Kaj je Evropa zares?

V resnici so vsi ti tokovi misli med seboj povezani in se v vsakem posamezniku manifestirajo malce drugače. Kljub temu pa prispevajo k sodobni evropski klimi, v kateri je Evropa soočena z lastno identitetno krizo. Kdo je, od kod prihaja in kam gre? Evropa se rada ponaša s svojim liberalizmom, skozi katerega verjame, da je njen smoter konstanten lom s tradicijo in iskanje novih, boljših alternativ. Vendar se prav dobro ne zaveda, da je tudi ta liberalizem, ter razmišljanje in drža, ki z njim prihajata, del daljše evropske tradicije, ki se odseva v vsakem Evropejcu in nadalje oblikuje prihodnost te kulturne tvorbe.

Tudi druge ideološke smeri tega kontinenta so del te tradicije in temeljijo na skupnih moralnih in filozofskih predpostavkah, ki so edinstvene Evropi. Te 'predpostavke', oziroma temeljne ideje, moramo ustrezno – še posebej v kontekstu njihovega zgodovinskega razvoja – osvetliti in na zavestni ravni razumeti kot del naše kolektivne identitete in vir inspiracij za ves nadaljnji razvoj (tako posameznikov kot širše družbe). Takšna ekskavacija je nujna, če želimo kot Evropska unija resnično razumeti lasten smisel, se zediniti in se zoperstaviti tujim političnim silam z drugimi političnimi, kulturnimi in filozofskimi idejami.

Kaj torej je Evropa? Zakaj sploh govorimo o "Evropi"? Kaj nam je skupnega? Kot vsaka kulturna tvorba je tudi Evropa sproducirala nek nabor vrednot, ki jih postavlja v samo središče delovanja in identitete. Edinstven poudarek (v primerjavi z drugimi kulturami) daje predvsem na ideje svobode, enakosti in neki verziji "naravnega zakona", "naravnih pravic" (človekovih pravic). Te vrednote je uspela celo odtisniti (v neki obliki) na vse dominantne mednarodne institucije od 20. stoletja naprej, in na svoj civilizacijski podaljšek in poznejši globalni hegemon – ZDA.

V procesu širitve teh vrednot na preostali svet (ki je imel in še ima včasih radikalno različne ideje o politiki in družbi) je velikokrat naletela na ostro nasprotovanje. Univerzalistična predpostavka o moralni superiornosti teh idej nas je zaslepila do dejstva, da te vrednote niso logični zaključek vsake družbe, ampak nekaj distinktivno evropskega. Izhajajo iz našega edinstvenega političnega, filozofskega in kulturnega razvoja. Komaj zdaj, ko širši Zahod izgublja absolutni hegemonski status, nam to postaja vedno bolj jasno.

Kakšen je bil torej ta zgodovinski razvoj? Od kod izvirajo zgoraj naštete jedrne ideje Evrope in na kakšni osnovi temeljijo? Zaradi neverjetno potentnega antiklerikalizma, hitro rastoče sekularizacije in verske pluralnosti je marsikateri Evropejec nepripravljen priznati centralno mesto krščanstva pri tem razvoju. Ampak če želimo razumeti razvoj teh idej, našo širšo dediščino in našo sodobno "evropskost", je to absolutno potrebno.

Iz kulturološke in sociološke perspektive je evropska civilizacija nedvomno sinteza krščanstva in grško-rimske misli. Kljub temu pa se prejšnji (zaradi politične klime) pripisuje mnogo nižji status v tem razmerju, kot je v resnici bil. Grško-rimska misel se je uporabljala za dopolnjevanje krščanstva (in njene neposredne tradicije) in ne obratno. Vse glavne vrednote in ideje, ki jih Evropejci danes tako samoumevno jemljemo kot "prave", "naravne" ipd., izvirajo iz par revolucionarnih vzgibov krščanstva, ki niso bili prisotni v antičnem svetu Grčije ali Rima. Glavni izmed teh vzgibov je krščanska ideja enakosti duš, ki v sebi skriva izjemno subverzivni (skoraj radikalni) individualizem. Naslednji je filozofsko libertarni pogled krščanstva na svobodno voljo in na vlogo svobode pri zveličanju duš, kar je razumljeno kot glavni pomen vsega življenja.

Svet antike je operiral s popolnoma drugačno logiko kot svet, ki se je začel pozneje oblikovati pod vplivom krščanstva. Medtem ko se je Evropa srednjega in novega veka začela vedno bolj naslanjati na enakost duš kot podlago za razumevanje družbe (kontraktualisti, kot je Hobbes, so se posredno sklicevali na to idejo), je v antiki prevladovalo prepričanje o inherentni superiornosti oziroma inferiornosti posameznih razredov. Za filozofe, kot sta bila Aristotel in Platon, je bila inherentna neenakost nekaj "naravnega".

