Junak, ki je brez pomisleka stekel za roparjem na Cankovem, je danes prvič stopil pred televizijsko kamero. Kljub junaškemu dejanju pa ostaja skromen. "Nisem jaz za to, nisem heroj, sem samo družinski človek," v prvi izjavi za javnost pove gospod Bojan Baranja.
Posledice torkovega dogajanja še čuti, ropar ga je med prerivanjem namreč večkrat udaril s pištolo po glavi, se je pa k sreči vse končalo zgolj z lažjimi poškodbami. V tistem trenutku pa ni niti za trenutek pomislil, da s tem na nitko postavlja lastno življenje: "Mislil sem si, ali jaz ali on, odkrito povem."
Na dan dogodka, v torek popoldan, je družino zanj zelo zaskrbelo. Na hitro je namreč skočil v trgovino, od koder pa ga nenavadno dolgo ni bilo. Da je pravzaprav v bolnišnici, ker je pomagal pri lovu oboroženega roparja, je družina izvedela šele od sosedov. Njegov pogum pa družino hkrati navdaja s ponosom. "Zelo smo ponosni nanj, zelo. Radi ga imamo. On nas, mi pa njega," je v čustveni izjavi po dogodku dejala Klavdija Horvat, partnerica Baranje.
Baranji je sicer še vedno najbolj žal pokojnega. "Škoda, da je moral na takšen način zapustiti ta svet," iskreno pove. Njegovemu sočutju in pogumu pa zdaj nekoliko grenak priokus dajejo sovražni komentarji. Ker je bil pokojni ropar policist, junak, ki ga je ustavil, pa prihaja iz romske skupnosti, se je nanje vsul plaz neprimernih opazk in sovražnosti. Nekateri celo namigujejo, da je policista lovil z nepoštenimi nameni. "Nismo takšni ljudje, smo zelo dobri ljudje, tudi šolani." To ga posebej žalosti, zato za konec sporoča: "Vsi smo enaki in ravnal sem, kot mislim, da je prav."
