela sem visoka in dolgoročna zavarovanja, oziroma eno, a ker to zaradi politike internih pravil ni bilo mogoče, sem jih bila primorana skleniti več.

Za sklenitev in višino zavarovanj sem se odločala in odločila popolnoma samoiniciativno in samostojno. Kdo je na samem prodajnem mestu več govoril, pa je popolnoma nepomembno, saj sem vnaprej vedela, da bom morala sklepati najvišja možna zavarovanja, da dosežem želeno višino. In to je vedel tudi Sebastien.

Nekateri mislijo, da sem bila zavarovana za nenormalno visok znesek. Za slovenski trg je to morda res, v tujini pa so takšne številke normalne oziroma celo nizke. Življenje je neprecenljivo, zato se ga s številkami težko ovrednoti, vsak pa ga ima pravico ovrednotiti samostojno.

Zavarovalnina bi v primeru 100-odstotne invalidnosti morala zadoščati za stroške ob najhujšem primeru, za nakup invalidskega vozička, prilagoditev stanovanja in življenjskega stila, pomočnika ter nadomestiti izgubo dohodka za vsa leta. Da lahko v primeru najhujšega poskrbiš za vse stroške, ki nastanejo, ne da si odvisen od radodarnosti neznancev in s slovenskimi nadomestili životariš do smrti.

Glede na moja zavarovanja so navedbe tožilstva za oceno očitane višine poskusa storitve kaznivega dejanja napačne, saj niso niti izvedensko podkrepljene z najnovejšimi izvidi.

Drugače pa je popolnoma nerazumno, da bi kdo sploh pomislil, da v mojem primeru ni šlo za nezgodo, še manj, da naj bi pri tem sodelovala cela družina. Če bi kdaj želela storiti kaznivo dejanje, kar ne nameravam, bi to storila brez vpletenosti in celo vednosti drugih družinskih članov.

Ampak sedaj smo vsi skupaj v kazenskem postopku. Zakaj?!

Ker me je Sebastien na mojo prošnjo ustrežljivo spremljal po mojih vsakodnevnih opravkih, med mnogimi drugimi tudi na poslovalnice zavarovalnic, ter skrbel zame od glave do pet, ko po operaciji tega nisem bila zmožna sama.

Ker mi je Tinka naredila uslugo in me zavarovala, ker sama sebe nisem mogla, ker sem na zahtevke za izplačilo navedla njen TRR, za katerega sem seveda bila jaz pooblaščena, saj sem jaz v postopku osebnega stečaja in nisem želela, da pride do nepotrebnih komplikacij. Ob sklepanju pa nikoli Tinka ni niti sodelovala, vedno je le sedela v ozadju in se na koncu podpisala, kamor se ji je naročilo, ne da bi sploh vedela, kaj natančno sploh podpisuje.

Ob dogodku pa niti nobenega od njiju ni bilo poleg, tako da tudi vedeti ne moreta natančno, kaj se je 4. januarja 2019 na Velikem Osolniku sploh zgodilo.

Kot sem že večkrat povedala, zanikam vse obtožbe, da bi kakorkoli storila kaznivo dejanje goljufije oziroma njen poskus. Prav tako sem v to prepričana za ostale družinske člane. Kot je bilo že prvotno ugotovljeno s strani kriminalistov PP Ribnica, je šlo za nesrečo pri delu, za splet nesrečnih okoliščin, ki so, na žalost, pripeljale do zelo hude poškodbe. Navedbe tožilstva, da naj bi bil dogodek že leto vnaprej načrtovan, pa ne potrjujejo nobeni dokazi. Veljavnost zavarovalnih polic tudi ni nikakršen dokaz, saj sem zavarovana že od malega. Sem potemtakem že od takrat načrtovala goljufije?!

Sploh pa si ne znam predstavljati, kako bi tak dogodek načrtoval, kaj šele izvedel – ne fizično ne psihično. Morda do dogodka ob večji previdnosti ne bi prišlo, kar pa še ne pomeni, da je bilo karkoli načrtovano ali namerno.

