Kaj na smrtni postelji od svojcev potrebuje umirajoči?

Danes le sedem odstotkov ljudi umre nenadne smrti. Večina ljudi umre po daljšem času zaradi posledic kroničnih bolezni, ko so že odvisni od pomoči drugih in ne zmorejo več sami opraviti običajnih življenjskih aktivnosti. Ta čas je na nek način podarjen, da bi se lahko pripravili na trenutek smrti, pove zdravnica Urška Lunder z Univerzitetne klinike Golnik.

Okolica velikokrat pritiska na umirajočega

"Nekateri bolniki to vzamejo kot priložnost, večina pa žal ne, saj se tudi v zadnjih trenutkih še vedno borijo in oklepajo življenja, ker v naši kulturi to velja za pravi moto," pojasnjuje in opozarja, da nas družba mnogokrat prepričuje, da je treba še vedno upati na ozdravitev kljub temu, da je že popolnoma jasno, da je bolezen napredovala: "Velikokrat se zdi, da tudi vsa okolica pritiska na bolnega, da ne sme odnehati in da mora še vedno upati na čudežno ozdravitev. Zato se malo ljudi zares pripravi na smrt. Nekateri se na to, mogoče intimno, v sebi pripravijo, a tega ne razodenejo okolici, da ne bi prizadeli svojcev in zdravstvenih delavcev, ki velikokrat tudi na samem koncu še vedno poskušajo nemogoče."

Kot pojasni Lundrova, ena od pionirk paliativne medicine pri nas, je "paliativna oskrba celostna v najširšem možnem pomenu besede. Medicinsko se moramo seveda osredotočiti na lajšanje motečih simptomov, da je še preostalo življenje čim boljše kakovosti. A paliativna oskrba ni samo to, podpira tudi iz psihološke in socialne plati. Da se človek že zgodaj zave, da je čas ob koncu življenja lahko s čim manj trpljenja le takrat, ko smo svoje ozaveščanje pripeljali do točke, da dovolimo, da se tudi smrt sme zgoditi."

Smrti si ne moremo podrediti

Smrt je namreč, kot pojasnjuje zdravnica, del življenja in vsi bi morali znali živeti z zavedanjem njene neprestane sence. Prepričanje družbe, da smrt velja za poraz in da to pomeni, da smo izgubili bitko, umirajočim nikakor ni v pomoč, saj bo narava vsakega izmed nas preverjeno premagala, če si to priznamo ali ne: "V pomoč bi bilo, da bi si dovolili priznanje, da smo izredno razvita vrsta, s silnimi dosežki, vendar pa smrti ne moremo podrediti. V zadnjih trenutkih lahko s pomočjo medicinskih odkritjih le podaljšujemo življenje, a je njegova kakovost vprašljiva. V zadnjih trenutkih si človek ne želi borbe, ampak pripravo na smrt. Kadar se naravnamo, da se z boleznijo bojujemo, bomo zagotovo poraženi. Kadar pa se z boleznijo uskladimo in se spoprijateljimo z mislijo, da je morda to le konec, nam je to lahko v pomoč za bolj izpolnjujoč potek."

Kaj najbolj potrebuje umirajoči?

Umirajoči po njenih izkušnjah takrat, ko se jim življenje izteka, ob sebi potrebujejo dobro lajšane telesne težave, urejene praktične probleme in vsaj nekoga, ki bo imel toliko časa in miru v sebi, da bo potrpežljiv takrat, ko se dinamika sporočanja ali odnosa odvija veliko počasneje: "Pomembno je, da se umirajočemu takrat posveti, da okolica sliši, kaj potrebuje. Nekoč sem ob viziti nekega gospoda v težavnem stanju, vprašala, kaj je zanj najbolj hudo. Pripovedovati ni začel o fizični bolečini, težki sapi, ampak o tem, česa se v življenju kesa. Psihične bolečine lahko v takšnih trenutkih nadvladajo fizično bolečino. Pomembno je, da k bolnemu umirjeno, potihoma prihajajo ljudje, s katerimi ima ta možnost nasloviti različne vidike svojega življenja in občutij. Tu so pomembne tudi nevtralne osebe, zdravstveno osebje in prostovoljci."