Z razlogom smo uporabili kategorijo "razred", ko smo govorili o antičnem razumevanju družbe. Ideja posameznika v svojem današnjem razumevanju sploh ni obstajala in je prišla v zavest Evrope komaj s krščanstvom. V antiki je bila osnovna celica družbe družina, kateri je v večini manifestacij vladala neka verzija "paterfamiliasa" (oče kot glava družine). Pod takšnim razumevanjem je glava družine imel popolno kontrolo nad svojo družino, njeni člani (skupaj z očetom) zunaj družine niso imeli lastne identitete. Njihova identiteta je bila neločljivo povezana z družino, pozneje tudi z gensom, polisom ipd. Družba je bila asociacija družin in ne posameznikov (duš).

S prihodom krščanstva postane evropski človek najprej posameznik in nato sin, plebejec ipd. To pa zato, ker so bili posamezniki smatrani kot inherentno enaki pred Bogom in šele nato morda "neenaki" v fizičnem svetu (status). Ta ideja "enakosti duš" je kultivirala individualizem, kot ga v Evropi poznamo danes. Ideja naravnega prava, naravnih pravic in pozneje človekovih pravic izhaja iz te predpostavke, glavno obliko je začela dobivati v srednjem veku s krščanskimi misleci, kot sta Albert Veliki in Tomaž Akvinski.

Podobno je termin "svoboda" (ki je bil v ospredju Evrope res že v antiki) s krščanstvom pridobil nov pomen. V antiki je bil čas razumljen ciklično, zgodovina naj bi se ponavljala in dejanja posameznika naj bi bila ukleščena v njegovo vnaprej določeno usodo. V krščanstvu je čas razumljen linearno, vse naj bi se strnilo v nek "konec zgodovine", v primeru krščanstva sodni dan, kjer bodo vse duše sojene za dejanja, nad katerimi se je razumelo, da imajo popolno avtonomnost. To je bila podlaga za princip verske svobode in pozneje svobode vesti. Ker, če posameznika prisiliš v dejanje vere ali dobro dejanje, potem odstraniš glavni pogoj, ki to dejanje kvalificira kot le to. S tem ne pomagaš ali pa celo škoduješ njegovemu zveličanju.

Seveda so ti revolucionarni vzgibi potrebovali stoletja, da so se približali širši implementaciji. Zapuščina antike, germanske kulture, ki se je ob začetku srednjega veka zlila s krščansko ipd., so dlje časa zavirale čisto realizacijo. Morda je "germanski" Karel Veliki nakazal nadaljnji razvoj Evrope, ko je ob svojem kronanju zahteval, da mu zvestobo obljubi vsaka duša in ne le specifični razredi. Kler je nedvomno marsikdaj ostajal v prejšnjem razmišljanju privilegijev in neenakosti, vendar so dogme, ki jih je oznanjala širša Cerkev (morda celo nevedna o družbenih posledicah, ki jih bodo sprožile), ustvarile sodobno Evropo, katere največji diferencialni faktor od sosednjih kultur je njena krščanska zapuščina.

Liberalna demokracija in nacionalna država temeljita na teh predpostavkah. Evropska ideja sodobne države (katero v Evropi jemljemo skrajno samoumevno) v sebi vsebuje predpostavko o enakosti posameznikov. Suveren ne vlada družinam, razredom, kastam, ampak posameznikom, ki imajo enake neodtujljive osebne pravice. Prav tako sodobna evropska ideja demokracije (ki je zelo drugačna od atenske) temelji na avtonomiji posameznika, širši emancipaciji in na svobodi vesti. Zaradi teh predpostavk so drugačne kulture bile upravičeno odklonilne do poskusov preslikave teh institucij v njihov prostor. Zato verjetno tudi implementacije niso bile popolnoma uspešne.

Treba je tudi poudariti, da se zgornji razvoj ni odvijal v vakuumu. Na sodobno identiteto Evrope je vplivalo več različnih procesov, med drugim tudi boj med aristokracijo, monarhijo in buržoazijo, večstoletni "civilizacijski" boj z islamom in evropska kolonialistična ter imperialistična preteklost. Kljub temu pa se je argument za glavne in zgodovinsko edinstvene kulturne podstati današnje Evrope, opisane v članku, začel pred približno 2000 leti. Skozi ta argument so nas spreminjajoča se razmerja moči pripeljala do današnjih prepričanj, delovanj in institucij.

Danes te glavne ideje Evrope niso več povezane s krščanstvom kot takim in jim niti ni treba biti. Vendar je nujno, da sprejmemo njihovo preteklost in s tem našo zgodovino, ki nas je oblikovala v kontinent, različen od ostalih. Na tem edinstvenem zgodovinskem razvoju in edinstvenem razmišljanju mora politično združena Evropa zavestno graditi prihodnost in identiteto. Šele ko sprejme sebe v celoti, je lahko pripravljena na kolektivne izzive.