Kritično dejstvo v tem postopku pa je to, da se sploh ni izvedla rekonstrukcija dogodka, kar je najpomembnejši dokaz. Seveda je ob rekonstrukciji potrebno upoštevati vse dejavnike. Tla, na katerih je miza stala, so neenakomerna in razpokana. Miza, na kateri je žaga stala, ni primarno izdelana za namen, kot se jo je uporabljalo – ni tako stabilna, njena površina je gladka, med uporabami se je nikoli ni očistilo, na njej je bila vedno žagovina. Žaga je bila na mizo samo položena, ne pa pritrjena. Položaj telesa ob žaganju ni stabilen, še posebej ne moj, saj nisem strokovnjak, ker ne pričakuješ, da bo tvoja stabilnost ogrožena. Ob padcu pa ne razmišljaš razsodno, niti se ne zavedaš, kaj točno delaš. Telo se namreč odzove refleksno, in sicer oprimeš se česarkoli, da preprečiš padec, in ne prepoznaš nevarnosti. Pes, ki je skočil name, je velik, močan, zdrav, mlad, razigran, približno 50 kilogramov težak nemški ovčar.

Kar pa se tiče mene osebno, si celotno zdravljenje prizadevam za čim boljše okrevanje po operaciji in upoštevam vsa navodila zdravnikov; vsaj tista, katera lahko, saj mi je bilo uspešno okrevanje zaradi pripora precej omejeno oziroma onemogočeno.

V trenutku privedbe pred preiskovalno sodnico mi je bila kršena pravica do zdravljenja, saj kljub močni in stalni protibolečinski terapiji na sodišču do tega nisem imela dostopa. Poleg tega pa še to – čeprav je bilo zunaj mrzlo zimsko vreme, sem bila privedena zgolj v sobnih copatih in jutranji halji.

Po koncu zaslišanja pa mi je bil – ne glede na moje zdravstveno stanje, neprimerno opravo in navodilo zdravnika, da naj se vrnem v bolnišnico isti dan – odrejen pripor.

Dežurna preiskovalna sodnica me je 7. marca 2019, ne oziraje se na moja opominjanja, da mi je zdravnik iz bolnišnice odobril le nekajurni izhod in da na dovolilnici za izhod piše datum odhoda in vrnitve enak, se pravi 7. marec 2019, poslala v zapor na Ig, kjer sem pripor prestajala v nevzdržnih razmerah in zaradi česar imam tudi zdravstvene posledice.

Pravica do zdravljenja je temeljna ustavna pravica, ki je preiskovalna sodnica ni spoštovala. V danem trenutku je bila, glede na moje stanje, dolžna pred samim zaslišanjem podati zahtevo za izvedenca, da ta oceni, ali sem sploh sposobna slediti zaslišanju in samemu kazenskemu postopku. S čimer je sodišče grobo kršilo določbe kazenskega zakonika in ustavne pravice.

Preiskovalni sodnik ni zdravstveni strokovnjak, niti tožilstvo, ki je povzelo stališče, da sem sposobna slediti zaslišanju, kazenskemu postopku in prestajati pripor.

Na Igu sem bila prepuščena sama sebi, čeprav nisem bila zmožna poskrbeti niti za osnovno osebno higieno. Obenem ves čas nisem imela niti ustrezne zdravstvene oskrbe in nege.

Če pa se vrnem zopet nazaj na 6. marec 2019, ko mi je bila odvzeta prostost in kršene mnoge ustavne pravice in določbe ZKP.

Glede na moje psihofizično zdravstveno stanje v tistem trenutku, ob prejemanju močne protibolečinske terapije in jemanja zdravila, za katero je znano da vpliva na spanje, povzroča zmedenost, omotico, dezorientiranost, motnjo pozornosti, okvaro ali izgubo spomina, težave pri govorjenju.

Največji šok sem doživela najprej ob prihodu kriminalistov v mojo bolniško sobo, ne zaradi njih samih, ker sem vedela, da nikoli nisem storila ničesar narobe, ampak zato ker naj bi bil Sebastien na poti do mene, ko se naenkrat ni več oglašal na telefon. Zaradi tega sem ob njihovem vstopu pomislila na najhujše, smrt.

Zmedenost in šok, ki sem ju doživela, sta zelo vplivala na mojo presojo, ki ni bila trezna.

Dodatno pa me je tisti dan prestrašilo zaslišanje kriminalistov, saj so mi pred postavitvijo kateregakoli vprašanja pokazali sliko nekdanjega Sebastienovega dekleta, ki je na žalost v spletu nesrečnih okoliščin umrlo, ter mi ob tem dejali, da če ne želim končati kot ona (mrtva), naj pričam proti Sebastienu. Tega sicer nisem storila, saj nisem želela lagati in ga po nedolžnem obtožiti dejanj, ki jih ni storil. So me pa uspeli prestrašiti, zaradi česar gojim strah zoper kriminaliste, saj nikoli ne vem, kaj imajo v ozadju.