Prostovoljec Slovenskega društva hospic Matevž Pavčnik, ki ga je klic po tem, da v življenju naredi nekaj človekoljubnega pred približno sedmimi leti pripeljal do tega, da je začel spremljati umirajoče v zadnjih trenutkih njihove poti, pravi, da je takrat najpomembneje, da si sočuten, potrpežljiv in iskren. Kot poudarjajo v društvu, pri spremljanju hudo bolnih namreč nista pomembna le strokovno znanje in usposobljenost spremljevalcev, temveč kakovost prisotnosti in globina sočutja.

'Gospod je na presenečenje vseh odprl oči in se zasmejal'

Pavčnik pojasni, da v okviru Slovenskega društva hospic izvajajo številne dejavnosti, med katerimi je tudi podpora žalujočim, a sam ima največ izkušenj s spremljanjem umirajočih na domu. V času, ko obiskuje hudo bolne, je doživel in se naučil že marsikaj. Kot pripoveduje, se paliativna hospic oskrba vključi takrat, ko zdravniki povedo, da je možno le še lajšanje bolečin. "Nikoli ne veš, kako dolgo boš osebo spremljal. Govorimo lahko o dnevih, tednih, mesecih, sam imam izkušnjo, ko sem osebo, ki so ji napovedali le še nekaj dni, največ tednov, obiskoval več kot leto dni. Sam vedno spremljam le eno osebo. Že na izobraževanju so poudarjali, da moraš delati po občutku, saj se na tem področju nikakor ne moreš vsega naučiti. Ko prideš k osebi domov, se nekako zliješ z njegovim okoljem in presodiš, kaj je treba storiti. Običajno so to bolniki, ki so že na posteljah in je včasih dovolj že to, da ob njih sediš v čisti tišini. Včasih je to potrebno. Včasih spet razbremeniš svojce, da si lahko za nekaj ur odpočijejo ali opravijo vsakodnevne obveznosti. Ko prideš, običajno vidiš, kaj je treba narediti."

Matevž je, dokler ni bila zlata prinašalka Neli za to že preveč v letih, s seboj večkrat pripeljal tudi psičko, ki je, kot pravi, vedno sama začutila, kaj mora narediti, in odziv je bil prav vedno dober. Spominja se, da je nekoč prišel na dom, kjer je bila ob postelji neodzivnega bolnika zbrana družina. Vprašal je za dovoljenje, dvignil Neli in gospodovo roko položil nanjo. Gospod je na presenečenje vseh odprl oči in se zasmejal. "Tega ne pozabiš nikoli, mislim, da se je gospod takrat zadnjič zasmejal, preden se je poslovil," pravi.

Izkušnje so ga naučile tudi, da ljudje, ki umirajo, največkrat potrebujejo občutek bližine. Občutek, da niso sami: "Včasih je resnično dovolj to, da uro sediš z njimi. A ta ura ti ni odveč, ni kot neprijetno čakanje na avtobus. Medtem ko sediš ob osebi, ki se poslavlja, vase srkaš neopisljivo količino znanja o življenju." Takrat potrebujejo tudi iskrenost, tu ni prostora za fasade: "Človeku, ki umira, ne moreš reči, saj bo vse dobro. Res je, vse bo dobro, a ne način, kot si ga predstavljamo."

Kako naj k umirajočemu pristopijo svojci?

Da svojci večkrat nenamerno iz naravnih vzgibov z dobrim namenom ob iztekanju življenja zavzamejo tudi zaščitniško in motivacijsko vlogo, ki pa lahko za umirajočega pomeni pritisk, spregovori tudi Lundrova. "Umirajočim se večinoma vedno približujemo z animacijo, bodrenjem, z mislijo, kako bi človeku vlili upanje, kako bi ga še motivirali. S tem v zgodnjem času kronične bolezni seveda ni nič narobe, kadar pa pride do napredovanja te stopnje, ko že vemo, da ne moremo več pričakovati povrnitve zdravja, ampak se življenje zaključuje, je za svojce težko naenkrat narediti preobrat in sprejeti, da niso več tisti, ki dajejo energijo in človeka spodbujajo, ampak da se uskladijo z njim."

