Kaj imajo skupnega polž, kozel in kranjska čebela?

Prijazno, a zaspano, mestece, nad katerim se dviguje grič z ruševinami Starega gradu, pozdravlja vsakega, ki ga pot kliče proti Dolenjski.

Območje, kot kažejo najdbe, je bilo naseljeno že v obdobju prehoda iz bronaste v železno dobo, v rimski dobi je bilo tam vojaško naselje. V srednjem veku so morali Višnjani zaradi vse hujših turških vpadov svoj trg seliti na grič, postaviti obzidje in obrambne stolpe. S svojo strateško lego in uspešno obrambo so si prislužili mestne pravice, ki jim jih je 9. julija 1478 podelil Friderik III. Habsburški. Dobra lega je mestecu omogočala cvetočo trgovino, obrtno in sejemsko dejavnost, z gospodarsko krizo proti koncu 16. stoletja pa je utrip začel pešati.

Danes stari del mesta, ki o svoji nekdanji slavi priča z za srednji vek značilno ozko ulico, večji del leta sameva brez prave vsebine. Občina Ivančna Gorica temu želi narediti konec. 

Svetovni dan čebel bodo slovesno praznovali tudi v Višnji Gori

Občina je namreč izkoristila zmago, ko je Čebelarski zvezi Slovenije, kot je dejal predsednik zveze Boštjan Noč, uspelo prepričati svetovno krovno organizacijo čebelarjev in nato še Združene narode, da ravno slovenski datum - 20. maj (rojstni dan Antona Janše, ki velja za pionirja sodobnega čebelarstva in enega največjih strokovnjakov na tem področju v svojem času), razglasi za svetovni dan čebel. Dan, namenjen svetu, da se zgane in da od besed o zaščiti čebel preide k dejanjem, saj s številnimi nespametnimi praksami škodujemo opraševalcem, s tem pa tudi sebi, je opozoril Noč.

Eno glavnih praznovanj bo v Višnji Gori, ki je tesno povezana s to marljivo živalico, kateri se moramo zahvaliti za marsikatero žlico hrane, ne le medu. V kraju so minule dni odprli Čebelnjak kranjske čebele in park medovitih rastlin, v prihodnjih dneh (v petek, 18. maja) sledi še odkrije obeležja, v prihodnjih letih pa bodo prenovili staro, pred dobrim desetletjem izpraznjeno osnovno šolo in jo spremenili v Hišo kranjske čebele.

''Vse vsebine bodo posvečene kranjski čebeli, hiša pa bo med drugim pomenila tudi nekakšno vstopno turistično točko v občino. Znotraj bodo še Turistično informacijski center, kavarna, razstavni prostori, hostel in tisto kar je najpomembnejše – Muzej kranjske čebele. Načrtujemo sodoben, interaktiven muzej, ki bo z novimi pristopi ponudil strokovno podkovane informacije o posebnostih in pomenu kranjske čebele, ter hkrati ponudil čim bolj atraktivno doživetje čebel,'' je dejal župan Občine Ivančna Gorica Dušan Strnad.

Prenova šole, za kar občina že ima gradbeno dovoljenje, bo stala okoli milijona, pri čemer pa Strnad upa, da se bo čim več sredstev zbralo prek razpisov. Končna cena je sicer odvisna od programov in odločitve, na kakšen način jih bodo predstavljali.

Kako je Višnja Gora povezana s kranjsko čebelo?

Kot že omenjeno, je bilo mestece nekoč pomembnejše kot danes in tako so se tam bohotile graščine. Najstarejši med njimi je danes imenovani Stari grad, od katerega so ostale le ruševine, potem ko so ga lastniki Auerspergi v 18. stoletju opustili in ob vznožju hriba postavili dvorec, v katerem je bilo kasneje sodišče in sedež okraja, danes pa je v njem Vzgojno-izobraževalni zavod. Dvorec in botanični vrt si je v mestecu postavil tudi znameniti Peter Anton Codelli (lastnik Kodeljevega dvorca), a so dvorec med vojno požgali, ostanke pa pobrali za gradnjo novih stavb.

