Dogovor ZN o migracijah, glede katerega je v zadnjem času več držav sporočilo, da k njemu ne bodo pristopile, je prvi mednarodni dogovor o upravljanju migracij, ki se zavzema za boljše sodelovanje pri obravnavanju vprašanja migracij in bo "sprejet" decembra 2018. Pravzaprav bo dogovor sprejet z aklamacijo, saj je že usklajen in gre za simbolno dejanje sprejetja. Marakeška deklaracija pa je del prizadevanj EU za boljše upravljanje migracijskih tokov iz Afrike v EU in je bila sprejeta maja 2018. Gre za dva različna "dogovora", enega pod okriljem Združenih narodov, drugi pod okriljem Evropske unije. Oba govorita o podobnih zadevah in bosta (pobuda EU je že bila) sprejeta v Marakešu.
Nezavezujoča deklaracija
Marakeška deklaracija je bila predstavljena maja 2018 in, kakor večina deklaracij, ki nimajo ratifikacijskega procesa, ni zavezujoča in predstavlja priporočila za kakršnokoli politiko. Je zgolj politično sporočilo, politična deklaracija – kot veliko predvolilnih projektov in obljub; šele v implementacijskem obdobju se vidi, kaj se bo iz tega dejansko naredilo. Podobno, a vendar popolnoma drugače, saj deklaracija ni nič drugega kot lepo spisano politično sporočilo, pariški podnebni sporazum ne zahteva, da se sprejmejo ukrepi za zmanjšanje izpustov, saj ne obstajajo vzvodi, ki bi v sklopu sporazuma lahko kaznovali podpisnike. Tudi marakeška deklaracija nima te moči ali vzvodov, pravzaprav ima moči še veliko manj. Preden nadaljujemo k vsebini, je nujno ponovno poudariti, da deklaracija nima moči, da državo prisili k implementaciji njenih točk. Tako kot nimajo drugi migracijski regionalni procesi, ki so zgolj posvetovalna telesa za reševanje migracijskih težav v širših okvirjih in s spoštovanjem suverenosti države.
Marakeška deklaracija je nekako sestavljena iz prejšnjih deklaracij, posvetovalnih procesov in drugih mednarodnih nazorov in zakonov. Je tako zadnja točka v Rabatskem procesu, ki išče rešitve in predloge za migracije med Afriko in Evropo.
Nekaj najbolj spornih točk, ki so v javnosti dvigovale precej prahu
Migranti in begunci so izenačeni: Ne drži
Pri prebiranju gradiva, iz katerega so izhajali pri sestavljanju precej splošne deklaracije, je jasno vidno, da se ločuje migracije na legalne in nelegalne. Jasno ločuje na begunce in migrante, za katere veljata dva različna pravna sistema. Marakeška deklaracija, ločuje med legalnimi migracijami, ki jih urejajo države, in nelegalnimi migracijami, ki so posledica tihotapcev, trgovine z ljudmi in ekonomsko situacijo.
Marakeška deklaracija odpira vrata za migracijo: Ne drži
V deklaraciji in v delovnem gradivu vidimo, da v procesu želijo širši, regionalni dogovor za urejanje legalnih migracij in njihovih prednosti ter večje zavedanje in reševanje nelegalnih migracij. Države so odgovorne za svojo migracijsko politiko, ki naj bo v skladu z mednarodno zakonodajo glede beguncev, človekovih pravic in dostojanstva. Vračanje nelegalnih migrantov se ne prepove, ampak se zgolj poudari, da naj bodo v procesu vračanja spoštovane človekove pravice in dostojanstvo ljudi. Prav tako poziva države, iz katere migranti izhajajo, da bolje sodelujejo pri reintegraciji ljudi. Tudi Slovenija "bo v kratkem ustanovila Medresorsko delovno skupino za pripravo Nacionalne strategije za področje migracij, ki bo celovito naslovila vse vidike urejanja tega vprašanja na nacionalni ravni", so sporočili iz ministrstva za zunanje zadeve.
Marakeška deklaracija pravi, da so migracije dobre in nujne v globaliziranem svetu: Je omenjeno
V deklaraciji je izpostavljeno, da so migracije posledica globalizacije, in da naj države podpisnice bolje uredijo procese za legalno migracijo. Migracije izpostavljajo kot pozitivne in nekaj, kar pomaga pri ekonomskem in kulturnem razvoju v državah. Kot je zapisano v tretjem cilju, je potrebno "vzpodbujati legalne migracije in mobilnost, posebno za mlade ljudi med Evropi in severno, zahodno in centralno Afriko." Potrebno je poudariti, da je to odločitev suverene države in njene migracijske politike, saj v tej točki govori o izdajanju viz, izobraževanju in delovnih dovoljenjih ter odnosu migrantov, ki legalno bivajo v državah, in izvornimi državami.
Bistveno je poudariti, da sama deklaracija ne prinaša nič novega ali nenavadnega, obstaja kar nekaj podobnih deklaracij in projektov, tako da lahko upravičeno domnevamo, da gre pri tokratnem razburjanju za politične debate in politično obračanje s tematiko, ki se s podobnimi načini poskuša urejati že četrt stoletja. Dokument je splošen in deklerativne narave in ne gre za isti dokument, kot je sprejetje dokumenta Združenih narodov decembra 2018. Na vrsto pride šele proti koncu leta, končni osnutek imate v priponki pod člankom in si ga lahko ogledate. Tudi v tem dokumentu vidimo podobno strukturo glede vloge države. Države se morajo in imajo suvereno odločati, kako in kdaj bi implementirale določene ukrepe, le te, pa morajo uskladiti s sosedami. Ali Slovenija sprejme ali ne sprejme Globalni dogovor o migracijah, se samo usklajevanje glede migracij z državami v regiji ne bo nič spremenilo.
Kot so nam sporočili iz MZZ je "vprašanje migracij kompleksno in potrebuje ureditev tako na nacionalni kot na mednarodni ravni, zlasti v okviru EU. V kratkem bo ustanovljena Medresorska delovna skupina za pripravo Nacionalne strategije za področje migracij, ki bo celovito naslovila vse vidike urejanja tega vprašanja na nacionalni ravni. V okviru EU potekajo usklajevanja glede različnih vidikov migracij, od varovanja meja in azilne politike, do sodelovanja z državami izvora in tranzita. Ker so migracije globalni fenomen, ki ga vsaka posamezna država ne more reševati sama zase, pač pa le z medsebojnim sodelovanjem, so se države članice Organizacije združenih narodov odločile za sprejetje Globalnega dogovora o migracijah."
KOMENTARJI (157)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.