Vse preiskave so se izvajale brez moje navzočnosti, kljub izraženi želji, da želim prisostvovati. V času opravljanja hišne preiskave me kriminalisti na domu niso niti poklicali in me seznanili z mojimi pravicami. Zadrževali so me ločeno in izolirano od vseh, brez informacij. Brez moje vednosti so na zapisnik napisali laž, da sem se pravici do navzočnosti odpovedala, kar sem izvedela šele mesece kasneje, ko sem pred kratkim od zagovornika dobila kazenski spis v elektronski obliki in prvič videla zapisnik o zasegu. Čeprav s kriminalisti, prisotnimi na hišni preiskavi, nikoli nisem niti govorila.

Kršena mi je bila navzočnost pri preiskavi stanovanja, v katerem živim, ter pravica navzočnosti pri hišni preiskavi na Velikem Osolniku. Da na tem mestu že vnaprej pojasnim morebitna sklicevanja na nujnost dejanja in mojo hospitalizacijo. Dejanje nikakor ni bilo tako nujno, da me s pričetkom ne bi mogli počakati, saj je sodnica za izvedbo preiskave postavila rok sedem dni. Prav tako pa, če sem bila naslednji dan 'sposobna' prestajati pripor, bi bila tudi sposobna biti prisotna na preiskavi nekaj ur.

Na hišni preiskavi se je zaseglo precej mojih mobilnih telefonov, moj računalnik ter moje dokumente, vse brez moje vednosti in navzočnosti. Uradno jih je policiji predal Sebastien, saj mene ni bilo. Za pregled teh naprav pa jaz niti nisem dala soglasja. Nedopustno je, da se moje lastnine kdorkoli dotika, kaj šele zaseže, brez moje vednosti in prisotnosti. Tudi 'dokazi', najdeni na teh napravah, so popolnoma nepovezani s kazenskim postopkom, kot na primer iskanja v brskalniku, ki niti niso časovno datirana.

Zaradi kršitev zakona o kazenskem postopku bi morali biti zapisniki o hišnih preiskavah izločeni, saj je vprašljiva zakonitost vseh opravljenih preiskav.

Poleg zapisnikov o preiskavi pa je potrebno iz kazenskega spisa izločiti Poročilo o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Zaključki Poročila ne morejo biti verodostojni, saj se pri poskusih ni uporabljala enaka žaga z enakim rezilom/listom, kaj še identična, ter kot je potrdil tudi izvedenec travmatolog, rezanje prašičjih nogic nikakor ne more biti primerljivo s človeško roko, ne po konstituciji, ne po razporeditvi tkiv.

Posledično pa je zopet ob izločitvi Poročila NFL potrebno verižno izločiti tudi izvedeniško mnenje travmatologa, ki se je seveda večinsko skliceval na Poročilo NFL.

Dokaz, ki se tudi (še) ni izločil, je pričanje Silve Hafner in Gorazda Colariča v fazi sodne preiskave. Zelo jasno je Silva Hafner povedala, da mi je dolžna vračilo denarja in da če tega ne uspe narediti, bo morala v letu 2019 name prepisati svojo hišo. Jaz sem od nje to seveda zahtevala, saj mi denarja ni vrnila. V tem obdobju sta se oba z Gorazdom očitno bala izgube nepremičnine, zato sta več kot očitno v preiskavi lagala, da bi pozornost usmerila drugam in mi dala material, s katerim bi se morala ukvarjati prioritetno, hišo bi pa pustila njima. Kocko sta zopet obrnila na glavni obravnavi in začela govoriti resnico, saj sta v vmesnem času dobila obvestilo, da hiša tudi po koncu Silvinega postopka osebnega stečaja ostane Silvi. Poleg naštetega pa se iz vseh zapisnikov o njunem govorjenju vidi, da njune izjave nikakor ne morejo biti verodostojne, zato bi se vsaj Silvo kot pričo moralo popolnoma izločiti iz postopka.

Če se navežem še na sedaj trajajoči pripor – ta je že nerazumno predolg in trditve, da je nujno potreben, ne držijo. Nisem predkaznovana; res da sem v osebnem stečaju, vendar to s priporom nima nikakršne zveze. Brezposelni in brez prihodkov oziroma le z minimalnimi pa so čisto vsi priporniki v Sloveniji. Prav tako niso smiselni očitki, da nisem do konca odplačala najetih  kreditov, saj če bi jih, bi s tem storila kaznivo dejanje oškodovanja upnikov. Zato je ta očitek, da je pripor potreben, popolnoma nerazumen. Zagrožena kazen in očitano kaznivo dejanje prav tako ne moreta biti očitek, saj se skoraj vse osebe, osumljene kaznivega dejanja goljufije, branijo s prostosti. Za konec pa očitek ne more biti zgolj napisano dejstvo, da sem v partnerski zvezi s Sebastienom. Zaradi vseh nerazumnih razlogov za pripor ta nima nobene podlage, zato vas prosim za takojšnjo odpravo tega ukrepa.