Še vedno pa stoji, sicer v zelo slabem stanju, graščina Podsmreka, ki jo je moč videti z dolenjske avtoceste. In v tem gradiču je družina Rothschütz (različic priimka je precej: Roschütz, Rožič, Rothšic …) oziroma Emil Rothschütz pisal, kot je poudaril profesor dr. Andrej Šalehar, drugo zlato dobo slovenskega čebelarstva.

Družina je trgovala s čebelami, na gradu Podsmreka je deloval Kranjski trgovski čebelnjak, prek katerega so prispevali k širjenju kranjske čebele v Evropi in svetu. ''A še pomembneje je to, da je družina odločilno prispevala, da je kranjska sivka za vse večne čase vpisana v sistematiko čebel,'' je poudaril Šalehar.

Philipp Rothschütz je takratnem nemškemu časopisju s tega področja poslal opis slovenske čebele, za katero je opazil, da se precej razlikuje od nemške. ''Obstaja pa ena pridna in utrjena čebela, taka je kranjska. Že marca, ko sneg še kje leži, začnejo svoje delo in z neverjetno močjo prenesejo pogoste nenadne spremembe vremena. Samo pred velikim mrazom varujejo uboge pridne živalice v vetrovno zračnih bivališčih, skoraj nikjer tako kot v severni Nemčiji, čeprav je tukaj mraz, ker je Kranjska gorata dežela, pozimi hujši, kot bi človek verjel,'' je, kot lahko beremo v knjigi Kranjska čebela in čebelarji družine Rothschütz izpod peresa Šaleharja, zapisal Philipp Rothschütz.

Za utemeljitev svoje trditve je drugim čebelarjem ponudil ''Krein’sche Biene'' ali kranjske čebele. Njegovo delo je nadaljeval sin Emil, ki je z opisi in živimi čebelicami, ki jih je pošiljal dr Augustu Pollmannu, docentu za čebelarstvo na kmetijski akademiji v Poppelsdorfu, Pollmanna uspel prepričati, da je kranjska sivka dovolj posebna, da se jo opiše in uvrsti kot posebno podvrsto Apis mellifera carnica.

Grad Podsmreka v prodajo

Grad ima svojo čarobno privlačnost, čarobno paličico pa bo bo moral imeti tudi tisti, ki si ga bo drznil obnavljati. Trenutno je lastnica gradu občina, ki ga bo, kot je sklenil občinski svet, prodajala. ''V denacionalizacijskem postopku je občina tam dobila samo stavbo, zemljišča pa dencionalizacijski upravičenci. Sama občina tega objekta ni sposobna urediti, je pa že nekaj interesa za nakup,'' je povedal župan Dušan Strnad.

Še nekaj malega o polžu in kozlu Liscu

Uvodoma smo kot zaščita znaka kraja omenili polža in kozla. Višnjani so nekoč imeli z verigo prikljenjenega polža, ki so ga sicer izgubili, a še danes je polž simbol kraja. Legenda pravi, da je beneškim Slovencem v boju z Atilo pomagal kranjski vojvoda, ki je imel v svojih vrstah tudi nekaj Višnjanov. Ob vračanju domov so našli hudo ranjenega mladeniča, ki so ga pripeljali na višnjanski grad. Negovala ga je graščakova hči in ko so se mu povrnile moči, je lahko povedal, da je sin ovdovele grofice, oče pa da mu je umrl v boju s Huni. Gospod s Starega gradu je v Benetke poslal sla z veselo novico. Presrečna mati je v zahvalo podarila številne dragocene benečanske posode, med darili pa se je skrivala tudi posebna polževa lupina. Polžja hišica ali školjka je bila vdelana v baržun oziroma žamet in zlato, z zlato verižico pa je bila pritrjena na leseno podnožje.

Kozla Lisca pa verjetno ni treba prav posebej predstavljati, saj smo ga v delu Josipa Jurčiča (ki je v Višnji Gori obiskoval osnovno šolo) spoznavali že v osnovni šoli. Kozla je, ker je poželjivo ogledoval sosedovo solato, doletel sodni proces. Ubogi kozel je dobil ''pravično'' kazen, ko jih je devetkrat dobil po senci, trpeti pa je moral tudi Liščev lastnik, ko je vse to moral gledati z zavezanimi očmi.