Kot pojasnjuje, to pomeni, da so sočutni, da mu pritrdijo, da se verjetno res težko počuti, ampak da bi radi skupaj našli načine, kako mu to olajšati: "Naenkrat je on edini, ki ve, kaj je zanj dobro, ne pa da mu, kaj bi bilo dobro zanj, sugeriramo mi. Današnja družba pa je žal narejena tako, da se nenehno počutimo, da jo lahko korigiramo. Kar se kaže tako, da se pri svojcu, ki je obnemogel, lahko počutimo izzvani iti v akcijo, kako bi ga še aktivirali in motivirali za podaljševanje njegovega življenja."

V okolici je, kot opaža, malo podpore, da bi kdaj dovolili sprejetje in prisluhnili nemočnemu pri tem, kaj on čuti, da bi bilo zanj prav: "To so lahko zelo drobne in nepričakovane stvari. Pred kratkim sem imela pogovor z družino, kjer je umirajoča sama opazila, da je nemočna in da le še nekajkrat na dan vstane iz postelje. Sin se je s tem težko sprijaznil in je imel slabo vest, češ da se z mamo premalo ukvarja, da jo premalo spodbuja, da bi se še gibala, da bi še zapustila stanovanje. Šlo je za posebno soočenje, kako svojcu razložiti, da bolnik poskuša vse, kar še zmore. Gospa se je strinjala, da za vsakega v tej situaciji velja, da poskusi iz sebe iztisniti še največ, kar lahko. Kar svojci od umirajočega še želijo, je pogosto že pritisk na bolnega. Dogaja se, da se bolnik potem potrudi prikazati, več kot bi njemu še ustrezalo, a žal to pomeni le spoznanje, da ne dobi tiste podpore, ki bi jo potreboval."

Ta pa je, kot osvetljuje Lundrova, pogostokrat samo razumevanje, da smo tukaj, ob koncu poti in da bomo pomagali po najboljših močeh: "Ko je nekdo že tako oslabel, da ne more več jesti, od njega ne moremo pričakovati, da se giba. Takrat se mora spočiti, da ima mir, da lahko dobi le tisto, kar si želi, in se ne počuti, da nekoga pri tem obremenjuje. Veliko svojcev lahko preseneti, da je ta čas lahko zelo kratek." V tem času se svojci naj ne počutijo karkoli nezadostne ali krive, običajno je dovolj samo slediti dogodkom in jih podpreti. Pomembno je, da smo čuječi, in če se svojci ne znajdejo, velikokrat zadostuje že nasvet po telefonu, kličejo osebnega zdravnika ali patronažno službo, ponekod hospic osebje ali strokovnjake za paliativno oskrbo.

Dragoceni trenutki pred smrtjo

Mnogi svojci so, če se je smrt zgodila dostojanstveno, s sprejemanjem, ob veliki izgubi hkrati zelo notranje vzradoščeni. Neverjetno je, kako se lahko sočasno ob žalosti zaradi tragičnega dogodka zgodi tudi velika radost ob novem življenjskem spoznanju, ki je večje, kot mi, pojasnjuje zdravnica in opisuje, kako sta pogovor o smrti in vnaprejšnja priprava na smrt lahko blagodejna tako za svojce kot za umirajočega: "Po pogovoru, ki sta se ga oba najprej bala je žena na smrt bolnega moža kasneje povedala, da sta se najprej oba počutila neskončno hudo in da bi med zdravljenjem nekatere misli najraje porinila stran in o njih ne spregovorila. A izkazalo se je, da je bil pri napredovanju bolezni pogovor izjemnega pomena za oba. Žena je moža spoznala iz nove plati, ker se od glave družine običajno ne pričakuje, da bo govoril o subtilnih željah ob koncu življenja, in je bila hvaležna za to vedenje. Prej se ji je to zdelo odveč, da ga bo strlo, pa ga ni. Gospa je na začetku prevzela zaščitniško vlogo. Kasneje pa je zaradi pogovora lažje zastopala moža in njegova prepričanja, ko je bil on že šibek in jih ni mogel več izraziti."

