Kaj mobilizira volivce?

Tranzicijske države ali države, v katerih se demokratični procesi in odnosi šele vzpostavljajo, naj bi se spopadale z večjim številom problemov, ki naj bi motivirali volivce, da se udeležijo volitev v želji, da nekaj spremenijo. Skladno s tem in glede na razmere v družbi lahko rečemo, da je volilna udeležba odvisna od pomembnosti posameznih volitev, čustvene vključenosti državljanov in negotovosti izida volitev.

Nobenega dvoma ni, da so bile v kratki zgodovini večstrankarstva v Sloveniji najpomembnejše volitve leta 1990. Poleg odločanja, kdo bo prihodnji nosilec oblasti, so ljudje takrat odločali tudi o usodi nekdanjega političnega sistema. Prehod iz socializma v demokracijo je v Sloveniji ponudil bolj ali manj bipolarni strankarski sistem, ki ga najbolj zaznamuje razcep komunizem – antikomunizem. Od volitev leta 1990 volilna udeležba v Sloveniji konstantno upada. V strankarskem sistemu prevladuje krhko ravnotežje med skupino strank levega in desnega ”centra”.

Vse stranke so oblikovale konsenz o socialnodemokratičnem minimumu in nekaterih temeljnih vprašanjih, povezanih s pojmom ”nacionalni interes”. Ideološke razlike med uveljavljenimi in novimi strankami so se zmanjševale, volitve so postajale vedno manj pomembne (k temu je pripomoglo tudi povečanje nezaupanja državljanov v institucije države in politiko), kar pomeni, da politične stranke vedno težje mobilizirajo volivce.

Drugi omenjeni dejavnik, ki vpliva na mobilizacijo volivcev, je njihova čustvena vključenost. Ta dejavnik je odvisen predvsem od narave različnih političnih opcij, ki nastopajo na volitvah. Če gre za sisteme, v katerih politične stranke svoje programe oblikujejo na temelju splošno sprejetih vrednot in programskih točk in svoje konkurente doživljajo kot nasprotnike in ne sovražnike, je emocionalna vključenost volivcev po navadi majhna. To pomeni, da je v takšnih okoliščinah težje mobilizirati volivce, da se udeležijo volitev. V nasprotnem primeru, ko se politični akterji razlikujejo, volivci pa delijo na ”naše” in ”njihove”, je emocionalna vključenost velika, kar pomeni večje zanimanje za volitve in posledično tudi višjo volilno udeležbo.

Mobilizacija volivcev je lahko odvisna tudi od tega, kako predvidljiv ali nepredvidljiv je izid volitev. Splošna predpostavka je, da bolj kot je izid volitev nepredvidljiv, večja je motiviranost volivcev, da se volitev udeležijo. To sicer velja le v sistemih, kjer imamo uveljavljene stranke, ki imajo jasno ideološko in programsko platformo in so dalj časa na politični sceni.

Propad nekaterih uveljavljenih strank v Sloveniji po začetku globalne gospodarske krize leta 2008 (LDS, ZARES) bi lahko povezali z izgubo zaupanja državljanov v stranke, ki jim pripisujejo vsesplošno odgovornost za stanje v državi. Zaradi slabših gospodarskih razmer so slovenski volivci v zadnjem desetletju hitro razočarani nad strankami, k čemur pogosto prispevajo napake vodilnih politikov, ki se znajdejo v različnih korupcijskih aferah. Uspeh nove stranke v tem primeru daje vtis, da na volitvah lahko vsakdo dobi politično moč. Posledica je ustanovitev novih, t. i. zagonskih strank (Pozitivna Slovenija, Državljanska lista, SMC, Verjamem), ki so bolj podobne oglaševalskim agencijam kot tradicionalnim političnim strankam. Gre za stranke, ki jim primanjkuje organizacijska struktura, kot so odbori, stalno članstvo in oblikovanje mrežne strukture na regionalni in lokalni ravni, kar dodatno otežuje mobilizacijo.

Podobno kot v nekaterih drugih postsocialističnih demokracijah se v Sloveniji spoprijemamo z vedno nižjo udeležbo na volitvah, kar kaže na slabši mobilizacijski potencial strank. Razlogi za to se skrivajo v spremenjenih družbenih odnosih. Živimo v svetu, v katerem so ideološki spopadi praktično izginili. Prevladuje horizontalna družbena diverzifikacija, ki se kaže v obliki zmanjšanja čustvene vključenosti državljanov v politiko, kar posledično pomeni nižjo volilno udeležbo. Ta dejstva silijo stranke in politike, da poskušajo sebe in svoje ideje državljanom približati na različne tradicionalne in inovativne načine. Pri tem imajo ključno vlogo množični mediji.

Množični mediji (predvsem televizija!) opozarjajo na obstoj posamezne stranke ali kandidata. Ponujajo informacije o problemih v družbi in na ta način določajo, o čem bodo stranke in politiki govorili v kampanji. Mediji imajo to moč, da sprožajo različne čustvene reakcije občinstva (bralcev, poslušalcev ali gledalcev). Množični mediji kažejo na moč in podporo, ki naj bi jo neka stranka imela v javnosti. Bolj kot posrednika informacij med politično elito in državljani množični mediji predstavljajo samostojne nosilce moči, ki lahko vplivajo na mobilizacijo in politično odločitev volivcev.

Udeležba na prihajajočih volitvah v Evropski parlament, ki bodo v Sloveniji potekale 26. maja 2019, je odvisna od čustvene vključenosti državljanov oziroma od uspeha političnih strank in medijev, da te volitve prikažejo kot pomembne. Evropske volitve veljajo za drugorazredne, predvsem zaradi fizične oddaljenosti institucij Evropske unije (EU). Volivci imajo zato občutek, da njihov glas ne šteje.

Dodaten problem je politična ponudba. Čeprav še vedno ni jasno, kdo vse bo nastopal in s kakšno listo (imeni), pa lahko rečemo, da bodo na teh volitvah nastopile stranke, ki se v ideološkem in programskem smislu med seboj praktično ne razlikujejo. To se nanaša predvsem na t. i. liberalni blok, v katerega nekateri uvrščajo stranke SMC, SAB, DeSUS in LMŠ. Prav tako večina strank ni negativna do EU oziroma do procesov evropskih integracij, ki veljajo za nacionalni interes. Dovolj zgovoren je podatek, da je v preteklosti le Slovenska nacionalna stranka (SNS) imela evroskeptična stališča.

Stranke z dobro organizacijsko strukturo in močnim članstvom (SDS, SD in NSi) lahko stavijo na povezavo med preteklim in zdajšnjim vedenjem volivcev. Ti na volitvah v glavnem glasujejo po inerciji oziroma skladno s svojimi starimi navadami. Za te stranke bo volilni uspeh odvisen predvsem od mobilizacije že prepričanih volivcev. V nasprotju z uveljavljenimi strankami se nove spopadajo z velikim problemom mobilizacije. Najboljši primer za to so nedavne lokalne volitve, ki pomenijo veliko zanesljivejšo anketo od aktualnih raziskav javnega mnenja. Pri tem bodo nove stranke morale bolj kot na imena na listi poskušati vplivati na teme v kampanji, ki jih bodo obravnavali množični mediji. Njihov uspeh na volitvah bo tako primarno odvisen od konteksta, v katerem bodo volitve potekale, in ne toliko od kandidatov, list in njihovih stališč do določenih vprašanj. Tisti, ki stavijo na kandidate (prepoznavnost, lastnosti itd.), bodo neuspešni pri mobilizaciji, kar pomeni, da bodo največji poraženci bližajočih se evropskih volitev.