V postopku se nam je vsem soobdolženim večkrat godila krivica, tudi proti koncu, ko noben od dokaznih predlogov obrambe ni bil sprejet. Materialna resnica se ni dokazala, kar samo po sebi dokazuje bistvene kršitve kazenskega postopka in napačno ugotovljeno dejansko stanje.

Spoštovano sodišče, do sedaj nikoli nisem bila v kazenskem postopku, moj edini prekršek je bil le globa za vožnjo brez varnostnega pasu. Vedno sem živela po normah, ki jih določa družba. Povsem sem verjela v pravico in zakonitost pristojnih organov, vendar me je ta izkušnja predramila, da ne verjamem več v pravičnost in zakonitost po vsem doživetem. Nihče tekom celega postopka se ni vprašal, kakšne posledice nosim in bom nosila celo življenje. Dejstvo, da se je zgodilo nepredstavljivo in mi spremenilo življenje – ne samo zaradi telesne okvare in medijskega linča, ampak da kljub ustavni pravici kot temeljni pravici do zdravljenja, nege in oskrbe, najvišja instanca, kot je sodišče, ni sledila in mi omogočila zdravljenja, ki sem ga potrebovala takoj po operaciji; fizioterapijo so mi krajšali, nato ukinili. Glede na posledice vem, da bi kot svobodna državljanka imela dostop do primerne in ustrezne nege, oskrbe in rehabilitacije. Posledice nezdravljenja bom nosila vse življenje. To pa je kazen, ki ste mi jo naložili še pred pravnomočnostjo sodbe, čeprav po veljavni zakonodaji velja, da oseba velja za nedolžno, dokler se ji s pravnomočno sodno odločbo ne dokaže nasprotno.

Pri svojih 20 letih sem izgubila roko – kako, vem jaz. Še danes trdim, da je nesreča pripeljala do tega in ne sprejemam očitka, da sem to naredila naklepno. Uničeno imam mladost, težko se bomo tako jaz kot cela družina po hudem medijskem linču vključili v vsakdanje življenje. Do sedaj nisem imela nobene pomoči strokovnih služb, nihče me ni naučil življenja s telesno okvaro, čeprav si želim slediti svojemu cilju do normalnega življenja, samostojnega in ne biti v breme nikomur. Nimam odprtih kazenskih postopkov. Ob dejstvu, da sem otroštvo in adolescenco preživljala v neurejenih razmerah, je vse, kar si želim, da se ta postopek čim prej zaključi, da se vrnem in začnem živeti normalno. Nobena kazen ni primerna posledici, ki jo nosim in bo z mano do konca življenja, obremenjujoča za vso mojo družino, najbolj mojega zaročenca. Zato upam, da se upošteva moja zaključna beseda, ki jo podajam danes skupaj s predlogi, za katere menim, da tekom postopka niso bili uslišani, niti sprejeti. Vedno sem verjela v pravičnost sodišča, da bo obramba lahko podala svoje argumente enakovredno, vendar je bilo tekom postopka zaslediti, da sodišče sledi tožilstvu. Ne morem mimo dejstva, da se niti enemu predlogu obrambe ni ugodilo.

Izkušnja z odreditvijo pripora in dejstvom, da sem se znašla v okolju med tujci – nemočna, da sem bila odvisna od pomoči sopripornic, da mi pomagajo pri osnovnih vsakdanjih potrebah (od umivanja, oblačenja, rezanja hrane, odpiranja embalaže, preoblačenja postelje do čiščenja sobe), je bila dovolj huda, da nikoli ne bi ponovila nobenega dne, preživetega v priporu.

Prizadevam si, da bi nadaljevala šolanje, vendar mi trenutna situacija zaradi stresa tega ne omogoča. Ta čas želim pozabiti in obrniti nov list v življenju.

Trudim se postati človek, vreden zaupanja, in verjamem, da mi bo s trudom in prizadevanjem nekega dne uspelo. Menim, da je čas, ki sem ga preživela v priporu in hišnem priporu, dovolj dolga doba, zato vas, spoštovano sodišče, prosim za pravično sodbo, ker sta izguba zdravja in uničeno življenje največja kazen za nas vse.