Ljudje se namreč bojimo, da bo pogovor o tem pomenil hitrejši konec, a to ne drži. Ljudje imajo v takih situacijah sami pri sebi veliko upanja, pove Lundrova: "Pri mnogih razpoloženje niha in spoznanje, da je lahko umirajoči v istem dnevu poln upanja, hkrati pa ga prevzemajo temne misli, je dragoceno. To je del nas in to smo sposobni predelati. Ne drži, da bi morali čustveno dogajanje umirajočemu prihraniti, zato kaj zamolčati, saj je to nekaj, kar zmore vsak in mu olajša pripravo na smrt. Naša naloga pa je seveda ob tem nuditi sočutje."

Kot pojasni Pavčnik, je večkrat doživel, ko so to, da prihaja konec, sprejeli tako umirajoči kot svojci in potem so bili zadnji trenutki, ki jih oseba še ima, neverjetno doživetje: "Videl sem, kakšen je pred smrtjo človek, ki ima urejeno osebno bilanco, v kateri ni rdečih številk. Srečen je, zadovoljen, celo vesel in lahko uživa zadnje trenutke v življenju. Velikokrat se sprašujem, kako bi lahko prišli do takšnega stanja že danes, vsak trenutek, preden veš da boš umrl." Kot pojasnjuje, si včasih ljudje tudi ne upajo umreti in podaljšujejo življenje: "Videl sem, ko so svojci rekli, vse bo v redu, lahko greš in se je to res zgodilo."

Kot pojasni, je takšno spuščanje zelo pomembno, čeprav imamo občutek, da se človek ne zaveda več, mu lahko to, da mu bližnji povedo, da se lahko mirno poslovi, pomaga: "Opazil sem, da so lahko nerazčiščene stvari v družini velika težava. Ljudem je velikokrat težko umreti, če s seboj nosijo bremena. Tudi svojci se morajo velikokrat v takšnih trenutkih soočiti sami s seboj. Vsak namreč nosi svoje travme in s tem se je težko soočiti, ponekod so prisotne zamere, ki trajajo leta in leta. Takšni ljudje imajo, če stvari ne razčistijo dokler imajo možnost, potem problem, saj po smrti ni več te možnosti."

Kaj sploh pomeni priprava na smrt?

Kot pojasnjuje Lundrova, je priprava na smrt pravzaprav umiritev, ki bi jo lahko v življenju razumeli že prej: "Čas staranja je čas, ko se ne poganjamo več toliko za dosežki v zunanjem svetu, ampak se obračamo vase. Ne le, da ovrednotimo svoje življenje, na kaj smo lahko ponosni, komu želimo odpustiti in da še poskusimo predelati morda nerazrešene odnose, ampak da pretehtamo, kdo sploh smo, od kod smo, zakaj je vse imelo namen. Da poskusimo izluščiti tudi duhovno dimenzijo svojega življenja, da se vprašamo, kakšen je bil smisel našega življenja."

Pa smo lahko kdaj sploh pripravljeni na smrt? Kot razmišlja Lundrova se v naših okoliščinah na smrt popolnoma najbrž ne moremo pripraviti : "O tem je veliko napisanega v nekaterih starih kulturah, npr. v budističnem svetu. Po njihovem se da na smrt zelo dobro pripraviti. Predvsem moramo umiriti svoj um, da ga obvladujemo, da naše misli ne skačejo tako hektično. Hitrost nenadzorovanih misli se danes namreč stopnjuje, nismo sposobni vedno večje osredotočeni, ampak obratno. Čustvenemu dogajanju v nas ne posvečamo pozornosti, kaj šele, da bi se pogovarjali o čustveni inteligenci. Žal nas to dela nepripravljene na umiranje, ki pomeni izpuščanje številnih predstav o življenju in predvsem izurjen um in ter umiritev čustev."

