Kaj morate vedeti ob nabiranju gob?

Gobarjenje. Za marsikoga v Sloveniji skoraj nacionalni šport. A koliko sploh vemo o gobah? Po odgovore in po gobe se v gozd odpravimo z izkušenim gobarjem Pavlom Jakopičem. 75-letni predsednik Gobarskega društva Gorje je na gobe nor že od mladosti. Najbolj domač je v pokljuških gozdovih, kamor je na nabiralni in izobraževalni sprehod odpeljal tudi nas.

Kako torej iskati? "Počasi moramo hoditi in gledati. Močno gledati." Takšen je torej prvi nasvet izkušenega gobarja, ki pojasni še, da se noben nabiralec v gozd ne sme odpraviti brez obvezne opreme: "Obvezno moramo imeti s seboj košaro, nož za čiščenje gob, košaro moramo imeti zato, ker potem trose tresemo, da gredo na tla in se s tem gobe razmnožujejo."

V slovenskih gozdovih, pravi Jakopič, se predvideva, da je okoli 4000 vrst gob, njihova glavna sezona uspevanja pa je večinoma v drugi polovici septembra in v prvem tednu oktobra. Sami smo tako le malce po letošnji prvi ohladitvi imeli precejšnjo srečo, kljub nižjim temperaturam smo nabrali polno košaro gob: jurčke, dežnike, črne trobente, presnične koprenke, lisičke ... "Za golaž ali pa za juho bo zagotovo dovolj," pravi Pavle.

Nekatere gobe uspevajo tudi kasneje v jeseni in pozimi. Denimo zimska kolobarnica, a tiste, ki jim ustreza bolj milo podnebje, se pred nizkimi temperaturami zavarujejo na poseben način. "Zdaj jih najdemo čisto pokrite, v listju, da se zavarujejo pred mrazom," nam pojasni Pavle.

Večina gob v slovenskih gozdovih je sicer užitnih, nekaj je strupenih, nekaj pogojno užitnih, okoli sedem pa smrtno nevarnih. In čeprav se znanje nabiralcev izboljšuje, pravi Jakopič, je treba biti izjemno previden. "Samo en nasvet je: pobirajte samo to, kar ste prepričani, da ni strupeno. Tisto, kar obvladate, tisto nabirajte, ne vse povprek."

Pogosto namreč užitne gobe od tistih najbolj strupenih loči zgolj minimalna razlika. Tako kot npr. pri dežnikih. "Nekaj je strupenih, ampak so manjši. Ti imajo pa vsi pripete obročke. Pa večji morajo biti. Ne smemo nabirati majhnih dežničkov," še pojasni Jakopič. Pri orjaških dežnikih, kot smo lahko poskusili tudi sami, so vrteči obročki užitni tudi surovi.

Nabiranje gob, ki sega v čas poselitve slovenskih ozemelj s starimi Slovani, ostaja močno zasidrano v Sloveniji, pa tudi na Slovaškem, Češkem, Poljskem in v Italiji. Stara slovanska tradicija je eden od razlogov, zakaj je gobarska evforija med Slovenci prisotna še danes. Ni pa edini, meni predsednik Mikološke zveze Slovenije Amadeo Dolenc: "Mogoče zato, ker imamo ogromno gozdov. Pa mogoče iz tega, ker smo Slovenci športen narod."

Pa tudi, se spominja Dolenc, trgovine so bile nekoč bolj skopo založene. Zato: "Si šel v gozd in si nabral gozdne sadeže, kostanj, borovnice, jagode, gobe," in se je morda tudi ta tradicija potem ohranila čez rodove, čez generacije.

V Sloveniji je trenutno okoli 30 gobarskih društev, v katerih je približno 1300 gobarjev. A čeprav število registriranih posameznikov usiha, je v gozdovih v zadnjem desetletju vedno več amaterskih gobarjev, opažata sogovornika. Ti do predstavnic kraljestva gliv niso vedno spoštljivi. "Ko jo ven utrga, jo okrog obrne, ima pa lističe. Ne pozna, pa da je to dobra goba. In jo vrže, potem je pa jezen, pa še ostale zbrca. To je objestnost, ki nima meja," pove Pavle.

Zato poziv: "Gobe pač nabiraš, tiste, ki jih zanesljivo poznaš, zavarovanih se ne nabira. Očistiš na rastišču, upoštevaš kilažo in to je povsem dovolj," svetuje Dolenc.

Gobe sicer niso zgolj del dobre kulinarike, pač pa so bolj vsestranske. Tako so na primer dišečo tramovko dajali v kopalnice namesto dišav.

V Sloveniji za najbolj priljubljeno gobo še naprej velja jurček, pa tudi dežnik in lisička. Za največje gobarske raje pri nas pa štejemo severozahodno Gorenjsko, predvsem planote Pokljuke in Jelovice, hribovje ob Sori in Karavanke. Bolj bogata z gobami je v zadnjih letih tudi okolica Ljubljane.