Kot dodaja, je priprava na smrt namreč stvar vsega življenja: "V starih kulturah je veljalo, da smo do tega trenutka odgovorni pripeljati telo v najboljši kondiciji, saj bomo imeli tako največ moči to dobro izpeljati. Danes pa se umre zato, ker smo preveč bolni. Dandanes smo slabše telesno pripravljeni kot kadarkoli v preteklosti, ko so ljudje umirali še tako, da jim ni bilo mogoče pripisati diagnoze kot vzroka smrti, saj so usahnili v svoji življenjski energiji. Danes pa sebe uničujemo že mnogo prej, s pomočjo medicine smo podaljšali življenjsko dobo, vendar smo v slabši telesni in psihični kondiciji kot kadarkoli."

Pogovarjanje o smrti ni morbidno

Ravno zato je pomembno, da se pogovarjamo o smrti, "to namreč ni tabu in ni morbidno. Je pogovarjanje o življenju. Smrt je, tako kot rojstvo, del življenja. In prav je, da se zgodi. Vsak konec je na nek način nov začetek in pogovarjanje o smrti je pozitivno," je prepričan Pavčnik. Podobnega mnenja je tudi Lundrova: "Umiranje in smrt sta naravna, zato bi si bi bilo dobro priznati, da se to dogaja vsak dan. Vsak dan se v nas namreč dogajajo male smrti, ki prinesejo nova odkritja o sebi.  Nenavadno je, da smo se popolnoma skrili pred pogovorom o smrti in da se vse usmerja v pozitivno razmišljanje. To je lahko v kriznih časih komu seveda v pomoč, ampak to ne more biti moto življenja. Uspeh je, da sprejemamo, da je življenje sestavljeno iz malih smrti, ker zrastem v nekaj novega. Danes v družbi, ker smo strašno naravnani k uspehu in učinkovitosti zunaj sebe, ne znamo priznati izgub in neuspehov. Smrt tu nima mesta, saj jo, čeprav je naravna, dojemamo kot velik neuspeh. Zaradi vse te nove tehnologije, ki nam prinaša ogromno udobja, ne pa tudi resnične modrosti in podpore za naš osebni razvoj. Z osredotočenostjo na goro dela, mobitele, televizijo, nakupe se odmikamo od bistva in bežimo od soočenja s samim seboj."

'Kaj pa če bi moral zdaj umreti?'

Kot zaključi Matevž, mu je spremljanje umirajočih vzelo 'licenco za jamranje': "Ljudje se razlikujemo, vidiš tako tiste, ki jamrajo, pa jim skoraj nič ne manjka, tu pa vidiš ljudi, ki kljub temu, da so na koncu svojega življenja in bi morda za to imeli opravičilo, ne jamrajo. To je šola za življenje. Ko pomisliš, kaj pa, če bi zdaj moral umreti, ni nič več pomembno. Pomemben je samo trenutek zdaj. Trenutek, ko nam je dobro, a včasih se moramo tudi potruditi, da to vidimo."

Lundrova pa sklene, da je čas, da se zavemo, da nismo le rezultat svojih dosežkov: "Ljudje smo se v tem času zataknili pri tem, da skrbimo za tako zelo cenjen intelekt, v veliki večini pa smo popolnoma zanemarili vse druge razsežnosti, ki nas odlikujejo kot človeško bitje. Na plan prihaja nezadovoljstvo ljudi, ki so danes pod velikimi pritiski osebnih ciljev, stresom, izčrpanostjo, kar kaže na to, da danes trpimo bolj kot kadarkoli prej. Smo polživi, ne živimo vsega potenciala življenja, da bi bilo to bolj polno radosti, sproščenosti, ljubeče prisotnosti med nami. V nas pa se vendarle vedno pogosteje zaradi občutka krhkosti življenja, prebuja klic po iskanju svojega bistva. Ni naključje, da se družba premika v samodestrukcijo, to lahko v posamezniku namreč rodi več motivacije in prebudi hrepenenje po tem, da raziščemo svoje bistvo in duhovno pot. Da si odgovorimo na vprašanji, zakaj smo tu in kaj je optimalno doživeto življenje ..."